Jedro

Pritožbeno sodišče poudarja, da pri tovrstnem zavarovanju ne gre za zavarovanje odgovornosti, ki zavarovancu (tožniku) zaradi instituta direktne tožbe (pri prostovoljnem zavarovanju drugi odstavek 965. člena OZ, pri obveznem zavarovanju pa 20. člen ZOZP) daje materialnopravno upravičenje zahtevati plačilo odškodnine neposredno od zavarovalnice in ne le od povzročitelja škode, pač pa za posebno obliko prostovoljnega nezgodnega zavarovanja (določba 966. člena OZ in naslednje). Zavarovanec (tožnik) od zavarovalnice na podlagi tako sklenjene zavarovalne pogodbe torej ne pridobi pravice do plačila odškodnine, pač pa ima na podlagi prvega odstavka 239. člena OZ izpolnitveni zahtevek iz sklenjene pogodbe oziroma pravico do izplačila zavarovalnine, ki pa se pri tovrstnem nezgodnem zavarovanju določi v višini nastale nepremoženjske škode.

Čeprav gre v konkretnem primeru po vsebini za terjatev iz naslova zavarovalnine in ne za odškodninsko terjatev, jo treba glede na vsebino sklenjene zavarovalne pogodbe odmeriti po cenah na dan izdaje sodne odločbe skladno z določbo drugega odstavka 168. člena OZ v zvezi s 169. členom OZ. To pa od sodišča skladno s sodno prakso terja valorizacijo pred izdajo sodbe izplačanih zneskov. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v I. točki izreka tako, da se znesek 21.550,00 EUR zniža na 19.211,75 EUR, v II. točki izreka tako, da se znesek 17.200,00 EUR zviša na 19.538,25 EUR, v III. toči izreka tako, da se znesek 3.558,35 EUR zniža na znesek 3.364,95 EUR, v IV. točki izreka tako, da se znesek 642,24 EUR zniža na znesek 608,79 EUR, v V. točki izreka tako, da se znesek 1.177,93 EUR zniža na znesek 1.116,57 EUR ter se celotni izrek sodbe sodišča prve stopnje glasi: "I. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku znesek 19.211,75 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 19.211,75 EUR od 31. 7. 2020 dalje do plačila, - od zneska 15.000,00 EUR od 31. 7. 2020 do 10. 11. 2020, - od zneska 12.250,00 EUR od 31. 7. 2020 do 16. 6. 2022, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

II. V presežku za nadaljnji zahtevani znesek 19.538,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 4.538,25 EUR od 31. 7. 2020 dalje, - od zneska 15.000,00 EUR od 11. 11. 2020 dalje, se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.364,95 EUR v roku 15 dni od dneva izreka sodbe sodišča I. stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.

IV. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki 608,79 EUR stroškov pravdnega postopka v korist Republike Slovenije na račun Okrožnega sodišča v Celju, organa za BPP, št. 0110 6370 421 586, sklic št. 00 339-2022, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila.

V. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni na račun sodnih taks Okrožnega sodišča v Celju št. 0010 0845 0084 805, sklic 00 1010-184-2020, plačati 1.116,57 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila."

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Toženka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove stroške odgovora na pritožbo v višini 558,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Odločitev sodišča prve stopnje in oris zadeve:**

1. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za znesek v višini 12.250,00 EUR, z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo zneska v višini 21.550,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku (za znesek v višini 17.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je tožnikov zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je tožnik dne 12. 11. 2018 poškodoval v prometni nezgodi kot voznik motornega tovornega vozila in da je za to nezgodo izključno odgovoren. Tožnik je tožbeni zahtevek oprl na t. i. AO plus zavarovanje (zavarovanje voznika motornega vozila zaradi telesnih poškodb), ki je bilo sklenjeno za tovorno vozilo, ki ga je vozil ob tej prometni nezgodi. S tožbo, vloženo dne 7. 10. 2020, je od toženke zahteval plačilo zneska v višini 51.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2020 dalje do dne plačila ter povračilo pravdnih stroškov.

Ker je toženka dne 10. 11. 2020, torej po vložitvi tožbe, plačala znesek v višini 15.000,00 EUR, je tožnik za ta znesek delno umaknil tožbo, vendar toženka z delnim umikom ni soglašala. Kasneje je toženka tožniku plačala še znesek v višini 12.250,00 EUR. Tožnik je za ta znesek prav tako delno umaknil tožbo, s čimer je toženka soglašala. Po tem, ko je sodišče zaradi delnega umika tožbe s sklepom ustavilo postopek za znesek v višini 12.250,00 EUR, je moralo odločiti o zahtevku zaradi plačila v v višini 38.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2020 dalje.

**Povzetek pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo:**

3. Toženka je v pritožbi navedla, da ob vložitvi predpravdnega odškodninskega zahtevka in ob vložitvi tožbe tožnikovo zdravljenje še ni bilo zaključeno, saj je še vedno čakal na odstranitev osteosintetskega materiala (OSM). Po njenem zaradi tega v teh dveh časovnih trenutkih obseg škode in obseg njene obveznosti nista bila znana, zato je bila tožba preuranjena. Iz tega razloga je toženka po prejemu predpravdnega odškodninskega zahtevka tožniku posredovala poravnalno ponudbo za plačilo akontacije odškodnine v višini 15.000,00 EUR, vendar tožnik na ponudbo sploh ni odgovoril. Tožniku je omenjeni znesek nato plačala dne 10. 11. 2020. Tožnik je bil za dne 24. 3. 2021 naročen na odstranitev OSM in šele takrat bi bil po prepričanju toženke znan celotni obseg škode. Toženka je po prejemu izvedenskega mnenja tožniku dne 16. 6. 2022 dodatno plačala še 12.250,00 EUR, pri čemer je kot dokončno škodo upoštevala njegovo takratno stanje. Tožnik do zaključka postopka ni odstranil OSM, zato je po toženkinem stališču šteti, da je dokončni obseg škode zajema tožnikovo stanje z vstavljenim OSM.

V nadaljevanju pritožbe je toženka poudarila, da je večkrat prerekala izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke v delu, ki se nanaša na telesne bolečine zaradi poškodbe pogačice kolena. Izvedenec niti v dopolnitvi izvedenskega mnenja ni odgovoril na pripombe toženke, da ni jasno, na kakšen način je prišel do zaključka glede obsega telesnih bolečin, zato je zahtevala njegovo ustno zaslišanje. Po tem, ko je sodišče takšno zahtevo zavrnilo, je uveljavljala procesno kršitev.

Toženka je s pritožbo uveljavljala, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pretirana in ni skladna s sodno prakso. Glede na to, da pri tožniku ni prišlo do odstranitve OSM, bi bil po njenem upravičen do največ 27.250,00 EUR, kolikor je tožniku že izplačala.

Sodišče ni valoriziralo zneskov, ki jih je toženka izplačal tožniku, s čimer je zmotno uporabilo materialno pravo.

Toženka je izpodbijala je tudi odločitev sodišča v obrestnem delu. Po njenem ob vložitvi predpravdnega odškodninskega zahtevka in ob vložitvi tožbe obseg njene obveznosti ni bil znan, ker je bil tožnik takrat šele naročen na odstranitev OSM. Ker do odstranitve OSM ni prišlo, je treba šteti, da je bil dokončni obseg škode (stanje z vstavljenim OSM) in datum, ko je bil ta znan toženki, dan prejema izvedenskega mnenja. Toženka je tožniku plačala znesek 16. 6. 2022, torej 13 dni po prejemu izvedenskega mnenja, zato nikakor ni mogla pasti v zamudo.

Ker je toženka izpodbijala glavnico prisojenega zneska, je posledično izpodbijala tudi sklep o stroških, ki je bil vezan na delež tožnikovega uspeha.

4. Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da je pritožba prepozna, sicer pa je zavračal pritožbene navedbe. Svoje nasprotovanje je v pretežni meri utemeljeval s trditvami in stališči, ki jih je postavil že pred sodiščem prve stopnje. Nasprotoval je valorizaciji med pravdo plačanih zneskov zavarovalnine.

5. Pritožba je delno utemeljena.

**Uvodno:**

6. Toženka je sodbo sodišča prve stopnje prejela dne 9. 12. 2022 (povratnica, pripeta k l. št. 103), pritožbo pa je vložila priporočeno na pošti dne 6. 1. 2023, kot izhaja iz dohodne štampiljke in priložene kuverte.

Na podlagi drugega odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se šteje, da je bila pritožba Okrožnemu sodišču v Celju izročena dne 6. 1. 2023. To nadalje pomeni, da je bila vložena pred iztekom roka 30 dni (prvi odstavek 333. člena ZPP) od vročitve prepisa sodbe toženki, torej pravočasno (prvi odstavek 112. člena ZPP). Nasprotne trditve tožnika iz odgovora na pritožbo so glede na ugotovljeno procesno dejansko stanje neutemeljene.

7. Toženka ni konkretno navedla, kateri del sodbe izpodbija, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v delu, s katerim toženka ni zmagala v sporu (prvi odstavek 350. člena ZPP), torej v obsodilnem delu (I. točka izreka) in glede plačila pravdnih stroškov (III., IV. in V. točka izreka).

V pritožbi je toženka sicer navedla, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, vendar iz vsebine pritožbe izhaja, da konkretizirano ne uveljavlja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče bo sodbo v izpodbijanem delu zato preizkusilo v okviru postavljenih pritožbenih razlogov ter v mejah preizkusa po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP.

**O pravni pravni podlagi zahtevka:**

8. Sodišče prve stopnje je utemeljenost zahtevka pravilno presojalo na podlagi določb sklenjene zavarovalne pogodbe AO plus (zavarovanje voznika motornega vozila zaradi telesnih poškodb).

Pritožbeno sodišče poudarja, da pri tovrstnem zavarovanju ne gre za zavarovanje odgovornosti, ki zavarovancu (tožniku) zaradi instituta direktne tožbe (pri prostovoljnem zavarovanju drugi odstavek 965. člena Obligacijskega zakonika - OZ, pri obveznem zavarovanju pa 20. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometih - ZOZP) daje materialnopravno upravičenje zahtevati plačilo odškodnine neposredno od zavarovalnice in ne le od povzročitelja škode, pač pa za posebno obliko prostovoljnega nezgodnega zavarovanja1 (določba 966. člena OZ in naslednje). Zavarovanec (tožnik) od zavarovalnice na podlagi tako sklenjene zavarovalne pogodbe torej ne pridobi pravice do plačila odškodnine, pač pa ima na podlagi prvega odstavka 239. člena OZ2 izpolnitveni zahtevek iz sklenjene pogodbe oziroma pravico do izplačila zavarovalnine, ki pa se pri tovrstnem nezgodnem zavarovanju določi v višini nastale nepremoženjske škode.

9. Sodišče prve stopnje je višino tožnikove terjatve (zavarovalnine), ki jo ima do zavarovalnice na podlagi sklenjenega zavarovanja AO plus, zato pravilno določilo z uporabo 179. člena OZ ne glede na to, da se ni izrecno oprlo na določbe o izpolnitvi zavarovalnih pogodb. Omenjena določba namreč določa merila za odmero denarne odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo, ki je v konkretnem primeru odločilna za presojo višine pogodbene terjatve tožnika oziroma zavarovalnine.

**Glede trenutka, ko je postal znan obseg nepremoženjske škode:**

10. Pritožnica s trditvami, da v času vložitve predpravdnega odškodninskega zahtevka in ob vložitvi tožbi še ni bil znan obseg nepremoženjske škode in s tem njene obveznosti, smiselno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava določb prvega3 in drugega4 odstavka 352. čelna OZ, ki sicer urejata vprašanje zastaranja odškodninskih terjatev iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti. Čeprav toženka ugovora zastaranja ni postavila, sta omenjeni določbi pri presoji gornjih pritožbenih navedb bistveni zato, ker obenem vključujeta pravila o zapadlosti odškodninskih terjatev. Glede na vsebino zavarovalne pogodbe so omenjene določbe odločilne tudi za presojo zapadlosti tožnikove terjatve iz naslova zavarovalnine.

Odškodninska obveznost zapade s trenutkom nastanka nepremoženjske škode. Nastanek omenjene obveznosti ni odvisen niti od trenutka škodnega dogodka, niti od trenutka, ko oškodovanec izve bodisi za škodo bodisi za storilca.5 Sodna praksa je enotna, da je obseg nepremoženjske škode, ki izvira iz telesnih poškodb, znan, ko je končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, stanje oškodovanca pa je stabilizirano do mere, ki dopušča opredelitev škode.6 Za materialnopravni zaključek o trenutku, ko je znan obseg nepremoženjske škode, je nepomembno, če bodo kasneje prihodnosti potrebni še dodatni medicinski posegi ali postopki, če ti ne vplivajo bistveno na spremembo oškodovančevega stanja.

11. Uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava glede dospelosti tožnikove terjatve je neutemeljeno iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je za utemeljenost zahtevka povsem nepomembno, ali je tožnikova terjatev dospela v trenutku vložitve predpravdnega odškodninskega zahtevka ali ob vložitvi tožbi. Po splošnih pravilih je zahtevek, če so seveda izpolnjene vsi materialnopravne predpostavke, namreč utemeljen, če je denarna terjatev dospela v trenutku, ki jih zajemajo časovne meje pravnomočnosti, torej ob zaključku glavne obravnave. Toženka v pritožbi sama priznava, da je bil obseg nepremoženjske škode glede na trenutno tožnikovo stanje brez dvoma znan najkasneje do tega trenutka, zato je njeno uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava že iz tega razloga neutemeljeno.

12. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa tudi sicer ugotavlja, da je sodišče pravilno presodilo, da je tožnikova terjatev dospela najkasneje ob vložitvi tožbe. Toženka ne izpodbija dejanskega ugotovitve, da je bilo zdravljenje zloma pogačice in ran, utrpelih v nezgodi, zaključeno z zadnjo fizikalno terapijo dne 20. 11. 2019, in da odstranitev OSM ne bo imela prav nobenega vpliva na tožnikovo stanje. Ob takšnem dejanskem stanju je zaključek sodišča, da je tožnikova terjatev dospela v plačilo najkasneje z dnem vložitve tožbe, povsem pravilen, saj je povsem skladen z zgoraj citirano ustaljeno sodno prakso.

**Glede uveljavljenih bistvenih kršitev določb postopka:**

13. Toženka uveljavlja procesno kršitev, ker sodišče ni ugodilo njeni zahtevi po ustnem zaslišanju izvedenca, s čimer smiselno uveljavlja poseg v svojo pravico do izjave oziroma absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP.

Pravica do izjave med drugim zajema tudi strankino pravico do sodelovanja pri izvajanju dokazov, kar vključuje postavljanje vprašanj izvedencu oziroma podajanje pripomb na pisno izvedensko mnenje. Do nedopustnega posega v to pravico gre, če sodišče vprašanj, ki se nanašajo na pravnoodločilna dejstva, ni dovolilo ali če ni ustrezno pretehtalo in z logičnimi in razumnimi razlogi odgovorilo na pripombe stranke k pisnemu izvedenskemu mnenju. Čeprav se po določbah ZPP dokaz z izvedencem praviloma izvede z ustnim zaslišanjem, lahko sodišče glede na zapletenost dejanskih okoliščin odloči, da poda svoje mnenje in izvid pisno pred obravnavo.7 Če izvedenec odgovori na vsa vprašanja in pripombe strank, takšno mnenje pa sodišče sprejme in to ustrezno utemelji, o posegu v strankino pravico do izjave, ni mogoče govoriti.

