Jedro

Imetnik pravice prepovedi odsvojitve in obremenitve je izdal izbrisno pobotnico z overjenim podpisom, v kateri dovoljuje izbris zastavne pravice in pravice prepovedi odsvojitve in obremenitve. Višje sodišče ocenjuje, da je zemljiškoknjižni referent glede na to, da ni bil izrecno podan zemljiškoknjižni predlog (za izbris prepovedi), pravilno štel, da ta izjava volje (v izbrisni pobotnici) predstavlja najmanj soglasje iz tretjega odstavka 47. člena ZZK-1 in je ravnal pravilno, ko je dovolil vpis lastninske pravice na predlagatelja, ne da bi bil podan zemljiškoknjižni predlog. Ni tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral zemljiškoknjižni referent upoštevati določbo tretjega odstavka 149. člena ZZK-1, po katerem mora biti na zemljiškoknjižnem dovolilu podpis overjen pred dnevom, ko je bil začet zemljiškoknjižni postopek. Za soglasje iz tretjega odstavka 47. člena ZZK-1 namreč ta določba ne velja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi: "Ugovor družbe O. se zavrne in se potrdi sklep zemljiškoknjižnega referenta, Dn. št. ..../2003 z dne 7. 3. 2005. Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve predloga."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru družbe O. zoper zemljiškoknjižni sklep Dn. št. .../2003 z dne 7. 3. 2005 in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zemljiškoknjižni predlog zavrnilo, hkrati pa je dovolilo izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa o vpisu, izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o vpisu in vpis zaznambe zavrnitve vpisa.

Predlagatelj S. P. je proti takšnemu sklepu vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPP3, ki se uporablja na podlagi 120. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1, Ur. l. RS, št. 56/2003 v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP, Ur. l. SRS, št. 30/86). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da se dovoli vknjižba lastninske pravice, podrejeno pa, da se sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila zavrnjena vknjižba lastninske pravice v korist predlagatelja, češ da je bil predlog nepopoln, ker se ni zahtevala tudi vknjižba izbrisa zastavne pravice. Takšno stališče sodišča je nepravilno. Predlagatelj je predlog vložil 5. 2. 2003 po predhodno veljavnem Zakonu o zemljiški knjigi (ZZK, Ur. l. RS, št. 33/95). ZZK-1, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, je stopil v veljavo šele junija 2003. Retroaktivnost je neveljavna, razen v izjemnih primerih, zato je podana bistvena kršitev določb ZPP in kršitev materialnega prava. Meni, da bi, če je sodišče ocenilo, da je zemljiškoknjižni predlog nepopoln, ker bi moral poleg vknjižbe lastninske pravice predlagati še izbris zastavne pravice, predlagatelja pozvati na popravo oziroma dopolnitev vloge. Ker tega ni storilo, je kršilo določila ZPP. Predlagatelj navaja, da je legitimiran vložiti predlog za vknjižbo lastninske pravice, saj izpolnjuje pogoj za pridobitev lastništva. Zastavna pravica pa je posledica pogodbenega razmerja med upnikom in dolžnikom, ki sta upravičena predlagati vknjižbo izbrisa bremen, novi lastnik, ki ni pogodbena stranka, pa ni dolžan predlagati te vknjižbe. Novi lastnik namreč lahko kupi nepremičnino z bremenom in se lahko z zastavnim upnikom dogovori, kako bo odplačal dolg. Lastninska pravica je samostojna pravica, ki ima tudi samostojne učinke proti vsem naslednjim pravnim vpisom. Dejstvo je, da je predlagatelj nepremičnino kupil prej, preden je udeleženka družba O. sprožila izvršbo proti svojemu dolžniku D. M.. Zato so vsi ugovori udeleženke neupoštevni. Sodišče prve stopnje bi lahko zavrnilo zemljiškoknjižni predlog le v delu, ki se nanaša na idealno polovico D. M., ne pa tudi v delu, ki se nanaša na idealno polovico M. M., s katero udeleženka ni bila nikdar v poslovnem odnosu, niti se izvršba nanjo kot dolžnico ni glasila.

Pritožba je utemeljena.

