Jedro

Z opisom konkretnega dogodka, ko je obsojenec zahteval, da se mora oškodovanec takoj izpisati iz zemljišč zato, da se bo lahko on vpisal, ter je oškodovanca udaril, je opisana izrečena grožnja podkrepljena s tako imenovano realno injurio.

Iz opisa dejanja jasno izhaja, da so bile grožnje izrečene pred izbrisom služnosti in da je bila ta izbrisana prav zaradi izrečenih groženj. Navedba v opisu, da je obsojenec na prepovedan način ravnal v mesecih oktober in november 2017, čeprav iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je oškodovanec izbris pravice služnosti uredil že konec oktobra 2017, ni odločilno dejstvo in na zakonitost sodbe ne vpliva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 20. 6. 2018 obsojenega A. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena v zvezi s členom 34. Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1. Izreklo mu je enotno kazen šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pripora od 13. 12. 2017 do 17. 4. 2018. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložilo pa mu je plačilo potrebnih izdatkov in nagrado pooblaščencev oškodovanca A. C. Oškodovanca A. C. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3. 4. 2019 pritožbi obsojenčevega zagovornika in državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlagajo obsojenčevi zagovorniki iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb kazenskega postopka s predlogom, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti očitanih kaznivih dejanj oziroma podrejeno, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlaga, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse za vloženo izredno pravno sredstvo. Zahteva trdi, da opis kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja izsiljevanja, da je opisan zgolj subjektivni element obsojencu očitanega kaznivega dejanja, ni pa opisano prisiljenje. V preostalem zahteva izpodbija odločitev pritožbenega sodišča z zatrjevanjem, da na določene trditve ni odgovorilo, da je odgovor protispisen in da pritožbeno sodišče ni dovolj kritično ocenjevalo pritožbenih navedb, zlasti glede prepričljivosti oškodovancev in dokazanosti kaznivega dejanja.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc. Ne strinja se z zahtevo, da je v izreku pravnomočne sodbe opisan le obsojenčev subjektivni odnos do prepovedane posledice (naklep), ni pa objektiviziranega historičnega dogodka v smislu groženj. V izreku so pri obeh kaznivih dejanjih po alinejah opisane grožnje, v nadaljevanju pa je opisano tudi, s kakšnim ciljem so bile izrečene. Kolikor vlagatelj z zaključki sodišč ne soglaša, s tem uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, enako velja glede trditev zahteve, ki se nanaša na vrednotenje izpovedb prič. Pritožbeno sodišče se je odzvalo na vse trditve v pritožbi in pri tem ocenjevalo tako izpovedbe oškodovanca, kakor tudi izpovedbe posameznih prič. Trditev zahteve, da pritožbeno sodišče ni v zadostni meri odgovorilo na pritožbene navedbe niso toliko konkretizirane, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Predlaga zavrnitev zahteve.

4. Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pritožbe) temveč tudi materialno (vsebinsko).

B.-2

6. Zagovorniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), s trditvijo, da v obsojenčevem ravnanju, zaradi katerega je bil spoznan za krivega, ni opisano prisiljenje, ter tako njegovo ravnanje ne dosega zakonskih znakov kaznivega dejanja izsiljevanja po 213. členu KZ-1. Zahteva trdi, da ni opisano, kdaj konkretno naj bi obsojenec kakršnokoli grožnjo izrekel tako, da bi pri tem zagrozil z neko posledico oziroma oškodovancema predočil takšno posledico, če njegovih zahtev ne bosta izpolnila. Ponavlja trditev, ki jo je uveljavljal že v pritožbi, da del opisa „zato, da bi“ opisuje le obsojenčev subjektivni odnos do prepovedane posledice, to je njegov naklep, ne pa objektiviziranega historičnega dogodka v smislu groženj, kaj bi morala oškodovanca storiti, da se grožnja ne bi uresničila.