14. Toženka je kršitev utemeljevala zgolj trditvijo, da izvedenec niti v pisni dopolnitvi mnenja ni odgovoril na njene pripombe, kako je prišel do zaključka glede obsega telesnih bolečin, zaradi česar je zahtevala še njegovo ustno zaslišanje. Toženka v pritožbi v okviru uveljavljanja te procesne kršitve drugih navedb ni podala. Ker ne gre za kršitev, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je lahko pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo zgolj v mejah zgoraj povzete trditve.

15. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je izvedenec na toženkino pripombo v pisni dopolnitvi mnenja jasno odgovoril. Sodišče prve stopnje je toženki s povzemanjem pisne dopolnitve pojasnilo (prim. 13. točko obrazložitve), da težji zlom pogačice spada "med zelo boleče zadeve", da so bile tožniku predpisane tri analgetične terapije (analgin, daleron, naklofen duo), ki sicer ne bi bile predpisane, če tožnik ne bi imel hudih bolečin, ter da je izvedenec o obsegu in intenzivnosti bolečin mnenje podal na podlagi razgovora s tožnikom, na podlagi njegovih večletnih izkušenj in na podlagi karakteristik zdravil, ki so bila predpisana tožniku.

Gornji povzetek izpodbijane sodbe vodi do zaključka, da je izvedenec v dopolnitvi pisnega izvedenskega mnenja jasno in določno odgovoril na toženkino pripombo, da ni jasno, kako je prišel do zaključka glede intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin, kar je toženki ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Toženkina trditev, da izvedenec in sodišče na njene pripombe nista odgovorila in da ji je bilo s tem onemogočeno sodelovanje v dokaznem postopku, je zato neutemeljena. Po tem, ko je izvedenec v pisni dopolnitvi odgovoril na toženkine pripombo, sodišče pa je izvedensko mnenje kot celoto sprejelo, ustno zaslišanje izvedenca z vidika varstva toženkine pravice do izjave ni bilo potrebno in je sodišče takšen predlog pravilno zavrnilo in svojo odločitev utemeljilo z razumnimi razlogi.

**Glede določitve višine tožnikove terjatve:**

16. Pritožbeno sodišče se je moralo v nadaljevanju opredeliti še do uveljavljene zmotne uporabe materialnega prava pri določitvi višine tožnikove terjatve, torej do pravilnosti odmere višine odškodnine za nepremoženjsko škodo po določbi drugega odstavka 179. člena OZ.8 Temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Sodišče prve stopnje je skupno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti v trenutku, ki jih zajemajo časovne meje pravnomočnosti, odmerilo na višino 33 povprečnih neto plač9. Za telesne bolečine in za nevšečnosti med zdravljenjem je odmerilo 22.000,00 EUR (zahtevek v višini 1.000,00 EUR pa zavrnilo), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 24.800,00 EUR (zahtevek v višini 1.200,00 EUR pa zavrnilo), za duševne bolečine zaradi skaženosti pa znesek v višini 2.000,00 EUR, skupaj torej 48.800,00 EUR. Pritožbeno sodišče je pri preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava preverilo, ali odmera odškodnine ustrezno odraža oba kriterija. Pri tem je treba upoštevati, da v sodni praksi zaradi raznolikosti posledic in prepletanja različnih vrst poškodb ni povsem identičnih življenjskih primerov, vendar se je mogoče pri objektivizaciji višine odškodnine kljub temu opreti na opise podobnih poškodb in posledic, ki so okoliščinam v tej pravdi primerljive, hujše in lažje.

17. Sodišče po pregledu sodne prakse in opravljeni primerjavi ugotavlja, da je sodišče ustrezno upoštevalo oba kriterija pri odmeri ter tožnikov primer ustrezno uvrstilo v podobne primere v sodni praksi, čeprav se je sodišče prve stopnje pri odmerilo napačno sklicevalo na judikata, ki glede na naravo, težo in posledice telesnih poškodb nista primerljiva s to zadevo,10 oziroma na judikat, ki se sploh ne nanaša na odmero višine nepremoženjske škode11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je razlikovalna okoliščina konkretnega primera nesorazmerno dolgo trajanje zelo hudih bolečin, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Odmerjena odškodnina v enotnem znesku je ustrezno umeščena med hujše12 in lažje13 ter primerljive14 primere. V judikatih, ki zajemata primerljiva primera, sta oškodovanca sicer res trpela manj hudih telesnih bolečin, vendar sta utrpela več oziroma hujše nevšečnosti med zdravljenjem ali pa so trajne posledice hujše glede na njune subjektivne značilnosti (starost in poklic).

18. Enotno odmerjena odškodnina je zato ustrezna in je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Judikata, na katera se sklicuje pritožba,15 nista primerljiva, saj zajemata povsem drugačne poškodbe in posledice.

**Glede valorizacije izplačanih odškodnin:**

19. Toženka utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče ni valoriziralo zneskov odškodnine, ki jih je toženka plačala do izdaje izpodbijane sodbe. Čeprav gre v konkretnem primeru po vsebini za terjatev iz naslova zavarovalnine in ne za odškodninsko terjatev, jo je treba glede na vsebino sklenjene zavarovalne pogodbe odmeriti po cenah na dan izdaje sodne odločbe skladno z določbo drugega odstavka 168. člena OZ v zvezi s 169. členom OZ. To pa od sodišča skladno s sodno prakso terja valorizacijo pred izdajo sodbe izplačanih zneskov.16 Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo.

20. Zmotna uporaba materialnega prava glede na svojo naravo ne terja ugotavljanja dejstev, ki jih ne bi ugotovilo že sodišče prave stopnje, zato jo je lahko saniralo pritožbeno sodišče. Na dan izdaje sodbe sodišče prve stopnje znesek v višini 15.000,00 EUR, plačan dne 10. 11. 2020, v valorizirani višini znaša 17.130,00 EUR, znesek v višini 12.250,00 EUR, plačan dne 16. 6. 2022, pa 12.458,25 EUR.17 Od skupno odmerjene terjatve v višini 48.800,00 EUR je toženka v valorizirani višini na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje že plačala znesek v višini 29.588,25 EUR, kar pomeni, da mora plačati še 19.211,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2020 dalje do dne plačila. Pritožbeno sodišče je zaradi tega na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. členom ZPP delno ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo v I. in II. točki izreka v obsegu, kot izhaja iz izreka.

21. Tožnikova trditev iz odgovora na pritožbo, da toženkina zahteva po valorizaciji izplačanih zneskov nima podlage v materialnem pravu, je ob zgoraj pojasnjenem pravnem temelju in sodni praksi, ki sodiščem valorizacijo izplačanih zneskov nalagata, povsem neutemeljena.

**Glede zamude in zakonskih zamudnih obresti:**

22. Sodišče prve stopnje je o zamudi in zakonskih zamudnih obrestih pravilno odločilo na podlagi določb 299. člena OZ in 378. člena OZ. Toženka ni izpodbijala ugotovljenega dejstva, da je predpravdni odškodninski zahtevek, v katerem je imela na voljo dovolj podatkov za odmero in izplačilo zavarovalnine, prejela dne 16. 7. 2020. To pomeni, da je povsem pravilen zaključek sodišča, da je padla v zamudo s plačilom zavarovalnine z iztekom petnajstnevnega roka za plačilo dne 31. 7. 2020. Razloge za neutemeljenost toženkinega stališča, da vsaj do prejema izvedenskega mnenja ni bil znan obseg nepremoženjske škode in da zaradi tega do takrat še ni mogla pasti v zamudo, je pritožbeno sodišče nanizalo že zgoraj in jih na tem mestu ne bo več ponavljalo. Do zaključka o njeni zamudi vodi neizpodbijana ugotovitev, da je imela že ob vložitvi predpravdnega odškodninskega zahtevka na voljo prav vse podatke, da bi lahko skladno s svojo dolžnost profesionalno skrbnostjo odločila o višini tožnikove terjatve, pri čemer je bilo zdravljenje zaključeno dne 20. 11. 2019. Dejstvo, da je bil kasneje tekom pravde zaradi njenega ugovora višini postavljenega zahtevka postavljen izvedenec medicinske stroke, gornjih zaključkov ob pravilni uporabi določb 299. člena OZ ne spreminja.

