Jedro

Tožba za nedopustnost izvršbe je predvidena s posebnim predpisom, ki določa primere in pogoje, ki morejo biti izpolnjeni, da se taka tožba lahko vloži. Napotitveni sklep izvršilnega sodišča je zato procesna predpostavka za dovoljenost tožbe za nedopustnost izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Vsaka stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo), ker stranke uveljavljajo iste ugovore, ki so jih kot dolžniki neuspešno uveljavljali z ugovori v izvršilnem postopku in gre zato za že pravnomočno razsojeno stvar. Stranke tudi niso aktivno legitimirane za uveljavljanje zahtevkov za nedopustnost izvršbe, saj so za to legitimirane samo tretje osebe. Pobotanje, ki ni bilo uveljavljano pred sodišče prve stopnje, se ne more uveljavljati niti v pritožbi, niti v izvršilnem postopku in ne v pravdnem postopku, ki izhaja iz izvršilnega postopka. Prvostopno sodišče je v zvezi s podrednim zahtevkom za plačilo odškodnine, na ugovor tožene stranke odločilo, da ni krajevno pristojno za odločanje o tem zahtevku, ker gre za poslovno odškodninsko odgovornost, za katero 1. odstavek 52. člena ZPP/77 ne velja. Proti sklepu se pritožujejo tožeče stranke in uveljavljajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi navajajo, da je z zavrženjem tožbe in z obrazložitvijo, da gre za res iudicato, prvostopno sodišče kršilo pravila pravdnega postopka. Ni pravilno tolmačenje, da gre za res iudicato, saj se ne upošteva le tožbeni zahtevek, ampak je treba ugotoviti, ali se zahtevek naslanja na isto pravno in dejansko podlago. V predmetni zadevi je šlo le za ugovorne navedbe, ki so bile zavrnjene in je sklep o zavrnjenju v izvršilnem postopku postal pravnomočen. Tako o res iudicati ni mogoče govoriti in je odločitev sodišča nepravilna. Nepravilna je tudi odločitev sodišča o krajevni nepristojnosti. Pri odškodninskih zahtevkih ima tožeča stranka pravico do izbire krajevno pristojnega sodišča oz. je mogoče odločati o zadevi tudi pred krajevno pristojnim sodiščem, na področju katerega je škoda nastala. Nesporno je, da je tretji tožeči stranki nastala poslovna škoda v podjetju samem, to je v Kočevju. Zato tožeče stranke ne vidijo razloga, da o zadevi ne bi odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani kot stvarno pristojno, glede na višino zahtevka in glede na kraj nastanka škode. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da so nepravilne pritožbene trditve tožečih strank. Za zahtevek, da se izvršba izreče za nedopustno, je aktivno legitimirana samo tretja oseba, prav tako pa ni mogoče odločanje o pobotnem zahtevku, saj je ugovor pobota možno uveljavljati samo na prvi stopnji, ne pa v izvršbi oz.v pravdi, s katero se želi izvršbo preprečiti. Nepravilno je tudi sklicevanje pritožbe na 52. člen ZPP, saj navedena pristojnost velja le za odškodninske zahtevke, ki so nastali ne glede na pogodbo. Pritožba ni utemeljena. V tej zadevi je bistveno to, da se zahtevki tožečih strank nanašajo na izvršilni postopek upnika P.d.d., Maribor zoper dolžnika A.N. in I.N. ter hipotekarnega dolžnika d.o.o. Kočevje, ki poteka pred Okrajnim sodiščem v Kočevju, pod opr. št. I 53/96. Tožniki uveljavljajo nedopustnost navedene izvršbe in se pri tem sklicujejo na ničnost in neučinkovitost sporazumov med strankami opr. št. R 105/94 in II R 1418/94 ter pogodbe o zastavi nepremičnine. Drugi razlog nedopustnosti izvršbe pa naj bi bil v obstoju terjatev d.o.o. do tožene stranke v višini 16.634.751,70 SIT, zaradi česar naj bi bila terjatev tožene stranke do tožnikov pobotana in je ugasnila. Ni sicer pravilno stališče prvostopnega sodišča, da lahko zahtevajo ugotovitev nedopustnosti izvršbe le tretje stranke, ki imajo glede predmeta izvršbe tako pravico, ki preprečuje izvršbo. Tudi dolžnik lahko vloži tožbo za nedopustnost izvršbe, če je sklep o njegovem ugovoru odvisen od kakšnega dejstva, ki se nanaša na samo terjatev in je to dejstvo med strankami sporno (54. člen Zakona o izvršilnem postopku - ZIP). Pravilno pa je stališče prvostopnega sodišča, da je tožba, kakršno