29. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 20. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 247/2004 z dne 17. 5. 2005 v zvezi s sodbo in sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. P 488/2001 z dne 17. 11. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo zahtevku tožnice, da ji mora pritožnik plačati 324.424,20 SIT iz naslova posojilne pogodbe, sklenjene med pritožnikom in njenim pokojnim očetom. Hkrati je s sklepom zavrnilo predlog pritožnika za vrnitev v prejšnje stanje. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje in je potrdilo prvostopenjsko odločbo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice iz 22. člena Ustave in kršitev 2. člena Ustave. Navaja, da je na prvem naroku za glavno obravnavo prosil, da sodišče prve stopnje prvi narok za glavno obravnavo preloži, da bi si vzel odvetnika. Pojasnil je, da je šele na naroku ugotovil, da je zadeva tako resna in težka, da se "sam ni sposoben zagovarjati". Pritožnik meni, da bi moralo sodišče prve stopnje prvi narok za glavno obravnavo preložiti oziroma da njegovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne bi smelo zavrniti ter da prvi narok za glavno obravnavo 24. 10. 2003 sploh ni bil končan (ker naj o tem ne bi bilo nobenega sklepa). Zato meni, da bi sodišče moralo upoštevati vse dokaze, ki jih je predlagal na naslednjem naroku 14. 11. 2003, ne pa, da je štelo, da so po 286. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) prepozni. Dalje pritožnik meni, da mu je sodišče prve stopnje kršilo pravico iz 22. člena Ustave, ker ni pojasnilo, zakaj je kot prepozen zavrnilo tudi njegov dokazni predlog za soočenje z eno izmed prič, ki naj bi jo pritožnik utemeljeno predlagal kasneje zato, ker se je šele na obravnavi pokazal razlog za izvedbo tega dokaza. Pritožnik tudi zatrjuje, da je izpodbijana odločba v nasprotju z 2. členom Ustave, ker se v zapisnik o glavni obravnavi ni zapisovalo le to, kar so slišale osebe na obravnavi, temveč tudi navedbe in podatki, ki ne držijo, in ker je prvostopenjsko sodišče drugostopenjsko odločbo njegovemu pooblaščencu dvakrat vročilo.

B.

3.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča ter sodbo in sklep drugostopenjskega sodišča, pri čemer pa se njegove navedbe nanašajo le na prvostopenjsko sodbo in sklep.

4.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bil lahko pomemben očitek pritožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati njegov predlog, naj se narok preloži, da bi si vzel odvetnika. Sodišče prve stopnje je pritožniku pojasnilo, da je prvi narok za glavno obravnavo 24. 10. 2003 (ki ga sodišče sicer ni preložilo) zapustil iz neopravičljivih razlogov ter da je zato izgubil procesne pravice do navajanja dejstev in predlaganja dokazov po 186. členu ZPP. Kljub temu je obravnavalo pritožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem pa je pritožniku pojasnilo, da je imel na razpolago dovolj časa, da za zastopanje pravočasno pooblasti odvetnika (to je skoraj dve leti od prejema tožbe in več kot mesec dni od prejema prvega vabila), ter da za svojo morebitno zamudo ni navedel nobenega konkretnega razloga. Tako prvostopenjsko sodišče prvega naroka za glavno obravnavo ni preložilo, njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa je zavrnilo. To stališče pa samo po sebi z vidika pravice iz 22. člena Ustave ni sporno. V takem primeru bi bila pravica iz 22. člena Ustave lahko kršena le, če pritožnik zaradi tega (ker ni imel odvetnika) ne bi mogel uveljavljati svojih pravic v postopku. Vendar pritožnik tega ne izkaže.

5.Očitek pritožnika, da mu prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sprejelo dokaznega predloga za soočenje s pričo, bi bil prav tako lahko pomemben z vidika pravice iz 22. člena Ustave. Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč pritožniku pojasnilo, da ta dokazni predlog ni v zvezi z zahtevkom (ker naj bi pritožnik s tem dokazoval, da je pokojni oče tožnice posojal denar z visokimi obrestmi in izsiljeval njihovo plačilo, pri čemer pa obresti sploh niso predmet tožbenega zahtevka).

6.Pritožnik ustavne pritožbe s sklicevanjem na 2. člen Ustave ne more utemeljiti, saj ta člen neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Z navedbami o napakah v zapisniku z dne 24. 10. 2003 in dvojni vročitvi drugostopenjske odločbe pa pritožnik tudi ne izkaže njihove kršitve.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić