Jedro

V obravnavanem primeru prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje ni vložil delodajalec, temveč sam tujec. Zato delodajalec ne more vložiti tožbe v upravnem sporu. Tožnik v upravnem sporu je namreč lahko (le) tista oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje za tujca z imenom A.A. V obrazložitvi odločbe navaja, da je A.A. preko Veleposlaništva Republike Slovenije v Sarajevu vložil vlogo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanja tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela. Pri zavrnitvi prošnje se tožena stranka sklicuje na 5. alinejo prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki med drugim določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Na podlagi zaslišanja na veleposlaništvu je tožena stranka ugotovila, da tujec ne pozna osnovnih podatkov o podjetju, pri katerem naj bi delal, da ne pozna vsebine svoje pogodbe o zaposlitvi in je glede na nasprotujoče si izjave, predložena dokazila in podatke iz uradnih evidenc tožena stranka sklepala, da obstaja sum, da prosilec ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, za katerega je zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, kar predstavlja zadosten razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je sama podjetje, ki je vpisana v sodni register dne 29. 6. 2012 pod imenom B. d.o.o. Direktor tožeče stranke je A.A. s 100 % deležem v kapitalu podjetja. A.A. je angažiral ljudi, ki naj bi mu pomagali pri uresničevanju njegovih želja in sta mu pri registraciji podjetja pomagala C.C. in Č.Č. Pred izdajo prvega začasnega bivanja ni imel potrebe po tem, da bi obvladal z določenimi informacijami. Neutemeljene so navedbe, da se ne bo podrejal pravnemu sistemu Republike Slovenije. Tudi informacija, da ni vedel, kakšno delovno dovoljenje je dobil, ni razlog za sum, da se ne bo podrejal pravnemu redu, saj je isti dan odpotoval v Sarajevo z namenom, da bi dobil dovoljenje o začasnem prebivanju. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče bodisi odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo v ponovno odločanje ali pa naloži toženi stranki izdajo ustreznega dovoljenja. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v postopku izdaje dovoljenja za prvo prebivanje zaradi zaposlitve ali dela potrebno preveriti resničnost tujčevih navedb o namenu njegovega prebivanja v Republiki Sloveniji, upoštevaje pri tem tudi delovno dovoljenje, na katerem je navedeno, katero delo sme tujec v Republiki Sloveniji opravljati. Glede na nasprotujoče si izjave, predložena dokazila in podatke iz uradnih evidenc je bilo ugotovljeno, da obstaja sum, da prosilec ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, za katerega je zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, kar zadostuje kot razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik je nato v pripravljalnih vlogah z dne 2. 4. 2013 in 23. 4. 2013 še dodatno pojasnil utemeljitev svoje tožbe, tožena stranka pa svoja stališča v pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2013, vendar sodišče teh pripravljalnih vlog glede na naravo svoje odločitve ne bo povzemalo.

K točki I. izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe je razvidno, da je prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje vložil A.A. in ne tožeča stranka v tem upravnem sporu, to je pravna oseba B. d.o.o. A.A. je bila potem tudi izdana in vročena izpodbijana odločba. Skladno s šestim odstavkom 37. člena ZTuj-2 bi sicer lahko prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela vložil tudi delodajalec, to je v konkretnem primeru tožeča stranka, vendar pa je ni vložila, temveč jo je vložil tujec. Iz šestega odstavka 37. člena ZTuj-2 je tudi razvidno, da če prošnjo za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela vloži tujčev delodajalec, lahko opravlja tudi druga dejanja v postopku v skladu s tujčevim pooblastilom, ne more pa se mu vročiti izdanega dovoljenja za prebivanje. V konkretnem primeru pa prošnje za izdajo dovoljenja ni vložil delodajalec, to je tožeča stranka, temveč sam tujec. Iz navedenega razloga po mnenju sodišča delodajalec tudi ne more vložiti tožbe v tem upravnem sporu, saj je skladno s prvim odstavkom 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnik lahko tista oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Tožeča stranka, to je pravna oseba B. d.o.o., pa v upravnem postopku do izdaje upravnega akta ni bila stranka ali stranski udeleženec, saj kot tujčev delodajalec ni vložila prošnje, temveč je prošnjo vložil le tujec sam kot fizična oseba. Na ta dejstva tudi ne more vplivati to, da je tožnik v poslovnem registru vpisan kot oseba za zastopanje tožeče stranke (direktor), saj je po mnenju sodišča treba razlikovati tujca A.A. kot fizično osebo, ki je izključno v svojem imenu vložil prošnjo, od B. d.o.o. kot pravne osebe, pri kateri pod tožbo tožnik niti ni podpisan, ampak prokurist C.C. Iz navedenega razloga je sodišče ugotovilo, da tožeča stranka v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, saj sama ni vložila kot pravna oseba prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca, razen tega pa po 17. členu ZUS-1 tudi ne more biti stranka, ker ni bila udeležena v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče je iz navedenega razloga tožbo zavrglo po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka.