Jedro

Sodišče je zavrnilo tožbo, ker v konkretnem primeru pri odločanju na prvi in drugi stopnji ni bil podan dejanski stan po 2. odst. 16. člena ZDPN, po katerem ima zavezanec pravico zahtevati, da se odločba o odmeri prometnega davka odpravi in da se mu prometni davek, če je bil plačan, vrne, če se pogodba o prenosu nepremičnine razdre po volji strank, ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno.

Med upravnim sporom na podlagi sodne poravnave po volji strank razdrta pogodba in sklenitev nove na odmero davka ne more vplivati, ampak lahko predstavlja le razlog za zavezančevo zahtevo za odpravo prvostopne odločbe o odmeri davka po navedeni določbi tega zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave Celje št. ... z dne 23.2.1994, s katero mu je bil od prodaje stanovanja v Celju odmerjen davek na promet nepremičnin v znesku 29.510,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka citira določbe 8. in 2. odstavka 16. člena Zakona o davku na promet nepremičnin (Ur. l. RS, št. 47/90). Tožena stranka navaja, da je iz podatkov v upravnih spisih razvidno, da je tožnik s kupoprodajno pogodbo z dne 10.1.1994 prodal S.L. stanovanje v Celju za v pogodbi navedeno kupnino 10.800,00 DEM. Prvostopni organ je v odmernem postopku ugotovil prometno vrednost nepremičnine v višini 1.475.500,00 SIT in od te vrednosti odmeril davek na promet nepremičnin po veljavni stopnji 2 % v višini 29.510,00 SIT. Tožnik je v roku za pritožbo zoper odločbo o odmeri davka na promet nepremičnin dne 13.3.1994 pisno izjavil, da zaradi neizpolnjevanja ključnih pogodbenih določb, in sicer zaradi neplačila kupnine s strani kupca, odstopa od kupoprodajne pogodbe. Prvostopni organ je v izvedenem postopku z zaslišanjem strank ugotovil, da se druga pogodbena stranka z razdrtjem pogodbe ne strinja, ker je tožniku znesek kupnine za stanovanje izplačala že 17.3.1993 in se je v sporno stanovanje v tem času tudi vselila.

Stranke tudi niso predložile dokazila, da so pri pristojnem sodišču sprožile postopek za ugotovitev neveljavnosti sporne pogodbe. Tožena stranka meni, da navedena kupoprodajna pogodba ni bila razdrta po volji obeh pogodbenih strank, niti je ni za neveljavno izreklo sodišče, kar kot pogoj za odpravo odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin določa 16. člen Zakona o davku na promet nepremičnin. Zato ni mogla ugoditi zahtevku tožnika. Ker je bil tožniku davek na promet nepremčnin odmerjen v skladu z veljavnimi predpisi, tožena stranka meni, da ni bilo mogoče ugoditi tožnikovi pritožbi proti prvostopni odločbi.

Tožnik v tožbi navaja, da je kot zavezanec prvostopnemu organu in v pritožbi proti prvostopni odločbi navedel, da je zaradi neizpolnjevanja ključnih pogodbenih določb, in sicer zaradi neplačila kupnine s strani kupca, odstopil od kupoprodajne pogodbe. Ni vedel, da ne more enostransko odstopiti od pogodbe. Zato je po prejemu izpodbijane odločbe vložil tožbo zaradi neveljavnosti pogodbe. Zato bi bilo potrebno izpodbijano odločbo razveljaviti in počakati na odločitev sodišča. Če bo sodba sodišča zanj pozitivna, seveda ni razloga za odmero davka v znesku 29.510,00 SIT. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Glede na podatke in listine v upravnih spisih in citirane materialne predpise (8. in 2. odstavek 16. člena Zakona o davku na promet nepremičnin) sta po presoji sodišča prvostopni organ in tožena stranka odločila pravilno. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljeno zavrnila tožnikove pritožbene navedbe, ki jih tožnik ponavlja v tožbi. Tožena stranka je dala pravilne razloge za to zavrnitev.

V konkretnem primeru namreč pri odločanju na prvi in drugi stopnji ni bil podan dejanski stan po 2. odstavku 16. člena Zakona o davku na promet nepremičnin, po katerem ima zavezanec pravico zahtevati, da se odločba o odmeri prometnega davka odpravi in da se mu prometni davek, če je bil plačan, vrne, če se pogodba o prenosu nepremičnine razdre po volji strank, ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno.

Med upravnim sporom na podlagi sodne poravnave po volji strank razdrta pogodba in sklenitev nove na odmero navedenega davka ne more vplivati, ampak lahko, po presoji sodišča, predstavlja le razlog za tožnikovo zahtevo kot zavezanca za odpravo prvostopne odločbe o odmeri davka po navedeni določbi tega zakona (2. odstavek 16. člena).

Ker so neupoštevne tožnikove navedbe, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97).