Jedro

Trošarina za tobačne izdelke, za katere je tožnik potrdil prejem, ni pa jih evidentiral v svojih evidencah, je znašala 16.109.600,00 EUR. Navedena trošarina tožniku ni bila obračunana, saj je bilo tekom nadaljnjega postopka ugotovljeno, da je tožnik dejansko prejel zgolj količine, navedene v svojih evidencah. Zato je bil postopek naknadnega obračuna trošarinskega dolga s sklepom z dne 4. 3. 2013 tudi ustavljen. Sodišče se strinja z zaključkom obeh organov, da je krivda za omenjene zapisniške ugotovitve in nato v zvezi s tem dane pripombe na zapisnik ter posledično nastale stroške za tožnikovo pravno zastopanje na strani tožnika. Zaradi napak v sistemu EMCS, ki so bile na strani tožnika, je bilo tudi poročilo iz tega sistema, ki je služilo kot podlaga za zapisniške ugotovitve, nepravilno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Carinski urad Ljubljana zavrnil tožnikov zahtevek za plačilo stroškov zastopanja pooblaščenca v višini 5.949,00 EUR, ker jih je tožnik povzročil po svoji krivdi. Iz obrazložitve izhaja, da je carinski organ na podlagi 21. b člena Zakona o carinski službi in 130. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pri tožniku opravil trošarinsko kontrolo. Na podlagi izvedene trošarinske kontrole je 2. 12. 2011 izdal zapisnik o trošarinski kontroli. V zapisniku so bile navedene ugotovljene nepravilnosti, ki so imele za posledico izdajo odločbe 42302-365/2011-12 z dne 3. 4. 2013. Med drugim je bilo ugotovljeno, da je tožnik v svoje evidence vnesel napačne podatke o prejemu tobačnih izdelkov. Tožnik je na izdani zapisnik podal pripombe. Izkazalo se je, da je tožnik storil napako pri elektronskem zaključevanju prejema trošarinskih izdelkov. Tožnik je imel v postopku interes, da svojo napako, ko je carinskemu organu predložil nepravilno poročilo o prejemu trošarinskih izdelkov, popravi oz. s predložitvijo verodostojnih listin dokaže dejansko prejeto količino, ki je drugačna od količine, ki jo je tožnik potrdil v sistemu EMCS (s čimer je priznal njen prejem). Ker je v postopku tožnik dokazal dejanski prejem in obenem tudi svojo napako pri elektronskem zaključevanju prejema trošarinskih izdelkov, se je postopek za uvedbo plačila trošarine tudi ustavil. Carinski organ ugotavlja, da je bila vzrok za naknadno dokazovanje resničnih in popolnih podatkov o prejetih količinah, ki niso bila skladna s poročilom v sistemu EMCS, nepravilna zaključitev poročila o prejetih trošarinskih izdelkih, ki jo je izvedel tožnik. Podatke, ki izhajajo iz sistema EMCS in ne izkazujejo dejanskega stanja oz. niso skladni s podatki iz evidenc, ki jih vodi imetnik trošarinskega skladišča, je bilo treba ustrezno sanirati na podlagi verodostojnih dokazil in pojasnil. Zato carinski organ ugotavlja, da so vsi stroški, ki so povezani s pridobitvijo listin oz. s pravnim zastopanjem v tem postopku, z namenom dokazovanja dejanskega prejema trošarinskih izdelkov, ki se razlikujejo od podatkov, ki jih izkazuje sistem EMCS, na strani tožnika, saj jih je povzročil po svoji krivdi. Iz odločbe carinskega organa z dne 3. 4. 2013 izhaja (3. točka izreka), da bo o stroških postopka izdan poseben sklep. Zato je carinski organ ob upoštevanju sedmega odstavka 79. člena ZDavP-2 izdal izpodbijani sklep.

Tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep je zavrnilo Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ.

Tožnik se z navedenim sklepom ne strinja in ga izpodbija v tožbi. Uveljavlja tožbene razloge: napačno uporabo materialnega prava, kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen, ter kršitve 22. člena in 25. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Tožnik opisuje postopek, v katerem je carinski organ sestavil zapisnik o trošarinski kontroli pri tožniku. Na navedeni zapisnik je tožnik imel možnost dati pripombe v roku 8 dni. Za vložitev pripomb je tožnik pritegnil odvetnika. Zastopnik tožnika je na koncu zapisnika v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi prijavil stroške postopka v višini 5.949,00 EUR. Iz navedenega zapisnika tudi izhaja, da bo carinski organ izdal o ugotovljenih nepravilnostih odmerno in ugotovitveno odločbo. Kljub temu pa je carinski organ izdal sklep o ustavitvi postopka in odločbo, s katero pa ni odločeno o nobeni pravici in dolžnosti. Navedena odločba po mnenju tožnika ne izpolnjuje kriterijev, ki opredeljujejo pojem odločbe.

Tožnik meni, da je izrek izpodbijanega sklepa protisloven, saj tožnik ni mogel povzročiti stroškov po svoji krivdi, saj je tožnika zastopal pooblaščenec. Omenjeni pooblaščenec pa ni bil v nobeni vzročni zvezi z domnevno krivdo, ki se tožniku očita pred časovnim nastopom zastopanja. Krivda, ki je nastala pred zastopanjem, mora biti pravnomočno ugotovljena in se odražati skozi višjo davčno obveznost, plačilo globe ali prekrška. Carinski organ ni ugotovil nobene od navedenih krivdnih posledic. Na podlagi vpogleda v meritorno odločitev oz. sklep z dne 3. 4. 2013 je razvidno, da se je postopek za tožnika končal ugodno. Po mnenju tožnika zato v obravnavani zadevi ni podan zakonski dejanski stan iz sedmega odstavka 79. člena ZDavP-2. Tožnik se je zoper navedeni sklep pritožil in priglasil stroške postopka v skupni višini 9.030,00 EUR. Drugostopenjski organ je ponovil iste napake, kot jih je storil prvostopenjski organ. Tožnik poudarja, da se je postopek plačila trošarine končal z ustavitvijo postopka plačila trošarine, ter da je torej tožnik uspel v navedenem postopku. Carinski organ zato ni ravnal v skladu s 22. členom Ustave RS, ki se nanaša na enako varstvo pravic, in iz katerega izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. V nasprotnem primeru gre po mnenju tožnika za kršitev človekove pravice iz 22. člena Ustave RS in je to razlog za vložitev ustavne pritožbe na Ustavnem sodišču RS. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijanega sklepa in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, zato jih sodišče v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: V obravnavani zadevi je sporna odločitev o stroških postopka. Carinski organ je tožnikovo zahtevo za plačilo stroškov postopka zavrnil na podlagi sedmega odstavka 79. člena ZDavP-2. Z navedeno odločitvijo pa se strinja tudi sodišče. Po posebni ureditvi stroškov postopka v 79. členu ZDavP-2 je določeno, da stroški davčnega postopka, kot so: izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled gredo v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, oziroma v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno (tretji odstavek 79. člena ZDavP-2). Iz sedmega odstavka 79. člena ZDavP-2 pa izhaja, da ne glede na prvi do četrti odstavek tega člena, plača stroške postopka v vsakem primeru udeleženec v postopku, če jih je povzročil po svoji krivdi. Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi.

Tožnik je v postopku res uspel v smislu, da je bil ustavljen postopek obračuna trošarinskega dolga. V prvotnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik ob prejemu trošarinskih izdelkov v sistemu EMCS potrdil prejem trošarinskih izdelkov v večji količini, kot jih je potem zavedel v svoje lastne evidence. Trošarina za tobačne izdelke, za katere je tožnik potrdil prejem, ni pa jih evidentiral v svojih evidencah, je znašala 16.109.600,00 EUR. Navedena trošarina tožniku ni bila obračunana, saj je bilo tekom nadaljnjega postopka ugotovljeno, da je tožnik dejansko prejel zgolj količine, navedene v svojih evidencah. Zato je bil postopek naknadnega obračuna trošarinskega dolga s sklepom z dne 4. 3. 2013 tudi ustavljen. Sodišče se strinja z zaključkom obeh organov, da je krivda za omenjene zapisniške ugotovitve in nato v zvezi s tem dane pripombe na zapisnik ter posledično nastale stroške za tožnikovo pravno zastopanje na strani tožnika. Zaradi napak v sistemu EMCS, ki so bile na strani tožnika, je bilo tudi poročilo iz tega sistema, ki je služilo kot podlaga za zapisniške ugotovitve, nepravilno. Pravilno dejansko stanje je bilo nato ugotovljeno šele po izvedenem ugotovitvenem postopku. Zato je tudi po presoji sodišča tako nastale stroške postopka, ki jih je tožnik imel zaradi pravnega zastopanja, dolžan nositi tožnik sam.

Iz navedenih razlogov tožnikovi ugovori, ki se z izpodbijanim sklepom ne strinja, niso utemeljeni. Glede na posebne okoliščine primera (napaka na strani tožnika ter posledično ugotovljena trošarinska obveznost, ki pa ni bila obračunana zaradi ugotovitve, da je tožnik zaradi svoje napake potrdil prejem trošarinskih izdelkov v preveliki količini), je po presoji sodišča neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS oziroma kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS ter tudi 6. člena EKČP. Sodišče zavrača tudi tožnikovo razumevanje zakonske določbe sedmega odstavka 79. člena ZDavP-2, saj je bilo po presoji sodišča v navedeni zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno ter niso bile ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka, kot tudi ne kršitve, zaradi katerih bi bil izpodbijani akt ničen.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji senata), saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, v zadevi ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.