**O pravdnih stroških:**

23. Zaradi delne spremembe sodbe sodišča prve stopnje je moralo sodišča odločiti o stroških pravdnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je uspel z zahtevkom v višini 19.211,75 EUR, do stroškov pa je upravičen tudi od zneska v višini 15.000,00 EUR ter v višini 12.250,00 EUR, saj je tožnik tožbo za ta dva zneska delno umaknil takoj po izvedenem plačilu (158. člen ZPP). To pomeni, da je upravičen do povračila stroškov v deležu 91 %, toženka pa v deležu 9 %.

Ob neizpodbijani višini odmerjenih pravdnih stroškov to pomeni, da je tožnik upravičen do 3.378,90 EUR, tožena pa do 13,95 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju mora toženka tožniku plačati 3.364,95 EUR. Glede na delež uspeha mora toženka v korist Republike Slovenije plačati še del stroškov z izvedencem v višini 608,79 EUR ter del sodne takse v višini 1.116,57 EUR. Pritožbeno sodišče je odločitev v stroškovnem delu skladno s tem spremenilo kot izhaja iz izreka te sodbe.

**Končna presoja pritožbe:**

24. Ker razen v delu, ki se nanaša zmotno uporabo materialnega prava pri valorizaciji že plačanih zneskov, s pritožbo zatrjevani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je sodišče v preostanku toženkino pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

**Glede stroškov pritožbenega postopka:**

25. Toženka je uspela z zanemarljivim delom pritožbe, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. členom ZPP odločilo, da nosi svoje stroške pritožbe.

26. Toženka mora na tožniku povrniti njegove potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP. Tožnik je upravičen do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 549,00 EUR (750 točk in 22 % DDV po tar. št. 22/1 OT, pri čemer vrednost točke znaša 0,60 EUR) ter znesek 9,00 EUR za materialne stroške (11. člen OZ), skupaj torej 558,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila. Ostale postavke iz njegovega stroškovnika (obvestilo o prejeti pritožbi, obvestilo o vložiti odgovora in končno poročilo) so vključeni v zgoraj odmerjeno in priznano nagrado, zato jih sodišče tožniku ni priznalo.

1 Odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 962/2015 (13. točka obrazložitve). 2 Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ). 3 Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). 4 V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek 352. člena OZ). 5 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 143/2018 (11. točka o obrazložitve). 6 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 229/2006, odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3121/2013, II Cp 1297/2017, II Cp 3126/2016. 7 Sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj ju da tudi pisno pred obravnavo (prvi odstavek 253. člena ZPP). 8 Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ). 9 Pritožbeno sodišče je z vpogledom v spletno stran Statističnega urada Republike Slovenije (https://www.stat.si/StatWeb/Field/Index/15/74) ugotovilo, da je novembra 2022 povprečna mesečno neto plača znašala 1.479,56 EUR. 10 Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 71/2009, ki zajema mnogo hujši primer (šlo je za več zlomov in ne samo za poškodbo pogačice ter za raztrganine), odločba Vrhovnega sodišča II II Ips 135/2019 (politravma s travmatskim šokom, neposredno ogroženostjo življenja in hujšimi posledicami). 11 Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 16/2008 (zahtevek za plačilo odškodnine je bil pravnomočno zavrnjen). 12 Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 48/2016 (trajanje hudih bolečin v navedeni zadevi je sicer krajše, vendar gre za težje nevšečnosti med zdravljenjem, pri čemer oškodovanka ni bila več sposobna za delo, ki ga je opravljala pred tem) in odločba II DoR 44/2019 (po vseh kriterijih hujše poškodbe in posledice). 13 Odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 625/2007, II Ips 284/2006. 14 Odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 731/2006 (32 povprečnih plač) in II Ips 350/2006 (31 povprečnih plač). 15 Odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 324/2020 in odločba Višjega sodišča v Celju Cp 737/2012 16 Odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2884/2014 (17. točka obrazložitve), odločba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 274/2009 17 Izračun je sodišče opravilo v aplikaciji na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije: (6. 7. 2023)