Jedro

Organizator potovanja ima ne glede na splošne pogoje poslovanja pravico do povračila svojih stroškov v primeru, če potnik odstopi od pogodbe zaradi okoliščin, ki se jim ni mogel izogniti ali jih odvrniti in bi bile ob sklenitvi pogodbe utemeljen razlog, da pogodbe ne bi sklenil, če bi bile takrat podane. To pravilo je po svoji naravi kogentno. Splošni pogoji lahko drugače urejajo norme, ki imajo dispozitivni značaj, kar pomeni, da jih stranki s soglasjem volj lahko uredita po svoje. Ne moreta pa nasprotovati ureditvi, ki je kogentno urejena. To zlasti velja za potrošniške pogodbe, kakršna je obravnavana.

Če splošni pogoji določenega vprašanja ne uredijo, postanejo zakonske določbe tisto materialno pravo, ki stranki zavezuje. Posledično je treba splošne pogoje vedno presojati v luči zakonskega materialnega prava in pri tem paziti, da njihova vsebina ni v nasprotju z materialnopravno zakonsko določbo, ki stranki zavezuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2769 I 11387/2007 z dne 16.10.2007 v točkah 1. in 4. izreka in v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 209,82 EUR s pripadki. Pravdne stroške v višini 23,79 EUR je naložilo v plačilo tožeči stranki.

Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Navaja, da je stališče prvega sodišča, da splošni pogoji ne urejajo posledic „nezakrivljene“ odpovedi potnika, v očitnem nasprotju z jasnim določilom splošnih pogojev. Ti določajo, da se potnikom, ki odpovedo potovanje, ne more obračunati neke pavšalne odstopnine, kot to sicer dopušča 3. odstavek 901. člena Obligacijskega zakonika (OZ), temveč le stroške, ki jo dejansko obremenjujejo in ki so vezani na splošne pogoje dejanskih organizatorjev potovanj, v konkretnem primeru G. L. Splošni pogoji urejajo enotno in celovito stroškovno ureditev v primeru odpovedi, zato bi jih bilo treba uporabiti kot relevantno materialno pravo. Taka je tudi sodna praksa. Prilaga sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 6.10.2008 in Višjega sodišča v Mariboru z dne 22.5.2009. Sodišču prve stopnje nadalje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni odločilo o zahtevku za povrnitev stroškov z obrazložitvijo, da jih tožeča stranka ni zatrjevala. To je v nasprotju z vsebino vloge, ki jo je posredovala sodišču dne 7.10.2009, kjer je navedla, da se tožencu obračunajo prav stroški odpovedi. Izpodbija tudi stroškovno odločitev in sodišču očita, da o tem sploh ni imelo postavljenega zahtevka.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega zneska 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti v 1. odstavku 443. člena ZPP. Po 1. odstavku 458. člena ZPP se sme sodba, izdana v takem sporu, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato pritožbeno sodišče tega smiselno zatrjevanega pritožbenega razloga v smeri zatrjevane in dokazane višine stroškov, ki jih je imela tožeča stranka zaradi odpovedi potovanja s strani tožene stranke, ne more upoštevati. Prvo sodišče je namreč v okviru pravočasno podane trditvene podlage ugotovilo, da tožeča stranka teh stroškov ni niti zatrjevala niti dokazala. Na tako dejansko stanje je pritožbeno sodišče vezano. V odgovor pritožniku, ki skuša navedeno dokazno oceno grajati s sklicevanjem na absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa še odgovarja, da sodišče te kršitve ni zagrešilo. Protispisna je pritožbeno zatrjevanje, da je stroške z odpovedjo zatrjevala in specificirala v pripravljalni vlogi z dne 7.10.2009, ne pa drugačna (pravilna) ugotovitev prvega sodišča. Tožeča stranka je namreč ves čas (tudi v obravnavani vlogi ) trdila, da so se tožencu obračunali stroški odpovedi potovanja v višini 80% vrednosti aranžmaja. V tej vlogi je zgolj specificirala, da vtožuje le razliko med 80% ceno aranžmaja brez prijavnine in z upoštevanjem vplačane akontacije. Šele v pritožbi pa prvič navaja, in tega ne opraviči, da naj bi bili to njeni dejanski stroški, ki jih je imela v zvezi z odpovedjo do dejanskega organizatorja potovanja – X.X. Ne glede na to, da tudi v pritožbi te pavšalne navedbe z ničemer ne dokaže, je treba ugotoviti, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je ni več mogoče upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 451. členom ZPP).

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da sta stranki sklenili pogodbo o letovanju na otoku Hvar od 7.8. do 14.8.2004, da je bila tožencu ob sklenitvi pogodbe izdana pogodba št. 2004 do 92236/11 (priloga A 5) in splošni pogoji in navodila za turistične aranžmaje (hrbtna stran pogodbe), da ti splošni pogoji urejajo odpoved potovanja, in sicer določajo, da se v primeru odpovedi obračunavajo stroški odpovedi, ti pa se vedno zaračunajo v odstotku glede na vrednost aranžmaja; odstotek je odvisen od okoliščine, kdaj se potovanje odpove (za odpoved od 7 do 3 dni pred odhodom znašajo stroški odpovedi 80% vrednosti aranžmaja, da je toženec doživel prometno nesrečo dne 17.7.2004, da je zato 31.7.2004 (torej 7 dni pred predvidenim odhodom) aranžma odpovedal in da tožeča stranka na podlagi splošnih pogojev poslovanja vtožuje stroške odpovedi.

Glede na tako trditveno podlago in nesporne ugotovitve, da je prišlo do odpovedi potovanja iz opravičljivega razloga, je pri presoji prvo sodišče izhajalo iz določb Obligacijskega zakonika o pogodbi o organiziranju potovanja (členi 883 in naslednji OZ) in 901. člena OZ o potnikovi pravici do odstopa od pogodbe. V tej luči je presojalo veljavnost splošnih pogojev, na katere se je sklicevala tožeča stranka. Ugotovilo je, da ne urejajo položaja, kadar potnik odstopi od pogodbe iz opravičljivih razlogov, ki jih določa 4. odstavek 901. člena OZ (oziroma enako 5. odstavek 57.f člena Zakona o varstvu potrošnikov – ZVPot). Zato je odločilo, da je treba v konkretnem primeru uporabiti zakonska in ne pogodbena določila. Po navedenih zakonskih določilih pa bi bila tožeča stranka upravičena le do povračila svojih stroškov, ki pa jih ni ne zatrjevala, ne dokazala. Iz navedenih razlogov je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema ugotovitev prvega sodišča, da stranki odpovedi potovanja (odstop od pogodbe) iz opravičenega razloga pogodbeno nista uredili. Pritožnik trdi, da je stroškovna ureditev v primeru odpovedi v splošnih pogojih urejena enotno in celovito. Pritožbeno sodišče takemu pravnemu naziranju ne more slediti. Splošni pogoji poslovanja so poseben institut zato, ker jih vnaprej pripravi ena od pogodbenih strank in ob podpisu pogodbe predstavljajo materialno pravo, po katerem je treba presojati pravno razmerje med strankama. Ponavadi konkretizirajo zakonske določbe. Če določenega vprašanja ne uredijo, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče v obravnavani zadevi, pa postanejo zakonske določbe tisto materialno pravo, ki stranki zavezuje. Posledično je treba splošne pogoje vedno presojati v luči zakonskega materialnega prava in pri tem paziti, da njihova vsebina ni v nasprotju z materialnopravno zakonsko določbo, ki stranki zavezuje. Za pravilno uporabo materialnega prava bi bilo treba v obravnavanem primeru ugotoviti, ali je tak način določitve obveznosti, kot ga navaja pritožnik v splošnih pogojih, in ki odstopa od kogentnih zakonskih določil, kot je ugotovilo prvo sodišče, sploh dovoljen ali ne (23. člen ZVPot). Čeprav prvo sodišče določil splošnih pogojev ni presojalo v tej luči, pa je njegova odločitev materialnopravno pravilna.

Po določilu 4. odstavka 901. člena OZ, ki ga je uporabilo in ki je enako kot specialno določilo 57.f člena ZVPot, ima organizator potovanja ne glede na splošne pogoje poslovanja pravico do povračila svojih stroškov v primeru, če potnik odstopi od pogodbe zaradi okoliščin, ki se jim ni mogel izogniti ali jih odvrniti in bi bile ob sklenitvi pogodbe utemeljen razlog, da pogodbe ne bi sklenil, če bi bile takrat podane. To pravilo je po svoji naravi kogentno. Splošni pogoji lahko drugače urejajo norme, ki imajo dispozitivni značaj, kar pomeni, da jih stranki s soglasjem volj lahko uredita po svoje. Ne moreta pa nasprotovati ureditvi, ki je kogentno urejena. To zlasti velja za potrošniške pogodbe, kakršna je obravnavana. Tako se izkaže, da je odločitev prvega sodišča, da pravdni stranki pogodbeno nista uredili situacije, kakršna je obravnavana, povsem pravilna. Ob nadaljnjih nespornih dejanskih ugotovitvah, da je do odstopa od pogodbe s strani tožene stranke prišlo zaradi opravičenega razloga (prometna nesreča), česar pritožnik niti ne graja, ter da tožeča stranka stroškov, do katerih bi bila po zakonski ureditvi sicer upravičena, ni ne zatrjevala ne dokazala, se izkaže, da je zahtevek pravilno zavrnjen.

Tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na drugačno sodno prakso. Iz predložene sodne odločbe, na katero se sklicuje, namreč izhaja, da je šlo v tistem primeru v dejanskem pogledu za drugačen primer od obravnavanega.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni očitek glede stroškovnega dela sodbe. Tožeča stranka meni, da sodišče ni imelo zahtevka, o katerem bi lahko odločalo. Očitno pa prezre, da je bil zahtevek tožene stranke postavljen na naroku 4.3.2010, kar izhaja iz zapisnika. Odločitev o stroških je zato pravilna.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, uradni preizkus pa tudi ni pokazal kršitev in napak, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona.