Jedro

Iz določbe drugega odstavka 82. člena ZDR izhaja, da mora delodajalec dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved. Dokazati mora torej tako obstoj odpovednega razloga iz 111. člena ZDR, kot tudi obstoj tistih okoliščin in interesov, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Navesti in dokazati mora konkretne okoliščine in interese, ki utemeljujejo nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja z delavcem zaradi storjene kršitve pogodbene ali druge obveznosti. Ne zadošča, da delodajalec le navede 110. člen zakona kot pravno podlago za odpoved.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je bil v času od 23. 8. do 15. 9. 2003 v bolniškem staležu, z omejitvijo gibanja na neposredno okolico doma. Dne 23. 8. 2003 je bila opravljena kontrola bolniškega staleža, ki je ugotovila, da je tožnik pomagal sinu pri gradbenih delih. Zaradi tega mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po šesti alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zatrjevani razlog podan, saj tožnik ni spoštoval navodil zdravnika. Vendar pa za zakonitost izredne odpovedi ni bil ugotovljen obstoj razloga po prvem odstavku 110. člena ZDR, to je, da je bilo zaradi kršitve onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja. Nobena v tej zvezi zaslišana priča (vodja kadrovske službe ter vodja enote in član uprave) se ni ukvarjala niti razmišljala o tem, zaradi katerih okoliščin nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo je, da se okoliščine iz prvega odstavka 110. člena ZDR, ki zahtevajo takojšnje prenehanje delovnega razmerja, nanašajo zlasti na naravo, težo in posledice kršitve, v zvezi s presojo interesov obeh pogodbenih strank pa je pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med njima, zlasti na medsebojno zaupanje. Šele na tej podlagi je utemeljena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pa (že) avtomatično ob podani kršitvi, ki ustreza eni izmed taksativno navedenih v prvem odstavku 111. člena ZDR. Ne zadošča zgolj sklicevanje na 110. člen ZDR v preambuli odpovedi pogodbe. Odpoved tudi ni nezakonita le zato, ker v njej niso bile navedene ter obrazložene okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje z delovnim razmerjem, temveč zato, ker njihov obstoj ni bil ugotovljen. Iz izpovedi prič, zaslišanih pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da se s temi okoliščinami in interesi v postopku odpovedi sploh niso ukvarjali. Tožena stranka je poleg tega šele v pritožbi navedla, da je že iz same odločitve za izredno odpoved razvidno, da z delovnim razmerjem ni bilo mogoče nadaljevati.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ne drži ugotovitev sodišča, da tožena stranka v izredni odpovedi ni navajala in ugotavljala pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR. V odpovedi je namreč kot pravna podlaga naveden tudi 110. člen ZDR in navedeno, da uprava ni sledila zagovoru delavca. Priča A. G. je izpovedal, da je bilo ugotovljeno, da je tožnik kršil določila zakona o delovnih razmerjih in da je tožena stranka ocenila, da so s tem izpolnjeni vsi pogoji za izredno odpoved po 110. členu ZDR, ki je tudi naveden kot podlaga odpovedi. Iz te izpovedbe je tako jasno razvidno, da je tožena stranka ugotovila in dokazala oba pogoja, ki jih za izredno odpoved določa 110. člen ZDR. Poleg tega je tudi iz samega dejstva, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi razvidno, da delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati. Sodišči sta napačno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da 110. člen ZDR delodajalcu nalaga obveznost, da se izrecno opredeli do drugega pogoja po 110. členu ZDR. Odločitev tožene stranke, da tožniku izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, namreč že sama po sebi vključuje ugotovitev, da zaradi narave in teže ugotovljenih kršitev, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, saj mu sicer pogodbe ne bi odpovedala. Zmotna je presoja obeh sodišč, da bi morala tožena stranka pogoje po 110. členu ZDR pojasniti in izkazati še bolj natančno, kot jih je že v sami odpovedi in v postopku pred sodiščem. Sodišče druge stopnje se v svoji odločbi ni opredelilo oziroma ni odgovorilo na pritožbene navedbe tožene stranke, s čimer je kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni se opredelilo do pritožbenih navedb tožene stranke o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja glede izkazanosti pogojev iz 110. člena ZDR z izpovedbo priče A. G. in navedbo pravne podlage v odpovedi ter glede obveznosti delodajalca, da se že v pisni odpovedi natančno opredeli do posameznih oblik krivde in do možnosti nadaljevanja delovnega razmerja.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 – ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V izreku in razlogih sodbe ni nejasnosti ali nasprotij, navedeni so razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso v nasprotju z zapisniki o izpovedbah prič v postopku. Zato zatrjevana bistvena kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožena stranka s tem, ko uveljavlja drugačno dokazno oceno izpovedi priče A. G., dejansko uveljavlja nedovoljeni revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Neopredelitev do pritožbenih navedb ne pomeni bistvene kršitve določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč bi šlo lahko za relativno bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP. Toda tožena stranka tudi v tem delu dejansko uveljavlja le drugačno dokazno oceno, torej drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ga je sodišče druge stopnje v celoti sprejelo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Za zakonitost izredne odpovedi morajo biti izpolnjeni pogoji, ki so določeni v zakonu. Če izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, mora on dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (drugi odstavek 82. člena ZDR). Vrhovno sodišče je že odločilo (glej na primer VIII Ips 104/2006 z dne 23. 5. 2006), da sta za zakonitost izredne odpovedi v prvem odstavku 110. člena ZDR kumulativno predpisana dva pogoja. Obstajati mora razlog za izredno odpoved, določen v 111. členu ZDR, in ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (niti) do izteka odpovednega roka. Da bi lahko odločilo o zakonitosti izredne odpovedi, mora sodišče ugotoviti, ali sta izpolnjena oba pogoja, ob upoštevanju, da je dokazno breme na delodajalcu.

