Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Razporeditev tožnika (policista) na preusmerjanje prometa na nepreglednem ovinku (preglednost je bila tako majhna, da ni bilo zagotovljeno varno ustavljanje) je opravljanje nevarne dejavnosti.
Zavarovanec tožene stranke tožnika, ki je stal na levi strani ceste na zunanji strani ovinka, ni pravočasno opazil (če bi stal v sredini križišča bi bil še kasneje viden) in kljub znaku "stop" (tožnik ga je ustavljal s "stop" loparčkom v roki) ni uspel ustaviti.
Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu spremeni tako, da se v 1. točki izreka in 1. odstavku 4. točke izreka sodbe glasi: "Prvotožena stranka Republika Slovenija je dolžna plačati tožniku M.H. znesek 2.100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2004 dalje do plačila, v 15 dneh.
Tožbeni zahtevek se v presežku (do 2.700.000,00 SIT) zavrne.
Prvotožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 480.790,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2004 dalje do plačila, v 15 dneh".
V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 15.176,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2005 dalje.
Sodišče prve stopnje je s sodbo v 1. točki njenega izreka prvotoženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 2.700.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od
25.2.2004 dalje do plačila. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer je sodišče prve stopnje za telesne bolečine od uveljavljenih 2.000.000,00 SIT priznalo 1.300.000,00 SIT, za strah od uveljavljenih
800.000,00 SIT priznalo 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti od uveljavljanih 1.500.000,00 SIT priznalo 1.100.000,00 SIT s tem, da je upoštevalo že izplačano zavarovalnino v višini
260.519,00 SIT. V 2. točki njenega izreka je v presežku (do skupno uveljavljanih 4.300.000,00 SIT) tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrnilo. V 3. točki njenega izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavarovalnico T.. V 4. točki njenega izreka pa je naložilo prvotoženi stranki, da tožniku povrne stroške pravdnega postopka v višini
488.346,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2004 dalje (1. odstavek). Tožniku pa je naložilo, da drugotoženi stranki povrne stroške pravdnega postopka v višini 256.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2004 dalje do plačila (2. odstavek).
Proti ugodilnemu delu sodbe (proti 1. točki in 4. točki njenega izreka) se je pritožila Republika Slovenija (v nadaljevanju toženka) zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izraža nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da je predstavljala zadolžitev tožnika nevarno dejavnost, ker je bilo križišče, v katerem je moral tožnik preusmerjati promet, slabo pregledno. Tožnikova izjava, da je ocenil, da bo opravljal navedeno zadolžitev zaradi varnosti na način kot si ga je sam zamislil oziroma da je bilo prepuščeno njemu, kaže na tožnikovo samovoljno ravnanje, kar je nedopustno in protipravno. Iz izvedenih dokazov v zvezi z vzrokom škodnega dogodka pa izhaja, da je tožnikovo neupoštevanje pravil imelo za posledico, da je prišlo do nezgode. Po njenem prepričanju bi sodišče lahko le z izvedencem cestnoprometne stroke ugotovilo, ali je predstavljala tožnikova zadolžitev nevarno dejavnost, za kar pa je breme na strani tožeče stranke. Gre za strokovno vprašanje, ki ga ni mogoče razčiščevati z zaslišanjem "obdolženca" in z njegove strani predlaganih prič. Za oceno vrednosti izpovedb je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Pred podajo izvedeniškega mnenja bi si izvedenec križišče ogledal. Ne glede na to pa iz izvedenih dokazov tudi jasno izhaja, da je prišlo do nezgode zaradi tožnikovega nespoštovanja pravil, ki določajo policistom urejanje prometa v križišču. V nadaljevanju pritožbe niza pravila, ki jih je tožnik kršil glede urejanja prometa v križišču. Tudi če bi držale navedbe tožeče stranke, da je bil na mestu, kjer se je postavil od voznikov bolje viden, to še vedno ne pomeni, da je ravnal pravilno (pravilno bi moral stati v križišču). Ob situaciji, kot jo opisuje tožnik, bi bila smiselna tudi uporaba piščalke in opozarja na veljavni pravilnik o znakih, ki jih dajejo udeležencem v cestnem prometu pooblaščene osebe. Povzema izpovedbe prič J.B. in M.J. in zaključuje, da iz njunih izpovedb izhaja, da je prišlo do škodnega dogodka prav zato, ker sta se J. in tožnik umikala drug drugemu. Isto izhaja tudi iz uradnih zaznamkov o izjavah motorista in sopotnika neposredno po dogodku. Res je bil M.J. zaradi navedene nezgode kaznovan pri Sodniku za prekrške Škofja Loka, vendar je sodnik odločil brez zaslišanja udeležencev. Ne glede na to pa iz odločbe izhaja, da sta se motorist in policist drug drugemu umikala.
Če bi tožnik urejal promet v križišču v skladu z prej navedenimi pravili, do umikanja ne bi prišlo. Poudarja, da J. ni prekoračil dovoljene hitrosti in da iz izpovedb prič J.B. in M.J. izhaja, da je J. že skoraj ustavil vozilo, ko je tožnik prijel za krmilo. Tožnik bi glede na skorajšnjo ustavitev kolesa z motorjem nedvomno lahko zaznal, da Jozič spoštuje njegov ukaz. Če bi tožnik preusmerjal promet s sredine križišča, kjer je J. mogel pričakovati urejanje prometa, do nesreče ne bi prišlo. Po oceni tožene stranke je za nesrečo kriv sam tožnik, če že ne v celoti, pa najmanj v višini 80%.
Pritožuje se tudi zoper višino odškodnine. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo izpovedbe tožnika o tem, kako je dejansko doživel vse tiste posledice poškodb, ki so razvidne iz izvedeniškega mnenja in kako so se le te neugodno reflektirale v njegovi psihi, kar je za odločanje višine nepremoženjske škode, ki naj predstavlja zadoščenje za trpljenje, bistveno. Ugotavlja, da je tožnik v zvezi s posledicami poškodbe povedal, da je začutil strah kakšnih deset minut po dogodku in je 2,5 meseca čutil bolečine, ki so bile bolj intenzivne. Izpoved je zato v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca o intenzivnem primarnem strahu, ki naj bi ga tožnik doživel, ko je pričakoval, da bo mopedist ustavil. Iz tožnikove izpovedbe tudi ne izhaja, da bi tožnik trpel strah zaradi negotovosti dokončne prognoze. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti. Iz izpovedbe tožnika ne izhaja, da bi poleg bolečin prestajal tudi kakšne nevšečnosti. Izvedenec jih je sicer navedel, vendar so vse take, da jih ljudje različno prenašajo. Po njenem je previsoko odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Povzema ugotovitve izvedenca glede posledic, ki so tožniku ostale in sodišču prve stopnje očita, da jih je upoštevalo, ne da bi se prepričalo, ali je do takih posledic, ki jih je izvedenec dopustil, dejansko prišlo.
Tožnik pa o posledicah v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti ni povedal ničesar.
Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njegovo zavrnitev.
Pritožba je delno utemeljena.
Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da je glede na ugotovljene okoliščine podana objektivna odgovornost tožene stranke. Razporeditev tožnika (policista) na preusmerjanje prometa na nepreglednem ovinku (preglednost je bila tako majhna, da ni bilo zagotovljeno varno ustavljanje) je opravljanje nevarne dejavnosti, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Nevarna dejavnost (173. člen v času nesreče veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR) je pravni standard in je treba vprašanje, ali gre za nevarno dejavnost, presojati glede na okoliščine, v katerih je nastala škoda. Gre za tako dejavnost, ki ustvari ob normalni, pričakovani in izkustveni izvedbi povečano tveganje. Tožnik je bil s tem, ko je bil razporejen na preusmerjanje prometa v nepregledno križišče izpostavljen povečani nevarnosti, da ga kdo izmed voznikov, ki jih je moral preusmeriti na drugo cesto, poškoduje. V obravnavanem primeru, po ugotovitvi sodišča prve stopnje, zavarovanec tožene stranke tožnika, ki je stal na levi strani ceste na zunanji strani ovinka, ni pravočasno opazil (če bi stal v sredini križišča bi bil še kasneje viden) in kljub znaku "stop" (tožnik ga je ustavljal s "stop" loparčkom v roki) ni uspel ustaviti. Pritožbeno stališče, da ne gre za objektivno odgovornost, utemeljuje tožena stranka s trditvijo, da sodišče prve stopnje nima potrebnega strokovnega znanja. Po njenem je vprašanje ali tožnikova zadolžitev predstavlja nevarno dejavnost, strokovno vprašanje. Če s pritožbeno trditvijo, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca prometne stroke, ki bi si pred izdelavo mnenja križišče ogledal, hoče izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil ovinek nepregleden, ji je treba pojasniti, da uveljavlja nedopustno pritožbeno novoto v smislu 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati.
Toženka ni dokazala (v pritožbi ne navaja nobenih razlogov), da brez svoje krivde teh trditev ne bi mogla uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zmotno je pritožbeno stališče, da vprašanja, ali tožnikova zadolžitev predstavlja nevarno dejavnost, ni mogoče razčistiti z zaslišanjem "obdolženca" in z njegove strani predlaganih prič". Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem tožnika, prič in listinske dokumentacije, med drugim tudi fotografij kraja nesreče, ugotavljalo pravno odločilna dejstva, na podlagi katerih je (pravilno) zaključilo, da gre za nevarno dejavnost. Podlago za zaključek, da gre za nepregleden ovinek je nedvomno imelo v slikovnem gradivu spisa Sodnika za prekrške Škofja Loka.
Glede na pravilno ugotovitev, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke, je dokazno breme, da je tožnik (oškodovanec) k nastanku škode sam prispeval (177. člen ZOR) na strani tožene stranke. Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka sokrivde ni dokazala. Izvedeni dokazni postopek ne nudi opore za zaključek, za katerega se zavzema tožena stranka (da je do nesreče prišlo zaradi tožnikovega nespoštovanja pravil, ki določajo policistom urejanje prometa v križišču).
Za trditev, da bi moral tožnik uporabiti piščal, tožena stranka v pritožbi ne navede nobenih razlogov, zakaj jih brez svoje krivde ni uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje in zato predstavlja nedopustno pritožbeno novoto v smislu 1. odstavka 337. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je sledilo tožnikovi izpovedbi, da je do nesreče prišlo zato, ker ga je zavarovanec tožene stranke prepozno opazil, da bi lahko varno ustavil. Oporo za takšno stališče je sodišče prve stopnje imelo tudi v odločbi sodnika za prekrške Škofja Loka, na katero pa sicer ni vezano. M.J. je bil spoznan za odgovornega za prekršek, "ker v nepreglednem ovinku, ko ga je ustavljal policist s predpisanim loparjem "stop", potem ko je zagledal policista, zaradi neprilagojene hitrosti vozila ni mogel pravočasno ustaviti" in mu je bila tudi izrečena denarna kazen. Nepomembno je (M.J. se proti odločitvi ni pritožil in je odločba postala pravnomočna), da je do odločitve prišlo brez zaslišanja udeležencev, kot tudi, da sta se drug drugemu umikala. Pritožbene trditve v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ne vzbujajo nobenih pomislekov. S povzetki izpovedb voznika kolesa z motorjem (M.J.) in njegovega sopotnika (J.B.) tožena stranka ne more uspešno izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje pričama ni verjelo, da je prišlo do dogodka na način, kot sta ga opisala (da je policist nenadoma skočil s pločnika na cesto, skakal pred kolesom z motorjem, mahal z rokami in vpil vozniku naj ustavi) in je sledilo tožnikovemu opisu dogodka. Tožnik je povedal, da je stopil s pločnika, v roki imel loparček "stop" in z drugo roko nakazal smer, kam naj voznik kolesa z motorjem zapelje ter se istočasno premikal proti sredini križišča. Protispisna je pritožbena trditev, da iz izpovedbe tožnika izhaja, da je J. že skoraj ustavil vozilo, ko ga je tožnik prijel za krmilo kolesa z motorjem. Tožnik je ob zaslišanju povedal drugače in sicer: "videl sem, da gre proti meni, da ne bo ustavil, šel sem na sredino in se potem zaščitil s prijemom za balanco" in "zmanjšal je hitrost minimalno, res je bila razdalja kratka". Ne drži torej pritožbena trditev, da naj bi J. kolo z motorjem že skoraj ustavil, ko je tožnik prijel za krmilo kolesa za motorjem. Po oceni sodišča druge stopnje je ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da če bi tožnik stal na sredini (nepreglednega) ovinka, bi ga M.J. opazil še kasneje. Podlago za tako stališče je sodišče prve stopnje nedvomno imelo v izpovedbi priče J.B. (sopotnika M.J.), pa tudi v fotografijah kraja nesreče. Tožnik je stal na zunanji strani ovinka, ker je bilo to bolj varno in bolj pregledno. Pritožbeno razlogovanje o tem, da če bi tožnik urejal promet v sredini križišča, kot to določajo pravila, do nezgode ne bi prišlo, je nedopustna pritožbena novota (1. odstavek 337. člena ZPP), ki je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka tega ni niti trdila, še manj pa dokazovala. Tudi v pritožbi ne obrazloži, zakaj brez svoje krivde teh trditev ni uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje.
Neutemeljeno je zato toženkino zavzemanje, da je podana izključna odgovornost tožnika oziroma najmanj njegova 80% soodgovornost za nastalo škodo.
Ker tožena stranka ni uspela izpodbiti temelja odškodninske odgovornosti, je sodišče druge stopnje preverjalo materialnopravno pravilnost odmerjene odškodnine. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 200. člena ZOR. Ta so stopnja bolečin (telesnih in duševnih) in njihovo trajanje (1. odstavek 200. člena ZOR), v skladu z 2. odstavkom 200. člena ZOR pa še pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.
Materialnopravni preizkus pravilnosti odmere odškodnine je pokazal, da tožena stranka upravičeno uveljavlja znižanje priznane odškodnine. V zvezi s pritožbenim očitkom, ki se ponavlja glede vseh posameznih oblik odškodnine, da tožnik ni izpovedoval o dejanskem doživljanju vseh posledic poškodb, ki izhajajo iz izvedeniškega mnenja, je treba toženki pojasniti, da je tožnik soglašal z izvedeniškim mnenjem, se nanj skliceval in so zato v tej smeri uveljavljani očitki neutemeljeni. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodbe, trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih tožena stranka ne prereka, je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina za telesne bolečine
1.000.000,00 SIT in ne 1.300.000,00 SIT, kot je priznalo sodišče prve stopnje. Tožnik, ki je dobil zlom leve koželjnice, rano na zgornji veki desnega očesa, odrgnine na čelu in dlaneh, je trpel štiri dni hude bolečine, en teden in en mesec srednje močne stalne bolečine, en mesec srednje močne občasne bolečine. V obdobjih med močnejšimi bolečinami v času zdravljenja je trpel lahke bolečine, ki jih je trpel občasno še pozneje, pri močnejših naporih. Bolniški stalež je bil zaključen po stoštirih dneh. Tožnik je trpel tudi nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je treba upoštevati v okviru odškodnine za telesne bolečine. Gre za vrsto neugodnosti, ki jih oškodovanec trpi med zdravljenjem in jih je natančno opisal izvedenec (tožena stranka jim ne oporeka). Samo dejstvo, da je tožnik imel nevšečnosti med zdravljenjem, zadošča za priznanje odškodnine in ni pomembno, kako jih je tožnik doživljal. Utemeljena je tudi pritožba za duševne bolečine zaradi strahu. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova je pomembno subjektivno doživljanje oškodovanca. Strah je enotna kategorija, sodna praksa pa loči strah, ki ga oškodovanec pretrpi ob škodnem dogodku (takoimenovani primarni strah) in strah, ki ga oškodovanec trpi v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka. Protispisna je pritožbena trditev, da iz izpovedbe tožnika ne izhaja, da bi tožnik trpel strah zaradi "negotovosti dokončne prognoze". Pritožnica le delno povzema izpovedbo tožnika in ne drži, da bi glede strahu povedal le, "da ga je začutil kakšnih deset minut po dogodku, ko se je začel zavedati dogodka". V zvezi s strahom je tožnik povedal tudi (1. odstavek na listu 59 spisa), "da ga je bilo strah najprej zdravnikov, potem kaj bo z roko, kakšne bodo posledice za športno dejavnost. Tudi pristop do dela je potem kasneje bil obremenjen s strahom". O upravičenosti njegovega strahu za izid zdravljenja, zlasti zaradi zapleta pri zdravljenju (takoimenovane Sudeckove distrofije, ki so jo ugotovili, kot je razvidno iz izvedeniškega mnenja
14.5.1999 in so klinični znaki regrediirali 11.6.1999, čeprav je bilo gibanje v zapestju še vedno zavrto) je mnenje podal izvedenec in mu je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo. Do poškodbe je prišlo 28.3.1999 in je bilo zdravljenje zaključeno 1.10.1999, ko je bilo stanje dokončno. Intenzivnost in kratkotrajnost strahu glede na tožnikovo izpovedbo, kot utemeljeno opozarja pritožnica, ne opravičuje priznanja odškodnine za "primarni strah". Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik upravičen do odškodnine v višini 200.000,00 SIT in je zato sodišče druge stopnje priznano odškodnino (300.000,00 SIT) znižalo za 100.000,00 SIT.
Tožena stranka upravičeno graja priznano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
Gre za obliko škode, ki zajema oškodovančevo duševno trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka na najrazličnejših prizadetostih na psihičnem ali telesnem področju. Ob ugotovitvi izvedenca, da ima tožnik grobo moč v levi roki za spoznanje manjšo kot v desni in da ima nekoliko zmanjšano uporabnost leve roke, predvsem pri tistih aktivnostih, pri katerih nastopajo elementi grobe fizične moči, hitrih in dokončnih gibov in tresenj oziroma grobih vibracij, ni mogoče slediti sodišču prve stopnje, da gre za take omejitve, ki bi tožnika opravičevale do odškodnine v višini, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je iz tega naslova ob že izplačani zavarovalnini 260.519,00 SIT priznalo 1.100.000,00 SIT, sodišče druge stopnje pa ocenjuje, da bi bila (z upoštevanjem že izplačane zavarovalnine) materialnopravno pravilna odškodnina v višini 900.000,00 SIT. Nedvomno ugotovljene posledice poškodbe, ki jim tožena stranka ne oporeka, predstavljajo omejitev v tožnikovih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal, še zlasti ob upoštevanju, da dela kot policist. Res ob zaslišanju tožnik ni izrecno izpovedoval o posledicah v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti, kot opozarja pritožnica, je pa v pripravljalni vlogi (pripravljalna vloga 3.12.2003) izrecno navedel, da sprejema izvedeniško mnenje (izvedencu je izpovedoval o subjektivnih težavah zaradi posledic nesreče) in poudaril, da mu ugotovljene posledice nesreče povzročajo duševne bolečine in da omejena gibljivost zapestnega sklepa zanj predstavlja določen "hendikep".
Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremenilo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP tako, da je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za
600.000,00 SIT in namesto 2.700.000,00 SIT odškodnine tožniku priznalo 2.100.000,00 SIT. Posledično je spremenilo tudi odločitev v stroškovnem delu (1. odstavku 4. točke izreka sodbe) in toženi stranki naložilo plačilo 480.790,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke, vse z zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo.
Spremenjena odločitev v glavni stvari je terjala stroškovno spremembo. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom delno uspela, zato je na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP upravičena do povrnitve stroškov glede na uspeh. Tožeča stranka je uspela s 74% svojega zahtevka (v celoti je uspela po temelju, po višini pa je njen uspeh približno 49%, saj je od uveljavljanih 4.300.000,00 SIT uspela z 2.100.000,00 SIT), zato je upravičena do povrnitve 74% svojih potrebnih pravdnih stroškov. Sodišče je odmerilo stroške v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, natančnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnikov (na obravnavi 9.1.2004 in 25.2.2004).
Priznani stroški tožeče stranke obsegajo nagrado odvetniku za zastopanje, sodne takse, stroške izvedenca, materialne stroške, 20% DDV, ne pa tudi sestankov s stranko. Sestanki s stranko ne predstavljajo potrebnih stroškov v smislu 155. člena ZPP, ker so priznani v kasnejšem opravilu. Sodišče je odmerilo nagrado glede na vrednost spornega predmeta (ob vložitvi tožbe 3.800.000,00 SIT, z razširitvijo tožbe
10.4.2003 4.300.000,00 SIT) glede na veljavno Odvetniško tarifo od 600 točk. Tožeča stranka je upravičena do stroškov zastopanja v višini 4396,2 točki, kar ob upoštevanju vrednosti točke 110,00 SIT znaša 483.582,00 SIT. Z upoštevanjem 20% DDV (96.716,00 SIT), sodnih taks v višini
54.000,00 SIT in izvedenine v višini 110.880,00 SIT, znašajo priznani stroški tožeče stranke 745.178,00 SIT. Tožeča stranka je upravičena do 74% priznanih stroškov, kar znaša
551.432,00 SIT.
Tožena stranka je upravičena do potrebnih stroškov za zastopanje, ki jih je sodišče priznalo v skladu s priglašenim stroškovnikom. Stroškov za posvet s stranko iz že prej obrazloženih razlogov sodišče druge stopnje ne upošteva kot potrebne stroške. Tožena stranka je upravičena do 2470 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 110,00 SIT znaša 271.700,00 SIT. Ob upoštevanju 26% uspeha je upravičena do 70.642,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju je dolžna prvotožena stranka tožeči stranki povrniti 480.790,00 SIT njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2004 dalje do plačila.
Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, je sorazmerno svojemu uspehu upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. in 2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom
154. člena ZPP). Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala s sodbo priznano odškodnino v višini 2.700.000,00 SIT, zato je treba v skladu z veljavno Odvetniško tarifo nagrado odmerjati od 500 točk. V skladu z tarifno številko 21 se prizna vrednost storitve po tarifni št. 18, zvišana za 25%, kar znaša 625 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 110,00 SIT znaša 68.750,00 SIT in z upoštevanjem poštnine (234,00 SIT) 68.984,00 SIT. Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela z 22% (600.000,00 SIT deljeno z 2.700.000,00 SIT) in je zato upravičena do povrnitve 22% odmerjenih pritožbenih stroškov, kar znaša 15.176,00 SIT. Stroškov odgovora na pritožbo glede na njegovo vsebino sodišče druge stopnje ni štelo za potrebne (155. člen ZPP).