Jedro

Duševna manjrazvitost je motnja v duševnem zdravju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S sklepom opr. št. Pr 40/2021 z dne 16. 3. 2021 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se A. E., rojena ... zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice... za dobo do enega meseca, šteto od 16. 3. 2021 dalje. Sodišče prve stopnje je na podlagi obvestila PB ... dne 15. 3. 2021 sklenilo, da se uvede pridržalni postopek za A. E. in je sodišče za zastopanje v predmetnem postopku postavilo odvetnika in določilo izvedenke psihiatrične stroke, da opravi pregled zadržanega in na zapisnik poda ustno mnenje o njegovem zdravstvenem stanju ter oceno o obstoju milejše možnosti zdravljenja zanj. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da gre pri zadržanem za duševno manj razvito osebo z epilepsijo. Že pri prvem sprejemu je bil odklonilen do pogovora, v vedenju dezorganiziran, nepredvidljiv in težje obvladljiv. Privolitve k sprejemu ni bil sposoben podati. Sodišče je iz zapisnika v drugem sprejemu ugotovilo, da je bil pacient že februarja 2021 odpuščen iz PB ... in se je vrnil v DUO ..., kjer je bil v zadnjem tednu pred ponovnim sprejemom poslabšan, heteroagresiven in nevodljiv. Iz poročila DUO ... izhaja, da je bil po vrnitvi iz PB ... v domu zopet nemiren, težko obvladljiv, avto in heteroagresiven do domske lastnine in stanovalcev. Izvedenka psihiatrične stroke je proučila vso razpoložljivo zdravstveno dokumentacijo pacienta. Po mnenju sodne izvedenke gre pri zadržanem za vedenjsko simptomatiko, ki je nacepljena na njegovo primarno duševno manjrazvitost. Ta je izražena do take mere, da je pacientova presoja realnosti hudo motena. Prav tako je zaradi duševne manjrazvitosti in pridružene vedenjske simptomatike hudo moteno obvladovanje njegovega ravnanja. Zaradi ugotovljenega zato pacient nujno potrebuje zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom, druge milejše oblike pomoči trenutno ne pridejo v poštev, ker ne bi zmogel sodelovati in se držati navodil. Pacient je tudi na bolnišničnem oddelku, kljub že spremenjeni terapiji še vedno nepredvidljiv, nevodljiv, meče predmete skozi okno, hoče kaj raztrgati, pri poskusih vplivanja in vodenja pa je še heteroagresivno naravnan in kot tak še vedno hudo ogroža zdravje in življenje drugih ter svoje zdravje in življenje, zaradi svojega nepredvidljivega vedenja pa tudi premoženje drugih. Po izvedenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so podani vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr za nadaljnje zadržanje pacienta v oddelku pod posebnim nadzorom tudi brez njegove privolitve. Sodišče je še ugotovilo, da v tem trenutku ni nobene milejše možnosti zdravljenja, kot je bolnišnično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da je izpolnjen tudi zakonski pogoj iz 3. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Na podlagi podanega mnenja o potrebnosti zdravljenja pacienta in nujno potrebne dolžine hospitalizacije je sodišče odločilo, da se pacienta zaenkrat zadrži najdalj za dobo do enega meseca, saj je v takšnem času mogoče pričakovati stabilizacijo njegovega stanja, boljšo kontrolo impulzov in večjo vodljivost pacienta v domskem okolju. O stroških postopka je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi 68. člena ZDZdr.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje zadržana oseba po pooblaščencih. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnik meni, da duševne manjrazvitosti ni mogoče uvrstiti v pojem duševne motnje v smislu pogojev po ZDZdr. Duševna motnja je po ZDZdr opredeljena kot začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot sprememba v mišljenju, čustvovanju, zaznavanju, vedenju ter dojemanju sebe in okolja, pri zadržani osebi pa gre, sledeč izvedenčevi ugotovitvi za trajno stanje kot trajno duševno manjrazvitost, ki je ni mogoče odpraviti oziroma ozdraviti in zato je izrečeni ukrep prekomeren. Glede na to, da pridržana oseba potrebuje pomoč pri psihosocialni rehabilitaciji, vsakdanjih opravilih, urejanju življenjskih razmer in vključevanju v vsakdanje življenje in je že vključena v socialnovarstveni zavod, kjer so v okvir domske oskrbe in zdravniške pomoč zanj že skrbeli, je izrečeni ukrep neprimeren. Iz opisanih razlogov tako ne obstojijo zakonski pogoji za zadržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom v PB .... Pri prvem zdravljenju je bil pacient odpuščen iz bolnišnice že po preteku 10 dni, zato bi tudi v konkretnem primeru moralo sodišče uporabiti milejši ukrep, ker je za zadržano osebo že poskrbljeno z milejšimi oblikami ukrepov, torej z varstvom na varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda, kjer mora biti zadržana oseba pod stalnim nadzorom in kjer je bivanje urejeno in prilagojeno potrebam zadržane osebe. Zato po mnenju pritožnika ne obstaja pravna podlaga za to, da se ga še naprej zadržuje kot duševno manj razvito osebo na zdravljenju v PB ..., ker zdravljenje ne more izboljšati njegove duševne manjrazvitosti. Zato pritožnik predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se odloči, da se postopek zdravljenja v psihiatrični bolnišnici brez privolitve ustavi in se pacient zdravi v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda, ali pa, da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

3. Pritožba je bila vročena nasprotnim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo vse pogoje za izrek ukrepa, da se pacienta zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom v PB ... za dobo do enega meseca, šteto od 16. 3. 2021 dalje, brez privolitve. Sodišče prve stopnje je najprej pravilno ugotovilo, da pri zadržani osebi obstaja duševna motnja, katero je ugotovil izvedenec že v postopku prvega zadržanja osebe Pr 27/2021 in to je ugotovila tudi izvedenka v tem konkretnem postopku. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo tudi v tem postopku, da ima pacient trajno duševno motnjo – duševno manjrazvitost, ki je ni mogoče zdraviti oziroma odpraviti v zavodu in da je ob tej motnji tudi zaradi podaljšanega zdravljenja zaradi Covid obolenja, prišlo do vedenjske iztirjenosti, heteroagresivnosti in neobvladljivosti, ki pa pred letom 2021 ni bila opažena. Pritožbeni očitek, da duševne manjrazvitosti ni mogoče umestiti pod pojem duševne motnje, ni utemeljen. Po definiciji ZDZdr je duševna motnja začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Zaradi opredelitve pojma v zakonu je pojem duševna motnja postal pravni pojem, a je kljub temu v določeni meri vezan na razumevanje stroke in v konkretnem primeru je izvedenka ugotovila, da gre za duševno motnjo, opredeljeno pod F 72.1.. Pritožnik izpostavlja dvom v pravilnost tistega dela izvedenskega mnenja, na podlagi katerega je sodišče zaključilo, da bi zmerna duševna manjrazvitost, ugotovljena pri zadržani osebi, sodila v zakonski pojem duševne motnje. Tudi po sodni praksi VS RS je duševna manj razvitost – kot motnja inteligentnosti – posledica motnje v delovanju možganov1. Prav tako je diagnoza F 72.1. v popisu diagnoz duševnih motenj, opredeljena kot umirjena duševna zaostalost2. Tako pritožba v tem delu ni utemeljena.

6. Prav tako ni utemeljena pritožba v delu, kjer pritožnik navaja, da zdravljenje v PB ... ne more izboljšati njegove duševne manjrazvitosti in da je za zadržano osebo že poskrbljeno z milejšimi oblikami ukrepov, torej z varstvom na varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda, kjer je bila zadržana oseba pod stalnim nadzorom in kjer je bivanje urejeno in prilagojeno potrebam zadržane osebe. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo, da gre pri pacientu za trajno duševno motnjo – duševno manjrazvitost, ki je ni mogoče ozdraviti oziroma odpraviti in da je ob tej motnji prišlo do vedenjske iztirjenosti, heteroagresivnosti in neobvladljivosti pacienta, ki pa pred letom 2021 pri njem ni bila opažena. Sodišče je sledilo tudi pojasnilom sodne izvedenke, da hudim vedenjskim težavam botruje podaljšana simptomatika v povezavi z okužbo Covid. Glede na skladna opažanja domskega osebja in bolnišničnega osebja o poslabšanju vedenjske simptomatike pacienta, sodišče prve stopnje ni dvomilo, da gre za trenutno hudo moteno realitetno kontrolo in hudo moteno sposobnost obvladovanja lastnega ravnanja pacienta. Ker je pacientovo vedenje iz ugotovitev DUO ... v domu postalo neobvladljivo in zahteva intenzivnejšo psihiatrično obravnavo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bo enomesečno zdravljenje pripomoglo k ureditvi in prilagoditvi z vidika medikamentozne terapije, ter posledični omilitvi bolezenske simptomatike in k stabilizaciji pacienta, da bo mogoče njegovo vedenje obvladovati tudi v domu. Izvedenka pa je mnenja in je ocenila, da je potreben čas bolnišničnega zdravljenja največ do en mesec dni. Tako je neutemeljena pritožba tudi v tem delu in bo le z bolnišničnim zdravljenjem mogoče pacienta spraviti v stanje, da bo njegovo vedenje v domu postalo obvladljivo in bo pacient lahko ponovno nameščen v domsko oskrbo po tistem, ko bo njegovo psihiatrično zdravljenje pripomoglo, da bo prišlo do izboljšanje njegove trenutne zdravstvene situacije, zaradi katere je postal heteroagresiven in neobvladljiv in bo mogoča ponovna namestitev v domsko oskrbo. Sodišče prve stopnje je na podlagi poročila doma ugotovilo, da je zadržana oseba pred tem že 10 let bivala v domu brez izpadov zaradi duševne manjrazvitosti, do izpadov pa je prišlo v trenutni akutni situaciji. Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

7. Ker je sodišče prve stopnje tako ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr je pritožba zadržane osebe neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 365 ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje pa je tudi poudarilo, da ZDZdr dopušča možnost, da psihiatrična bolnišnica zadržano osebo predčasno odpusti oziroma premesti na drug oddelek še pred potekom roka po sklepu sodišča, če se pacientovo stanje že prej toliko izboljša, da niso več podani pogoji za zdravljenje pacienta v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve (71. člen ZDZdr).

8. O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje.

1 Tako tudi sklep VS RS II Ips 36/2010 z dne 4. 2. 2010 in odločba VS RS sklep II Ips 205/2016 z dne 1. 9. 2016, iz katerih izhaja, da je duševna manjrazvitost duševna motnja o kateri se je Vrhovno sodišče že izreklo v obeh sklepih. 2 https – popis – F – diagnoz.