Jedro

Ocena varnosti temelji na podlagi številnih poročil vladnih in nevladnih organizacij, po katerih ni objektivnih okoliščin, ki bi pomenile ogrožanje osebne varnosti, če bi se tožnik vrnil v Republiko Srbsko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 412/2003-11 z dne 16.4.2003.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.1.2003 (1. točka izreka), s sklepom pa je ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 25.10.2002, s katero to ministrstvo v ponovljenem postopku v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 15.11.2001, ponovno ni ugodilo vlogi tožnika za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov v Republiki Sloveniji. Prvostopni organ je v ponovljenem postopku na podlagi zbrane spisne dokumentacije ugotovil, da so se razmere v času od vložitve prošnje (19.4.1999) za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov pa do sedaj, bistveno spremenile. Od podpisa Daytonskega sporazuma se je vzpostavilo normalno delovanje države Bosne in Hercegovine, katere državljan in pripadnik večinskega naroda in vere je tudi tožnik, ne glede na to, da se njegov kraj D. nahaja na območju Republike Srbske. Pregnane osebe se tudi na območju Republike Srbske vračajo vse od leta 1998. Varnostne razmere so se izboljšale, sedanji položaj je ugoden in varen za povratek tistih, ki so območje D. zapustili med vojno. Po oceni sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da razmere, ki sedaj vladajo v Bosni in Hercegovini, omogočajo prebivalcem muslimanske narodnosti, da se varno vrnejo na ozemlje Bosne in Hercegovine in tudi Republike Srbske. Na območju D. po poročilih vladnih in nevladnih organizacij, ki jih je zbral prvostopni organ, ni bilo v preteklem letu večjih incidentov in tiste redke, ki so se zgodili, je preiskala policija. Vračanje na to območje pa otežuje le izredno slaba ekonomska situacija. Zato je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnikova prošnja, temelječa na tedaj veljavnem 18. členu Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 9/91-1, 44/97, 50/98-odl. U.S. in 14/98-odl. U.S.), pravilno zavrnjena. Zavrnitev temelji na številnih poročilih, iz katerih izhaja, da se je v letu 2001 vrnilo na svoje domove skoraj 100.000 bosanskih beguncev. Zato se sodišče ne strinja s tožbenimi navedbami, da gre v obravnavanem primeru zgolj za pavšalno in nestrokovno povzemanje podatkov o stanju v Bosni in Hercegovini. Sodišče je zavrnilo tudi nadaljnje tožbene ugovore, da je tožnik zaradi sodelovanja v HVO posebej ogrožena oseba, saj med vojno kot 14-dnevni udeleženec vojne (pa še to le na straži) ni travmatizirana oseba. Tožnik se tudi ne more sklicevati na določbe Zakona o začasnem zatočišču, saj mu je ta priznani status prenehal po njegovi volji. Po mnenju sodišča prve stopnje je bil v upravnem postopku tudi pravilno uporabljen Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Po tožnikovem mnenju organ prve stopnje tudi v ponovljenem postopku dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovil. Tudi v ponovljenem postopku izdana odločba temelji na splošnih poročilih humanitarnih organizacij o primerih vračanja pripadnikov manjšin na področja, od koder izvirajo, ne da bi pri tem ocenili, kaj bi vrnitev pomenila za tožnika osebno. Po priporočilu UNHCR naj bi bilo vračanje pripadnikov manjšin izključno prostovoljno in ne tudi prisilno, ti pa imajo tudi pravico do humanitarnega statusa. Iz splošne ugotovitve, da obstajajo primeri vračanja, vrnitev za tožnika osebno še ni varna. Splošna poročila niso primerna za konkreten primer, saj se v vas K., občina D., do sedaj še ni nihče vrnil, kar bi pristojni organ moral preveriti. Pri odločanju pristojni organi tako niso upoštevali splošnega pravila dokaznega postopka, da je potrebno presojati objektivne okoliščine v vsakem posameznem primeru. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. U 531/93-5. Za ugotovitev obstoja humanitarnih razlogov mora zato organ odločanja presoditi, ali so okoliščine, zaradi katerih oseba prosi za zaščito, takšne, da se oseba lahko počuti ogroženo in ali je njen strah objektivno pogojen. Izpodbijana sodba pa navedenemu ne ustreza. Organi odločanja tudi niso upoštevali, da Republika Slovenija od leta 2002 omogoča prehod v trajno rešitev z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V konkretnem primeru pa bi vrnitev tožnika predstavljala resno grožnjo osebni varnosti, kar predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic - načela nevračanja, ki jo določa tako slovenska kot tudi mednarodna zakonodaja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno navedlo že sodišča prve stopnje, je bilo po določbi 18. člena Zakona o tujcih, ki je veljal ob času vložitve tožnikove vloge, lahko dovoljeno začasno prebivanje tujca tudi iz humanitarnih razlogov. Tako dovoljenje pa je bilo možno izdati v primerih, če niso obstajali razlogi za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje, takojšnja zapustitev območja Republike Slovenije pa bi zaradi objektivnih okoliščin pomenila ogrožanje osebne varnosti tujca. V upravnem postopku pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča bilo pravilno ugotovljeno, da so se razmere v Bosni in Hercegovini umirile v toliki meri, da ni več objektivnih okoliščin, ki bi pomenile ogrožanje tožnikove osebne varnosti. Ocena varnosti je bila opravljena na podlagi številnih poročil vladnih in nevladnih organizacij in se zato pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki je utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke. Tožnik tudi v pritožbi ni navedel razlogov in okoliščin, ki bi kazale na to, da Bosna in Hercegovina ni toliko varna država, in da bi zaradi objektivnih okoliščin pomenila zanj ogrožanje osebne varnosti in zaradi česar naj bi bilo kršena načelo nevračanja. Pritožbeno navedbo, da se v tožnikovo vas K. doslej ni vrnil še nihče, tožnik ni preciziral, saj ni navedel razloga, zakaj se tja še ni vrnil nihče. Zato ta navedba ne more izpodbiti splošne ocene, da je tudi kraj D. varen kraj, v katerega se tožnik lahko vrne brez bojazni za lastno integriteto. Primer, ki ga v pritožbi navaja tožnik, pa za predmetno zadevo ni upošteven, saj je navedeno odločbo sodišče izdalo še v času vojne v Bosni in Hercegovini.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo 1. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa.