Jedro

Za kršitev materialnega predpisa gre, če je materialni zakon v svoji formulaciji jasen in ga je mogoče razlagati samo v enem smislu, uporabljen pa je bil v nasprotju s tem smislom. Določba šestega odstavka 47. člena ZG je jasna in jo je mogoče razlagati (samo) na način, kot jo je razlagal in uporabil prvostopenjski organ pri izdaji odločbe z dne 23. 8. 2011.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil predlog gozdarskega inšpektorja z dne 5. 12. 2011 za razveljavitev odločbe Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Ljubljana št. 02112-2647/2010-2 z dne 23. 8. 2011 po nadzorstveni pravici. V obrazložitvi navaja, da je prvostopni upravni organ z odločbo z dne 23. 8. 2011 odločil: v 1. točki izreka, da se v k.o. … kot urejen evidentira del meje parc. št. 581/5 s sosednjo parc. št. 1066/2; v 2. točki izreka, da se v postopku evidentiranja parcelacije - delitve parcele ugotovijo naslednje spremembe: da se ukine parc. št. 581/5, iz katere nastanejo parc. št. 581/8, 581/9, 581/10, 581/11 in 581/12; v 3. točki izreka, da je grafični prikaz urejene meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiško katastrskimi točkami in vpisanimi parc. št. obvezna priloga tej odločbi ter v 4. točki izreka, da stroškov postopka ni. Gozdarski inšpektor je podal predlog za razveljavitev navedene prvostopne odločbe po nadzorstveni pravici. Upravni organ v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je bilo v postopku, ki se je končal z izdajo odločbe z dne 23. 8. 2011, odločeno o evidentiranju parcelacije oziroma delitvi parc. št. 581/5 k.o. …, ki je pred delitvijo merila 5,2325ha. Glede na to, da je predmetna parcela pred delitvijo bila večja od 5 ha, je prvostopni upravni organ v skladu z določbami Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) in upoštevajoč določbo šestega odstavka 47. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) imel podlago, da z izpodbijano odločbo odloči tako, kot izhaja iz izreka navedene odločbe. Glede na navedeno je upravni organ predlog predlagatelja za razveljavitev navedene odločbe po nadzorstveni pravici zavrnil, saj je ugotovil, da v konkretnem primeru materialni predpis očitno ni bil kršen (drugi odstavek 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP).

Tožnica vlaga tožbo kot zastopnik javnega interesa na podlagi določbe prvega odstavka 18. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Ugotavlja namreč, da je bilo v predmetni zadevi poseženo v javni interes, ki se kaže že s samo kršitvijo veljavne zakonodaje in določil Ustave RS. Izpostavlja, da je bila na podlagi ZG sprejeta Resolucija o nacionalnem gozdnem programu (Uradni list RS, št. 111/07), s katero se določa nacionalna politika sonaravnega gospodarjenja z gozdovi, usmeritve za ohranitev in razvoj gozdov ter pogoji za njihovo izkoriščanje oziroma večnamensko rabo. Gozd je sicer, kot nerazdružljiv del naravnega okolja, tudi predmet varovanja po določilih Zakona o varstvu okolja. V konkretnem primeru nepravilna uporaba določbe šestega odstavka 47. člena ZG dopušča široko možnost drobljenja gozdnih parcel, kar je neposredno v nasprotju z zakonsko intencijo in z v predmetni resoluciji začrtanim nacionalnim gozdnim programom, obenem pa v veliki meri omogoča tudi izigravanje zakonskih omejitev in varstva, ki ga le-te zagotavljajo, pri čemer predmetne omejitve, po prepričanju tožnice, že same po sebi varujejo t.i. javni interes. V konkretnem primeru je GURS s predmetno odločbo dovolila delitev gozdne parcele, ki je bila večja od 5 ha, pri čemer pa je bila delitev opravljena na način, da je iz predmetne parcele nastalo kar pet manjših parcel, ki so seveda vse manjše od zakonsko določene najmanjše možne površine, ki še omogoča nadaljnjo parcelacijo. Intencija zakonodajalca evidentno ni bila v omogočanju drobljenja gozdnih parcel na način, ki izhaja iz sporne odločbe GURS. Nasprotno, s predmetno odločbo GURS, s katero je bila dejansko izigrana sporna določba ZG, ki je po prepričanju tožnice v svoji intenciji nedvoumna, je prišlo prav do situacije, ki jo je zakon želel preprečiti. Do kakšnih izigravanj lahko privede tovrstno pojmovanje predmetne določbe, lahko navsezadnje ponazori tudi hipotetičen primer, ko bo npr. lastnik več gozdnih parcel, ki so manjše od 5 ha, z namenom, da v končni posledici pridobi še manjše gozdne parcele, najprej podal predlog za združitev teh parcel, tako da bo nova parcela presegala 5 ha, v nadaljevanju pa bi, po določenem času zahteval delitev te novo nastale gozdne parcele na več majhnih parcel, ki bodo seveda vse bistveno manjše od 5 ha. Tako tožnica meni, da je potrebno predmetno določbo šestega odstavka 47. člena ZG razlagati restriktivno in skladno z namenom, ki ga zasleduje in ki je po prepričanju tožnice nedvoumen, zaradi česar je predmetna odločba GURS tudi očitno materialno zmotna. Po prepričanju tožnice upravni organ v konkretnem primeru, upoštevaje dejansko stanje primera, ko je bila predmet delitve gozdna parcela le malenkost večja od najmanjšega obsega, ki še omogoča neomejeno delitev gozdnih parcel, predmetne gozdne parcele ne bi smel razdeliti kar na pet manjših gozdnih parcel, ki so vse bistveno manjše od 5 ha. Dodaja pa tudi, da je v konkretnem primeru gradbeni inšpektor prišel celo do ugotovitve, da je bil osnovni namen izvedbe predmetne drobitve gozdne parcele v postavitvi nelegalnih počitniških hišic, ki bi bile najverjetneje namenjeni prodaji, kar le še dodatno kaže na to, kakšni nameni, ki seveda nikakor niso združljivi s temeljno funkcijo gozda, lahko vodijo k drobitvi gozdnih parcel in izigravanju obstoječe zakonodaje. Osnovni namen predmetne zakonske določbe, ki izhaja tudi iz nacionalnega gozdnega programa, pa je, da se v kar največji možni meri ohrani večje gozdne posesti in s tem tudi racionalnejše gospodarjenje z gozdom. Tako bi po prepričanju tožnice pristojno ministrstvo moralo sporno odločbo GURS na predlog Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano po nadzorstveni pravici skladno z določbo drugega odstavka 274. člena ZUP razveljaviti. Zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje, o stroških pa odloči v skladu z ZUS-1 oziroma Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so podani pogoji za razveljavitev odločbe Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Ljubljana št. 02112-2647/2010-2 z dne 23. 8. 2011 po nadzorstveni pravici na podlagi določbe drugega odstavka 274. člena ZUP, ki določa, da lahko pristojni organ izdano odločbo razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Tožnica namreč meni, da je bil z navedeno odločbo očitno kršen šesti odstavek 47. člena ZG. Ni pa spora o tem, da je parc. št. 581/5 k.o. … pred parcelacijo oziroma delitvijo, ki je bila izvedena z navedeno odločbo GURS z dne 23. 8. 2011, merila 5,2325 ha.

Po določbi šestega odstavka 47. člena ZG se zemljiške parcele, ki so gozd in so manjše od 5 hektarjev, lahko deli samo, če: - ni v prostorskih aktih na taki zemljiški parceli ali njenem delu določena namenska raba gozd ali – je to potrebno zaradi gradnje javne infrastrukture ali – so v solastnini z RS ali lokalno skupnostjo. Po presoji sodišča citirana določba preprečuje oziroma onemogoča delitev (oziroma dovoljuje delitev samo pod v tej določbi navedenimi pogoji) posamezne gozdne parcele le, če je ta manjša od 5 hektarjev. Predmetna parc. št. 581/5 k.o. … pa je pred delitvijo, ki je bila izvedena s sporno odločbo GURS z dne 23. 8. 2011, nesporno merila več kot 5 hektarjev, in sicer 5,2325 hektarjev. Tako sodišče sodi, da z odločbo GURS z dne 23. 8. 2011 ni bila kršena določba šestega odstavka 47. člena ZG, sploh pa ne očitno, kar za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici določa drugi odstavek 274. člena ZUP. Po pravni teoriji in upravnosodni praksi gre za kršitev materialnega predpisa, če je materialni zakon v svoji formulaciji jasen in ga je mogoče razlagati samo v enem smislu, uporabljen pa je bil v nasprotju s tem smislom (primerjaj: sodba Upravnega sodišča RS U 1987/96 z dne 1. 12. 1999). Po presoji sodišča je določba šestega odstavka 47. člena ZG jasna in jo je mogoče razlagati (samo) na način, kot jo je razlagal in uporabil prvostopni organ pri izdaji odločbe z dne 23. 8. 2011. Glede na povedano tožnica ne more uspeti niti s sklicevanjem na Resolucijo o nacionalnem gozdnem programu. V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče še poudarja, da je institut razveljavitve (dokončne) odločbe po nadzorstveni pravici izredno pravno sredstvo, ki se v upravnem postopku uporablja pod zakonsko določenimi pogoji. Zato je treba zakonsko določbo 274. člena ZUP razlagati ozko. Odločanje na podlagi izrednih pravnih sredstev mora torej temeljiti na restriktivni razlagi predpisov, saj se pri tem posega v pravna razmerja, ki so že dokončno ali celo pravnomočno urejena.

Po navedenem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je bilo treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.