Jedro

Ni bilo izigrano načelo pomoči prava nevešči stranki iz 12. člena ZPP. V obstoječi zakonodaji obstaja pravna podlaga za dodelitev brezplačne pravne pomoči, česar bi se toženec lahko poslužil, pa se ni. Tudi sicer iz njegovega odgovora na tožbo in obeh pripravljalnih vlog ne izhaja, da ne bi mogel braniti svojih pravic. Obe vlogi sta sestavljeni v obliki, kot jih ponavadi sestavljajo pravni strokovnjaki, navedena je ustrezna trditvena podlaga in predlagana izvedba dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožniku povrne 155 EUR z zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2019 (I. točka izreka) ter 678,18 EUR izvršilnih in pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Toženec pritožbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka, pri čemer je dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno, posledično tudi materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. V zvezi s procesnimi kršitvami navaja, da bi sodišče moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave pod pogoji 316. člena ZPP. Toženec je podal predlog za izvedbo naroka. Razpisanega naroka se ni udeležil, ker mu je v tem času umrl oče, posledično vabilo, ki naj bi ga domnevno prejel, ni bilo pravilno izkazano, na neupravičeni izostanek pa ni bil ustrezno poučen. Prilaga kopijo potne listine, iz katere je razvidno, da je mejo iz Srbije na Hrvaško na poti nazaj v Slovenijo prečkal 25. 8. 2021, torej en dan po opravljenem naroku. Ob povedanem je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 7. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je bilo tožnikovo početje, ko je najemnine prejemal na roke gotovinsko preko gospoda A. A. sporno, njegov tožbeni zahtevek ne bi smel biti predmet pravnega varstva, saj nasprotuje prisilnim predpisom in morali. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo tudi materialno pravo, toženec je najemnino plačal gospodu A. A. na roke gotovinsko brez kakršnegakoli računa. Potem, ko je izvedel, da je ta gospod pokojni, je od tožnika prejel opomin za neplačilo najemnine. Kako je potekalo plačevanje najemnine za prostore v tožnikovem objektu, bi potrdile predlagane priče, dokaz konto kartice bi moral predložiti tožnik. Razlogi sodbe so v tem delu tako kontradiktorni, da se je ne da preizkusiti in je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa ni zadostila metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. V pritožbi toženec zaključuje, da gre za sodbo presenečenja, da ni bilo opravljeno materialno procesno vodstvo in odprto sojenje, izigrano je bilo načelo pomoči prava nevešči stranki, sodba pa ni zadostila zahtevi po kontradiktornem postopku, zato je prišlo tudi do kršitve 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP). Toženec predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožnik se je s pritožbo seznanil. Odgovora nanjo ni podal. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko odločba, s katero je končan spor v postopkih v sporih majhne vrednosti, izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), na kar je sodišče prve stopnje pravdni stranki v pravnem pouku izpodbijane odločbe opozorilo. Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni dopustno izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP).2

6. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna v pravnem in dejanskem pogledu, pri tem pa sodišče ni storilo očitanih procesnih kršitev, ter se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih ugovorov.

7. Pritožbena trditev, da bi sodišče moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave, je neutemeljena, pa tudi protispisna. Glede na to, da toženec v postopku na prvi stopnji tožbenega zahtevka ni pripoznal, nasprotuje mu tudi v pritožbenem postopku, niso bili izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP.