V obravnavani zadevi ni predmet presoje (ker tožnik revizije ni vložil) odločitev, da je dokazan obstoj odpovednega razloga iz šeste alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Vprašanje je le, ali je izpolnjen tudi drugi pogoj, to je, da zaradi storjene kršitve, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Samo če je izpolnjen tudi ta pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, bi bila odpoved zakonita (taka je enotna sodna praksa Vrhovnega sodišča, poleg že navedene zadeve VIII Ips 104/2006 še na primer odločitve v zadevah VIII Ips 33/2006, VIII Ips 15/2007 in VIII Ips 103/2007).

Iz določbe drugega odstavka 82. člena ZDR izhaja, da mora delodajalec dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved. Dokazati mora torej tako obstoj odpovednega razloga iz 111. člena ZDR, kot tudi obstoj tistih okoliščin in interesov, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Navesti in dokazati mora konkretne okoliščine in interese, ki utemeljujejo nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja z delavcem zaradi storjene kršitve pogodbene ali druge obveznosti. Ne zadošča torej, da delodajalec le navede 110. člen zakona kot pravno podlago za odpoved.

Tožena stranka ne prej in tudi ne v reviziji tega ni storila. V pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2003 o tem ni nikakršne navedbe in obrazložitve. V dokaznem postopku pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se „nobena od zaslišanih prič ni ukvarjala niti razmišljala o tem, zaradi katerih okoliščin nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko zaradi povzročene kršitve, ni več možno“. Revizija netočno povzema izpoved priče A. G.. Iz njegove izpovedi ne izhaja ocena, da naj bi bili izpolnjeni vsi pogoji po 110. členu ZDR, temveč ravno obratno: da se s pogojem nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni posebej ukvarjal. To pa pomeni, da se pri toženi stranki s tem ni nihče ukvarjal, ne vodja kadrovske službe, ki je opravil zagovor tožnika, ne priča A. G. kot vodja enote in član uprave in tudi ne glavni direktor, ki je sprejel odločitev in izdal pisno odpoved.

Ker tako glede na ugotovljeno dejansko stanje ni bilo (ne zatrjevanega ne dokazanega) nobenega (konkretnega) razloga zaradi katerega delovnega razmerja – kljub storjeni kršitvi iz šeste alineje prvega odstavka 111. člena ZDR – ne bi bilo mogoče nadaljevati do poteka odpovednega roka, niso izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.