Jedro

Ker oporočni priči nista bili navzoči pri oporočanju, se pravi pri podpisovanju oporoke in pri oporočiteljičini izjavi, da gre za njeno oporoko, sporna oporoka ne izpolnjuje obličnostnih pogojev pismene oporoke pred pričami. Nujno je namreč, da oporočitelj pred pričami opravi nunkupacijo - da izjavi, da je listina njegova oporoka ter da jo pred pričama podpiše. Ta izjava mora biti izrecna (ni dovolj konkludentno dejanje, oziroma samo podpis).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je bila na stroj natipkana oporoka pokojne F. C., ki je datirana z dne 2.11.1993, dejansko zapisana na stroj v času med 14.11. in 19.11.1993, in podpisana s strani oporočiteljice in obeh oporočnih prič G. S. in Z. V. dne 19.11.1993, in gre tožnici A. V. pravica do dedovanja po tej oporoki. Tožnico je zavezalo, da mora tožencema povrniti 385.315 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o nastanku sporne oporoke.

Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Meni, da sta izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje protislovni ter da je podano nasprotje med tem, kar se v razlogih sodb navaja o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Odločilno vprašanje je, kdaj je bila podpisana sporna oporoka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila prva oporoka napisana in podpisana 2.11.1993, vendar je odvetnik D. V. kasneje, v svoji pisarni, na stroj napisal novo oporoko, ki se vsebinsko razlikuje od prve. To (na stroj napisano oporoko) je nato 19.11.1993 podpisala oporočiteljica v navzočnosti obeh oporočnih prič.

Vendar sodišči nista sprejeli izpovedb oporočnih prič in sestavljalca oporoke odvetnika D. V., da je oporočiteljica sporno oporoko podpisala 19.11.1993. Sodišče prve stopnje je svoje stališče oprlo le na izpovedbo toženke, ki pa ne more biti verodostojna, saj je kot dedinja zainteresirana za izid pravde. Na njen interes do oporočiteljičinega premoženja kaže dejstvo, da je z oporočiteljico grdo ravnala in jo zaklepala, tako da je morala tožnica poiskati pomoč policije. Toženka ni mogla zanikati, da je dne 19.11.1993 videla tožnico, zaradi premoženjskega interesa pa je zanikala prihod oporočnih prič. Nesprejemljivo je, da sodišče ne verjame trem pričam, ki niso imele nobenega premoženjskega interesa za izid te pravde.

Oporoka z dne 2.11.1993 ne izpolnjuje formalnih pogojev za veljavnost. Edina veljavna in zadnja oporoka je oporoka z dne 19.11.1993, ki so jo podpisali oporočiteljica in obe oporočni priči. Ob skladnih izpovedbah odvetnika D. V. in oporočnih prič je nesprejemljivo stališče sodišč prve in druge stopnje, da ni mogoče zaključiti, da je oporočiteljica oporoko podpisala potem, ko ji je bila prebrana.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da sta sodbi sodišč prve in druge stopnje "protispisni" ter da je "o odločilnih dejstvih ... nasprotje med razlogi sodb in vsebino listin ter izpovedbami prič, zaslišanih v postopku", ni konkretiziran. Revidentka namreč ne pove, v čem vidi protislovja in nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodb sodišča prve in druge stopnje o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. S tako pavšalnimi očitki zato ne more uspeti.

Prav tako ne s kritiko dokazne ocene. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Z revizijskimi trditvami, ki gredo v tej smeri (zlasti kritika dokazne izpovedbe prič in strank), se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo. Vezano je na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (in ki je prestalo pritožbeni preizkus) in tako tudi na odločilno ugotovitev, da S. G. in V. Z. (ki naj bi bila oporočni priči) tistega dne (19.11.1993), ko naj bi oporočiteljica opravila akt oporočevanja (v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpisala oporoko in hkrati pred njima izjavila, da je to njena oporoka - prim. prvi odstavek 64. člena Zakona o dedovanju - Ur. l. SRS, št. 15/76 - Ur. l. RS, št. 73/2004 - ZD), sploh ni bilo pri oporočiteljici. Sporna oporoka zato ne izpolnjuje obličnostnih pogojev pismene oporoke pred pričami. Ker je tako materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).