8. Sodišče je po predlogih za opravo naroka pravdni stranki povabilo na narok za dan 24. 8. 2021. Vabilo je bilo tožencu vročeno in ga je na svojem naslovu osebno prevzel 10. 5. 2021, zato so pritožbene navedbe, da vabilo ni izkazano, neutemeljene. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da na izostanek ni bil pravilno opozorjen. Iz vabila na pripravljalni narok in narok za glavno obravnavo v sporu majhne vrednosti (list. št. 42) ter vabila tožencu na zaslišanje (list. št. 44) jasno izhaja, da so bila tožencu podana vsa potrebna opozorila po določilih ZPP, tudi opozorila glede izostanka na naroku. Pritožbene navedbe, da se je toženec v tem času nahajal na domačem naslovu v Republiki Kosovo ter da je mejni prehod Bajakovo prečkal iz Srbije na Hrvaško in naprej v Slovenijo šele 25. 8. 2021, so neupoštevne pritožbene novote (337. člen ZPP), saj toženec ne zatrjuje, da dejstva, da se je v času razpisanega naroka nahajal v Republiki Kosovo, sodišču prve stopnje ni mogel pravočasno sporočiti. Zato je neupoštevna tudi s pritožbo predložena listina (priloga B11). Tudi če bi šlo te trditve in listino upoštevati, pritožbeno sodišče tožencu pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni imelo nobenega podatka o tem, da je bil toženec z naroka 24. 8. 2021 upravičeno odsoten, saj sodišču svoje odsotnosti ni sporočil, niti ni zaprosil za preložitev naroka. Sodišče prve stopnje je zato na ta dan narok pravilno opravilo v toženčevi odsotnosti in ni prišlo do procesne kršitve pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S pritožbo uveljavljana procesna kršitev glede dopustnosti tožbenega zahtevka prav tako ni podana. Glede na to, da tožnik zatrjuje sklenitev najemne pogodbe in dolgovano plačilo najemnine, je takšen zahtevek dopusten po obstoječem materialnem pravu, zato ni podan dejanski stan po tretjem odstavku 3. člena ZPP. Ali je prišlo do davčnih prekrškov ali morebiti kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti, pa v tem civilnem postopku sodišče ni bilo dolžno ugotavljati, niti toženec teh dejstev na prvi stopnji sojenja ni zatrjeval. 9. Kot pojasnjeno zgoraj je pritožbeno sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje, zato so vse pritožbene navedbe v zvezi z dejanskim stanjem nedopustne in pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo, s katero je toženec s 1. 2. 2019 prevzel v najem dvoposteljno sobo, da je bila dogovorjena najemnina ter dodatni stroški po pogodbi skupaj v višini 155 EUR, da toženec najemnine za mesec februar 2019 tožniku ni poravnal, je skladno z določili najemne pogodbe in določili Obligacijskega zakonika (OZ) pravilno odločilo, da je toženec najemnino in stroške dolžan plačati. Glede pritožbenih navedb, da je toženec dolgovano najemnino plačal sedaj že pokojnemu gospodu A. A., pa gre ugotoviti, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, saj izpolnitev tretji osebi ne pomeni izpolnitve upniku. Pritožbena navedba, da sodišče ni zadostilo metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP je prav tako neutemeljena, najprej iz razloga, ker bi šlo za relativno bistveno kršitev postopka, ki v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustna, ter nadalje iz razloga, ker pritožba zoper ugotovljeno dejansko stanje ni dopustna. Podana ni niti kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe jasni, prepričljivi in konsistentni, tako, da se sodbo da preizkusiti.

10. Tudi sklepne pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za sodbo presenečenja, sodišče je materialnoprocesno vodstvo opravilo, kar je razvidno iz zapisa naroka z dne 24. 8. 2021, ter je opredelilo relevantno pravno podlago, kot je bila navedena v vlogah strank. Kot zgoraj pojasnjeno, mora toženec dejstvo, da se naroka ni udeležil, prevzeti nase, saj svoje odsotnosti ni opravičil in tudi sodišča ni zaprosil za preložitev. Nadalje gre ugotoviti, da ni bilo izigrano načelo pomoči prava nevešči stranki iz 12. člena ZPP. V obstoječi zakonodaji obstaja pravna podlaga za dodelitev brezplačne pravne pomoči, česar bi se toženec lahko poslužil, pa se ni. Tudi sicer iz njegovega odgovora na tožbo in obeh pripravljalnih vlog ne izhaja, da ne bi mogel braniti svojih pravic. Obe vlogi sta sestavljeni v obliki, kot jih ponavadi sestavljajo pravni strokovnjaki, navedena je ustrezna trditvena podlaga in predlagana izvedba dokazov. Tudi ni res, da sodišče ni zadostilo zahtevi po kontradiktornem postopku, saj je toženec v postopku s pisnimi vlogami predstavil svoja stališča tako glede dejanskega stanja kot pravne podlage spora ter se je imel možnost izreči o tožnikovih trditvah. Zato ni moč ugotoviti, da bi bil nasproti tožniku postavljen v neenakovreden položaj.

11. Ob povedanem so toženčeve pritožbene navedbe neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Stroškovni izrek je odpadel. V uvodu pritožbe je toženčev pooblaščenec sicer pavšalno navedel, da mu mora tožnik povrniti pritožbene stroške, vendar jih ni opredeljeno priglasil. Pa tudi če bi jih, bi jih moral, glede na to, da s pritožbo ni uspel, nositi sam (154. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).

... 2 VSL I Cp 1323/2021.