so vložili tožniki in katere zahtevki so povzeti v točkah 1. in 2. izpodbijanega sklepa, nedopustna. Iste razloge, kot jih navajajo tožniki v tej tožbi, so navajali tudi v ugovoru proti sklepu o izvršbi (po 48. in 50. členu ZIP) in v nadaljnjem ugovoru po izteku roka (po 51. členu ZIP). Oba ugovora sta bila pravnomočno zavrnjena. Sklep o izvršbi zoper sedanje tožnike je torej pravnomočen. Materialna pravnomočnost (2. odstavek 322. člena ZPP/77) pomeni, da se o zadevi ne sme ponovno odločiti (res iudicata) in da stranke na smejo ponovno uveljavljati, kar je pravnomočno priznano ali zavrnjeno (ne bis in idem). V opisanem smislu držijo razlogi prvostopnega sodišča, da ni mogoče ponovno zatrjevati istih dejstev kot razlog za nedopustnost izvršbe, kot so jih sedanji tožniki že uveljavljali kot dolžniki v ugovorih proti sklepu o izvršbi. Predvsem pa je odločilno, da tožniki zahtevajo ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ne da bi bili v izvršilnem postopku napoteni na pravdo. Tožba za nedopustnost izvršbe je predvidena s posebnim predpisom (v času vložitve te tožbe je bil to 54. in 57. člen ZIP) in ta posebni predpis določa primere in pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se tožba za nedopustnost izvršbe lahko vloži. V tem primeru je omejeno načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku. Narava izvršilnega postopka je taka, da zagotavlja realizacijo odločitve, vendar pa je urejen tako, da naj se čimveč spornih vprašanj reši v izvršilnem postopku, s čimer se zagotavlja tudi interes učinkovitosti postopka za prisilno izvršbo sodnih odločb (in drugih izvršilnih naslovov). Navedeno izhodišče terja, da dolžnik ali tretji najprej v ugovoru navede razloge, ki naj izpodbijajo izvršilni sklep, o katerih se nato razpravlja najprej v izvršilnem postopku. Le glede na naravo spornih vprašanj iz ugovora oz. nastalo procesno situacijo v izvršilnem postopku se sporna vprašanja obravnavajo v pravdnem postopku. Le presoji izvršilnega sodišča je prepuščena ocena o tem, ali je nastopila situacija iz 54. in 57. člena ZIP, ki terja izvedbo pravdnega postopka. Iz navedenega sledi zaključek, da napotitveni sklep izvršilnega sodišča predstavlja procesno predpostavko, ki mora biti izpolnjena, da je tožba za nedopustnost izvršbe sploh dopustna. Če stranka vloži tožbo, ne da bi bila na pravdo napotena, mora sodišče tožbo kot nedopustno zavreči (288. člen ZPP/77). Ker so bili v obravnavanem primeru ugovori dolžnikov (sedanjih tožnikov) proti sklepu o izvršbi v zadevi Okrajnega sodišča v Kočevju, opr. št. I 153/96 zavrnjeni in ker tožniki na obravnavano pravdo za nedopustnost izvršbe niso bili napoteni, je prvostopno sodišče pravilno zavrglo tožbo kot nedopustno. Pokaže se torej, da je pritožba v tem delu neutemeljena. Za podredni odškodninski zahtevek tožeče stranke se je prvostopno sodišče pravilno izreklo za krajevno nepristojno. Nima prav pritožba, da ima pri odškodninskih zahtevkih tožeča stranka pravico do izbire krajevne pristojnosti sodišča po kraju, kjer je bila škoda storjena ali kjer je nastala škodljiva posledica. Slednje velja po 1. odstavku 52. člena ZPP samo za sojenje v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo. V obravnavanem primeru pa tožeča stranka uveljavlja povračilo poslovne škode med strankami, za take spore pa ne velja pristojnost sodišča, na območju katerega je nastala škodljiva posledica. Odločitev prvostopnega sodišča, vsebovana pod II. je torej pravilna, pritožba tožnikov pa neutemeljena. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlog ni bil podan, prav tako pa prvostopno sodišče ni ugotovilo kršitev postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 380. člena ZPP/77). Tožeča stranka je s pritožbo propadla, zato mora sama trpeti svoje pritožbene stroške. Tožena stranka je zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov za odgovor na pritožbo, vendar s svojo vlogo ni prispevala k odločitvi sodišča in zato teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da jih trpi sama.