Višje sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Višje sodišče v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, znotraj katerega v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi tudi na pravilno uporabo materialnega prava, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na podatke v spisu in dejansko stanje v izpodbijanem sklepu zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je zemljiškoknjižni referent po predlogu predlagatelja S. P. za vpis lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 249/2 in 249/3, vl. št. ..., k.o. D. L., last D. M. in M. M., vsakega do 1/2, na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 19. 1. 2003 in izbrisne pobotnice z dne 24. 2. 2005 s sklepom z dne 7. 3. 2005, opr. št. Dn. št. .../2003, dovolil vknjižbo lastninske pravice v korist predlagatelja ter vknjižbo izbrisa hipoteke in prepovedi odtujitve in obremenitve v korist imetnika K. S. AG C. Proti temu sklepu je družba O. po svoji pooblaščenki vložila ugovor, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo in sklep zemljiškoknjižnega referenta spremenilo tako, da je zemljiškoknjižni predlog zavrnilo. Vlagatelju ugovora je glede na določbo 132. člena ZZK-1 (ki se uporablja na podlagi 1. odstavka 246. člena tega zakona) priznalo položaj udeleženca v postopku, ker iz izvršilnega predloga in izvršilnega vpisnika izhaja, da je upnik družba O. proti dolžniku D. M. predlagal izvršbo na nepremičnine, vpisane v vl. št. 521, k.o. D. L., katerih lastnik je dolžnik do 1/2. Na podlagi vsebinske obravnave vlagateljevega ugovora je ugotovilo, da predlagatelj S. P. ob predlogu za vpis lastninske pravice ni predlagal tudi izbrisa prepovedi odtujitve in obremenitve in zastavne pravice v korist imetnika K. S. AG C., ampak je predložil le izbrisno pobotnico z dne 24. 2. 2005. Sodišče prve stopnje je odločilo, da glede na določbo 125. člena ZZK-1, po kateri sodišče odloča o vpisih le na podlagi predloga za vpis in v mejah zahtevkov za vpis, ki se s zemljiškoknjižnim predlogom uveljavljajo, zemljiškoknjižni referent brez podanega predloga ne bi smel izbrisati prepovedi odtujitve in obremenitve, nato pa tudi ne dovoliti vpisa lastninske pravice. Zato je po ugovoru zavrnilo vknjižbo lastninske pravice v korist predlagatelja. Vendar je po prepričanju višjega sodišča odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno napačna.

Višje sodišče poudarja, da naš pravni sistem pozna tri vrste prepovedi razpolaganja z nepremičnino: zakonsko, po odločbi sodišča in pogodbeno. S sklepom zemljiškoknjižnega referenta izbrisana prepoved razpolaganja in zastavna pravica na nepremičnini sta bili v zemljiško knjigo vpisani na podlagi pogodbe in zemljiškoknjižnega dovolila. S to pogodbo je tako le banka K. S. AG C. kot sopogodbenica pridobila obligacijsko pravico prepovedi obremenitve in odsvojitve, zato gre v tem primeru za vpis pravice po drugem odstavku 13. člena ZZK-1, ki se opravi z vknjižbo, in ne za vpis pravnega dejstva prepovedi odtujitve in obremenitve po 98. členu ZZK-1, do katere pride na podlagi izdane začasne odredbe ali na podlagi zakona, ki pa se opravi z zaznambo pravnega dejstva (7. točka 22. člena ZZK-1, glej tudi N. Plavšak., ZZK s komentarjem, GV, Ljubljana 1998, str. 92).

Po drugem odstavku 47. člena ZZK-1 je vknjižena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve ovira za dovolitev vknjižbe pridobitve lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe in zemljiškoknjižnega dovolila, razen če je predlogu za vpis priložena listina o soglasju imetnika pravice prepovedi odtujitve in obremenitve za predlagani vpis, na kateri je imetnikov vpis overjen. Ne gre torej za to, da bi imetnik pravice prepovedi odtujitve in obremenitve izstavil zemljiškoknjižno dovolilo za izbris prepovedi iz zemljiške knjige, ampak preprosto soglaša s posamičnim razpolagalnim dejanjem lastnika nepremičnine.

Imetnik pravice prepovedi odsvojitve in obremenitve K. S. AG C. je izdal izbrisno pobotnico z overjenim podpisom, v kateri dovoljuje izbris zastavne pravice in pravice prepovedi odsvojitve in obremenitve. Višje sodišče ocenjuje, da je zemljiškoknjižni referent glede na to, da ni bil izrecno podan zemljiškoknjižni predlog (za izbris prepovedi), pravilno štel, da ta izjava volje (v izbrisni pobotnici) predstavlja najmanj soglasje iz tretjega odstavka 47. člena ZZK-1 in je ravnal pravilno, ko je dovolil vpis lastninske pravice na predlagatelja, ne da bi bil podan zemljiškoknjižni predlog. S tako odločitvijo se je strinjal tudi imetnik pravice prepovedi odsvojitve in obremenitve, saj zoper sklep zemljiškoknjižnega referenta o vpisu lastninske pravice na predlagatelja ni vložil ugovora. Ugovor izvršilnega upnika družbe O., da do vpisa lastninske pravice ne bi smelo priti, je tako neutemeljen. Ni tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral zemljiškoknjižni referent upoštevati določbo tretjega odstavka 149. člena ZZK-1, po katerem mora biti na zemljiškoknjižnem dovolilu podpis overjen pred dnevom, ko je bil začet zemljiškoknjižni postopek. Za soglasje iz tretjega odstavka 47. člena ZZK-1 namreč ta določba ne velja (tako tudi odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1837/2004, glej tudi M.Tratnik. in R.Vrenčur., Zemljiškoknjižno pravo, Maribor 2008, str. 415).

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe ZZK-1, je višje sodišče ugodilo pritožbi predlagatelja in izpodbijani sklep v skladu s 4. odstavkom 161. člena ZZK-1 spremenilo tako, da je ugovor udeleženke družbe O. proti sklepu zemljiškoknjižnega referenta zavrnilo in potrdilo sklep zemljiškoknjižnega referenta, obenem pa je odredilo tudi izbris zaznambe zavrnitve predloga.