7. Kaznivo dejanje izsiljevanja je posebno kaznivo dejanje prisiljenja, katerega zakonski znak je namen storilca, da pridobi sebi (ali drugemu) protipravno premoženjsko korist). V izreku dejanja na škodo A. D. je navedeno, da je obsojenec „zato, da bi oškodovanec na zemljiščih, ki jih ima na območju Podkočne v lasti, nanj prepisal lastninsko pravico in sicer parc. št. ...“, v nadaljevanju pa so opisane s strani obsojencu oškodovancu izrečene grožnje (da se mu lahko zgodi kaj hujšega, ga lahko tudi polomi; da ne ve kaj so cigani, da si tega ne predstavlja ter da ga bodo polomili; da mu ni problema, da ga ubije). S tem je določno opisano, da je obsojenec grožnje oškodovancu izrekel z namenom, da bi brezplačno pridobil lastninsko pravico na oškodovančevih parcelah, torej si pridobil protipravno premoženjsko korist. Za oškodovanca A. C. je v izreku navedeno, da je imel na zemljiščih oškodovanega A. D., na katerih je hotel obsojenec (z izsiljevanjem) pridobiti lastninsko pravico, pravico služnosti užitka, da je obsojenec od njega zahteval izbris obremenitve te služnostne pravice in mu je s tem namenom izrekel grožnje, ki so opisane (ga bodo namazali na papir; bo pristal na intenzivni negi; bo postal trajni invalid; bodo pokale kosti; kolikor bo že kdaj prišel na ta zemljiška nikoli več od tam ne bo odšel), v nadaljevanju pa opisan konkreten dogodek, ko je obsojenec zahteval, da se mora takoj izpisati iz teh zemljišč zato, da se bo lahko on vpisal, ter ga udaril, s čimer je opisana izrečena grožnja podkrepljena s tako imenovano realno injurio. S tem je opisano, da je obsojenec grožnje izrekel z namenom, da bi se oškodovanec odpovedal pravici služnosti na nepremičninah, ki so sicer last A. D., izbris služnosti brez plačila odškodnine pa prav tako pomeni pridobitev protipravne premoženjske koristi. V obeh izrekih je tako določno opisano, da je obsojenec grožnje obema oškodovancema izrekel z namenom, da si brezplačno pridobi bremen proste nepremičnine. S tem so opisani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 in ni pritrditi zahtevi, da so opisani zgolj zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1. 8. Pritrditi je treba zahtevi, da je v izreku pravnomočne sodbe navedeno, da je obsojenec grožnje oškodovanemu A. C. izrekel od oktobra do konca novembra 2017, iz ugotovitev dejanskega stanja v pravnomočni sodbi pa izhaja, da je oškodovanec pravico služnost na predmetnih nepremičninah izbrisal že 24. 10. 2017. Prav ima tudi, da navedeno nasprotje pritožbeno sodišče ni odpravilo temveč je zapisalo, da niti v opisu dejanja niti v razlogih sodbe ni ugotovljeno nobeno obsojenčevo ravnanje v novembru 2017, torej po izbrisu služnosti. Pravilna pa je presoja pritožbenega sodišča, da v konkretnem primeru čas izvršitve kaznivega dejanja ni odločilno dejstvo. Po ustaljeni sodni praksi je presoja o tem, ali je čas izvršitve kaznivega dejanja odločilno dejstvo, odvisno od okoliščin konkretnega primera1. V obravnavanem primeru je čas izvršitve kaznivega dejanja pomemben za individualizacijo historičnega dogodka in pravilno ugotovitev dejanskega stanja in zato spada med modalitete kaznivega dejanja, vendar pa v konkretnem primeru ne predstavlja odločilnega dejstva. Tako ne vpliva na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ni odločilen zaradi ugotavljanja zastaranja, niti zaradi uveljavljanja obsojenčevega alibija (ki je v zagovoru je zanikal, da bi oškodovanemu A. C. kadarkoli grozil), prav tako ne vpliva na težo dejanja ali na obsojenčevo kazensko odgovornost. V obravnavani zadevi so v opisu dejanja poleg časovnega okvirja navedeni kraj storitve dejanja, opisane so s strani obsojenca izrečene grožnje, da jih je izrekel najmanj štirikrat, vse z zahtevo, da oškodovanec izbriše obremenitev služnostne pravice na nepremičninah, da ga je v enem primeru tudi udaril in da je oškodovanec iz strahu pred novimi grožnjami in nasiljem dejansko uredil izbris služnostne pravice užitka na njegovo ime. Iz opisa dejanja tako jasno izhaja, da so bile grožnje izrečene pred izbrisom služnosti in da je bila ta izbrisana prav zaradi izrečenih groženj. S tem je obsojenčevo ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja, opisano kot sosledje specifičnih ravnanj, zaradi katerih je oškodovanec odstopil od služnostne pravice užitka na nepremičninah. Navedba v opisu, da je obsojenec na prepovedan način ravnal v mesecih oktober in november 2017, čeprav iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je oškodovanec izbris pravice služnosti uredil že konec oktobra 2017, ni odločilno dejstvo in na zakonitost sodbe ne vpliva. Kot je pravilno navedlo že pritožbeno sodišče, iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ne izhaja, da bi bilo obsojenčevo prepovedano ravnanje ugotovljeno po tem, ko je bila pravica služnosti že izbrisana. Tako očitana kršitev 11. točke prvega odstavka 371 člena ZKP ni podana.

9. V preostalem zahteva pritožbenemu sodišču očita da se ni opredelilo do pritožbenih navedb, s čimer uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Gre za relativno bistveno kršitev določb ZKP, ki je podana le, če je vplivala na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP. Zahteva je v tem delu neutemeljena, saj se je pritožbeno sodišče do vseh pravno relevantnih pritožbenih navedb opredelilo. Višje sodišče je štelo, da s pritožbenimi navedbami, v katerih je obsojenčev zagovornik povzel izpovedbe oškodovancev, izpodbija njuno verodostojnost. Do teh navedb se je opredelilo in v točki 12 obrazložilo, da izpovedbi obeh oškodovancev šteje kot prepričljivi, razloge, zakaj pritrjuje prvostopenjskemu sodišču glede verodostojnosti posameznega oškodovanca pa je za oškodovanca A. D. navedlo v točkah 14 - 20 sodbe, glede oškodovanca A. C. pa v točkah 23 – 27 sodbe. Kolikor pa zahteva ponavlja izpovedbe obeh oškodovancev in zaslišanih prič in trdi, da bi moralo biti pritožbeno sodišče bolj kritično pri presoji dokazov, s tem nasprotuje pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar v postopku z izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno. Tudi trditev zahteve, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do izpovedbe lastnice parcel, da je ob prodaji oškodovani A. D. predlagal, da se kot pravni naslov za pridobitev lastninske pravice navede priposestvovanje, je usmerjena na v izpodbijanje oškodovančeve verodostojnosti in s tem dokazne presoje nižjih sodišč. Sicer pa se je pritožbeno sodišče do navedenega opredelilo v točki 17 ter presodilo, da za presojo verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe ni pravno relevantno, ter da ob upoštevanju, da sta oškodovanca za nepremičnino plačala, pravna podlaga, ki je navedena v pogodbi, ni odločilna. Zahteva uveljavlja še, da se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, „da iz zaseženih posnetkov varnostnih kamer na objektu A. izhaja, da so posnetki v določenem delu brisani ali izrezani, saj kolikor bi bili verodostojni, bi bilo na njih mogoče videti vdor policistov v objekt 13. 12. 2017“. Pri tem sicer navede, da „gre za eno pomembnejših okoliščin“, vendar ne obrazloži (enako kot tudi že v pritožbi), katero pravno relevantno dejstvo naj bi iz navedenega izhajalo. Skladno z ustaljeno sodno prakso2 se pritožbenemu sodišču ni treba opredeliti do tistih pritožbenih navedb, ki za odločitev v zadevi niso bistvene. Pritožbeno sodišče je v točki 31 zapisalo, da se pritožbene navedbe, na katere ni izrecno odgovorilo, ne nanašajo na odločilna dejstva.

10. Nasprotovanje presoji pritožbenega sodišča, da ne drži, da je obsojenec zahteval zgolj prepis parcel, ki jih je njihova družina uporabljala, ter trditev, da je navedeno v nasprotju z listinskimi dokazi v prilogi C2 do C4, pri čemer je drugostopenjsko sodišče v točki 16 navedlo izčrpne razloge, s katerimi listninskimi dokazi je izpodbit obsojenčev zagovor, da je zahteval prepis zgolj dveh parcel, prav tako meri na nestrinjanje z dokazno presojo nižjih sodišč. Sicer pa navedeno tudi ni odločilno dejstvo, saj bi bilo kaznivo dejanje podano tudi, kolikor bi obsojenec z grožnjami poskušal brezplačno pridobiti lastninsko pravico zgolj na parcelah, ki jih je uporabljala njegova družina. S trditvijo, da pritožbeno sodišče ne pojasni, v katerem delu naj bi pritožba selektivno povzemala izpovedbe prič (kar je pritožbeno sodišče sicer obrazložilo v točki 19) zahteva ne uveljavlja nobene od zatrjevanih kršitev zakona, temveč izraža svoje nestrinjanje z dokazno presojo pritožbenega sodišča, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Vrhovno sodišče je obsojenca ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa, na podlagi četrtega odstavka 25. člena v zvezi z 98. a členom ZKP, oprostilo plačila sodne takse.

1 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 366/2002, I Ips 48123/2013, I Ips 29412/2015 in Up-718/2020. 2 Primerjaj sodbo I Ips 500/2008.