Jedro

Pravna teorija zagovarja stališče, da je treba pri konkurenci med ugovorom neizpolnitve in jamčevalnimi zahtevki stranki dopustiti alternativno uveljavljanje izbranega načina pravnega varstva. Če prejemnik nepravilno izpolnitev šteje za neizpolnitev, mu je treba priznati ugovor neizpolnjene pogodbe in tudi druge posledice neizpolnitve (razveza pogodbe). Če pa prejemnik dolžnikovo ravnanje šteje za zadostno in ga obravnava kot izpolnitev, lahko uveljavlja jamčevalne sankcije, vendar mora sam ob dospelosti izpolniti svojo obveznost.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi prvostopenjska sodba v izpodbijani 2., 3. in 4. točki izreka.

2. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 32,84 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od tega zneska do plačila.

Obrazložitev

V obravnavanem sporu gre za odločitev v sporu majhne vrednosti. Na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP je zato o pritožbi zoper sodbo odločal sodnik posameznik.

Z izpodbijano 2. točko izreka sodbe je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi v 1. tč. izreka za znesek 2.563,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 03. 2009 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 2.963,80 EUR od dne 25. 11. 2007 do 09. 10. 2008, od zneska 2.863,80 EUR od dne 10. 10. 2008 do 18. 02. 2009 in od zneska 2.663,80 EUR od 19. 02. 2009 do 19. 03. 2009. Sklep o izvršbi je obdržalo v veljavi tudi v 3 tč. izreka za izvršilne stroške v višini 40 EUR. Z izpodbijano 3. točko izreka sodbe je prvostopenjsko sodišče naložilo toženi stranki plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 65,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka 8-dnevnega paricijskega roka dalje, s 4. točko izreka sodbe pa je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper 2., 3. in 4. točko izreka sodbe vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj „se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in drugostopno sodišče samo odloči“. Zahteva tudi „povračilo stroškov“.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Predlaga tudi povračilo stroškov sodne takse, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je zahtevku nasprotovala s trditvami (prim. list. št. 28), da je bilo 80% dobavljenega blaga nekvalitetnega (različna širina desk in drevesna skorja na posameznih deskah), kakor tudi, da je bila dobavljena manjša količina lesa, kot je navedeno na računu (za 1,591 m³ manj desk in 1,208 m³ manj plohov). Kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožena stranka del vtoževanega računa v višini 400,00 EUR plačala, preostali del v višini 2.563,80 EUR pa zadržuje. Tožena stranka neplačilo preostalega vtoževanega zneska utemeljuje s stvarnimi napakami na dobavljenem blagu, ki jih je ob pregledu ugotovil končni kupec v M., tožena stranka pa je obvestilo o reklamaciji takoj posredovala po elektronski pošti tožeči stranki (list. št. 28 in 35).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz trditvene podlage tožene stranke razvidno, da uveljavlja tako ugovor stvarnih napak (468. člen OZ), kakor tudi ugovor delno neizpolnjene pogodbe (101. člen OZ). Pravna teorija zagovarja stališče, ki ga sprejema tudi pritožbeno sodišče, da je treba pri konkurenci med ugovorom neizpolnitve in jamčevalnimi zahtevki stranki dopustiti alternativno uveljavljanje izbranega načina pravnega varstva. Če prejemnik nepravilno izpolnitev šteje za neizpolnitev, mu je treba priznati ugovor neizpolnjene pogodbe in tudi druge posledice neizpolnitve (razveza pogodbe). Če pa prejemnik dolžnikovo ravnanje šteje za zadostno in ga obravnava kot izpolnitev, lahko uveljavlja jamčevalne sankcije, vendar mora sam ob dospelosti izpolniti svojo obveznost (primerjaj M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, 2003, Ljubljana, 1. knjiga, str. 555 in 556). Povedano drugače: če se stranka sklicuje na ugovor iz naslova jamčevanja prodajalca za napake, ne more na tej podlagi zadrževati plačila kupnine.

Lahko pa kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, z ugovorom zoper njegov zahtevek na plačilo kupnine, uveljavlja svoj zahtevek, naj mu zniža kupnino ali povrne škodo (arg. 2. odst. 480. čl. OZ). Tožena stranka v svoji trditveni podlagi ni postavila niti zahtevka na znižanje kupnine niti odškodninskega zahtevka; iz njenih trditev izhaja zgolj to, da je tožeči stranki poravnala znesek, ki ga je njej za dobavljeno blago plačal končni kupec v M. Iz razloženega sledi, da tožena stranka v zvezi z ugovorom stvarnih napak ni uveljavljala varovalnih zahtevkov, ki ji gredo po materialnem pravu, zaradi česar ne bi mogla s tem ugovorom uspeti niti v primeru, če bi dokazala pravočasnost grajanja zaradi odloženega pregleda pri odpravi stvari v novi namembni kraj (3. odstavek 461. člena OZ).

Pritožbeno sodišče je v nadaljevanju obrambne trditve tožene stranke presodilo tudi v okviru ugovora delno neizpolnjene pogodbe. Tožena stranka je v zvezi s tem zatrjevala, da je bila dobavljena manjša količina lesa, kot je navedeno na računu, in sicer za 1,591 m³ manj desk in 1,208 m³ manj plohov, skupaj torej za 2,79 m³ manj blaga (prim. list. št. 28). Tožeča stranka je prerekala trditve tožene stranke kot neresnične, saj je toženi stranki prodala in dobavila les v tolikšni količini, kot je navedeno na računu A1 (list. št. 31 in 32). Iz elektronskega sporočila tožene stranke tožeči stranki z dne 29. 10. 2007 (priloga A2), na katerega se sklicuje tudi tožena stranka v svojih navedbah (prim. list. št. 28), je razvidno, da je končni kupec v M. zapisniško ugotovil dobavo desk 24 mm v količini 3,499 m³ in dobavo plohov 48 mm v količini 3,902 m³. Ravno tolikšno količino desk in plohov pa je tožeča stranka zaračunala toženi stranki z vtoževanim računom; to dejstvo jasno izhaja iz postavke 1 „Deske 24 mmX4m“ in postavke 2 „Plohi 48mmX4m“ na prilogi A1. Zato po oceni pritožbenega sodišča niso resnične trditve tožene stranke, da naj bi ji tožeča stranka dobavila manj, kot ji je zaračunala z vtoževanim računom. Upoštevaje razloženo, po presoji sodišča tožena stranka ni uspela niti z ugovorom delno neizpolnjene pogodbe.

Iz zgornje obrazložitve izhaja, da tožena stranka ni uspela dokazati, da ji je bila dobavljena manjša količina lesa kot je vtoževano v računu št. 0001/07r z dne 09. 11. 2007 (A1), v zvezi z ugovorom stvarnih napak pa ni uveljavljala zahtevkov, ki ji gredo po materialnem pravu. Že iz teh razlogov je bilo zato treba pritrditi presoji prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka dolžna izpolniti svojo preostalo obveznost po vtoževanem računu A1 v višini 2.563,80 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in niso predmet pritožbenega izpodbijanja.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti, je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem dajatvenem delu potrdilo (1./ tč. izreka te sodbe).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo priglašene stroške sodne takse za odgovor na pritožbo, ki znaša 32,84 EUR. Plačilo pritožbenih stroškov je sodišče naložilo v paricijskem roku 8 dni, ki velja v sporih majhne vrednosti (4. odst. 458. čl. v zvezi s 313. čl. ZPP). V primeru zamude s plačilom pritožbenih stroškov bo morala tožena stranka povrniti tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti (prim. načelno pravno mnenje VS RS I/2006, str. 7). Pritožbeno sodišče je po povedanem odločilo, kot je to razvidno iz 2/. tč. izreka te sodbe.