Jedro

V korist otroka, ki je dodeljen materi, je, da vzdržuje stike z očetom tudi v času počitnic in praznikov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper dopolnilno odločbo Centra za socialno delo, s katero so bili določeni osebni stiki med mladoletnim A.H., ki živi pri tožnici in otrokovim očetom A.H. in to v času letnih in zimskih počitnic ter praznikov. Pri določitvi teh stikov je organ prve stopnje določil kraj in čas prevzema ter vrnitev otroka in druge potrebne modalitete glede izvrševanja teh stikov, kot tudi določene obveznosti obeh staršev. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je bila odločba organa prve stopnje izdana na zahtevo otrokovega očeta. V prejšnjih postopkih o določitvi stikov je bilo že ugotovljeno, da so stiki med očetom in otrokom v otrokovo korist in da jih je tudi zaradi vzpostavitve in ohranitve povezanosti med sinom in očetom, potrebno določiti v dovolj pogostih terminih kot tudi daljših časovnih obdobjih. Zato ni razlogov, da se stiki ne bi opredelili tudi za čas počitnic in praznikov. Čakanje, da bi stekli dosedaj določeni stiki, kot predlaga tožnica v pritožbi, je v nasprotju z navedenimi ugotovitvami. Toženi organ ugotavlja, da so stiki za čas počitnic in praznikov primerno določeni in da ne obstajajo utemeljeni razlogi, ki bi narekovali prepoved stikov za daljše časovno obdobje. Tožnica v tožbi navaja, da sta prvostopni in toženi organ grobo kršila načela postopka. Zadevo rešujeta po načelih avtomatizma, ne da bi ugotovila dejansko stanje. Razlogi izpodbijane odločbe so pavšalni. Niso upoštevane stiske, ki jih doživlja 8-letni otrok pri teh stikih z očetom. Otrok si teh stikov ne želi in ne potekajo tako, kot bi morali. Odločitev o stikih je neživljenjska in je ni mogoče izvajati na način naveden v odločbi. Tožnica ne more razpolagati s časom dopusta, kot lahko otrokov oče, ki je samostojen obrtnik. Ni proti stikom otroka z očetom, vendar se njuna navezanost mora vzpostaviti v daljšem času na zdravih osnovah. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi, podrejeno pa, da se vsi njeni tožbeni postopki združijo v en postopek, opravi obravnava in izda drugačna odločba.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Otrokov oče kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožničina tožba prepozna in tudi sicer neutemeljena ter da bi bilo v nasprotju s konvencijo o otrokovih pravicah, če bi se v dosedanjih postopkih določeni stiki sina z očetom razveljavili.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi z ugovorom prizadete stranke, da tožba ni pravočasna, sodišče ugotavlja, da je bila tožnici izpodbijana odločba poslana dne 4.8.1993 na naslov njenega delodajalca in da ni bila opravljena osebna vročitev tožnici. Po ugotovitvah prvostopnega organa se je tožnica v mesecu avgustu 1993 nahajala na letnem dopustu, tako da ji je bila dejansko izpodbijana odločba vročena šele 30.8.1993. Ker je tožnica tožbo vložila 28.9.1993, jo je sodišče štelo za pravočasno. Tožbeni ugovor, da prvostopni organ ni ugotovil dejanskega stanja, saj ni izvedel niti minimalnih dokazov pomembnih za odločitev, ni utemeljen. Prvostopni organ je pred izdajo dopolnilne odločbe, pribavil mnenje strokovne komisije, mnenje osnovne šole, ki jo otrok obiskuje, opravil razgovor z otrokom ter opravil ustno obravnavo, katere pa se tožnica, čeprav je bila pravilno vabljena, ni udeležila. Prvostopni organ je svojo odločitev o koristnosti stikov otroka z očetom v času počitnic in praznikov, ustrezno obrazložil. Tožnica tudi v pritožbi ni konkretno predlagala, kako bi naj ti stiki potekali, temveč je predlagala le odložitev ureditve teh stikov, kar pa je tožena stranka utemeljeno zavrnila. Zato sodišče ne more v upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost izpodbijanega akta, upoštevati tožbenih navedb, da je odločitev prvostopnega organa v posameznih delih povsem neživljenjska in da je ni mogoče izvajati. Glede na navedeno, izpodbijana odločba tožene stranke, po presoji sodišča, ni nezakonita. Zato je sodišče tožničino tožbo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo kot neutemeljeno. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).