Jedro

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu 431. členom ZKP opravilo posamezna preiskovalna dejanja. Iz podatkov spisa izhaja, da oškodovancu kot tožilcu ni bila omogočena navzočnost pri zaslišanju prič in obdolženke. S tem mu je bila posledično onemogočena pravica do postavljanja vprašanj procesnim udeležencem, kljub temu da mu taka pravica pripada. Oškodovanec kot tožilec je bil torej postavljen v neenakopraven položaj z državnim tožilcem, zaradi česar sta mu bili kršeni pravici iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS in prvega odstavka 63. člena ZKP.

Izrek

Pritožbi oškodovanca kot tožilca V.J. se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sklepom I K 5526/2019 z dne 15. 9. 2020 na podlagi tretjega (pravilno prvega) odstavka 437. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena in določbo 429. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se obtožni predlog oškodovanca kot tožilca V.J. z dne 13. 2. 2020, dopolnjen dne 9. 7. 2020, ki obdolženi M.Š. očita storitev kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zavrže. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 734,26 EUR ter potrebne izdatke obdolženke in nagrado njenega zagovornika.

2. Zoper sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec V.J. brez navedbe pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma, da se zadeva vrne v nadaljnji postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz pritožnikovih navedb, kjer se trdi, da sta odločitev sodišča prve stopnje in obrazložitev izpodbijanega sklepa povsem v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu, je razbrati smiselno zatrjevanje kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da nobena od zaslišanih prič, razen oškodovančeve žene, dne 23. 2. 2018 okrog 18.00 ure na javni poti ob leseni uti v bližini stanovanjske hiše P. ni videl obdolženke, njene hčerke in tudi ne oškodovanca, kar pa ne drži, saj je o tem izpovedala tudi priča F.J. 5. S povzetimi pritožbenimi navedbami pritožnik meri na protispisnost in s tem na obstoj že opredeljene smiselno zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka. V tem mu je potrebno pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo in v točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da inkriminiranega dne na javni poti ob leseni uti, v bližini stanovanjske hiše P., nobena od v preiskovalnih dejanjih zaslišanih prič, razen oškodovančeve žene, ni videla obdolženke, njene hčerke in tudi ne oškodovanca. Takšen zaključek in razlogi izpodbijanega sklepa pa so v nasprotju s podatki spisa, iz katerih je razbrati, da je tudi priča F.J., kot to navaja pritožnik, pojasnila, da je tistega večera odmetavala sneg pri svojem rastlinjaku, ki je oddaljen 50 metrov zračne linije od lope, kjer je sneg odmetaval pričin brat (oškodovanec kot tožilec) ter da je videla obdolženkin avto, kako vozi mimo njegovega brata. Zaključek sodišča prve stopnje o „neobstoju očividcev“ obravnavanega dogodka je torej v nasprotju z izpovedbo navedene priče. S tem, ko je sodišče prve stopnje prezrlo izpovedbo priče F.J. in sprejelo zaključek, da inkriminirano vožnjo obdolženke ni videl nihče razen oškodovanca in njegove žene, pa je sodišče prve stopnje opravilo dejansko oceno v posameznih preiskovalnih dejanjih izvedenih dokazov. Taka ocena je pridržana razpravljajočemu senatu oziroma sodniku posamezniku po opravljeni glavni obravnavi in presega oceno o obstoju utemeljenega suma. Enako velja za razloge izpodbijanega sklepa, kjer sodišče prve stopnje navaja, da vsi razpoložljivi dokazi, vključno z izpovedbami prič in obdolženke ter izvedenskim mnenjem, po prepričanju sodišča v celoti izpodbijejo navedbe oškodovanca kot tožilca o storjenem kaznivem dejanju, navedem v obtožnem predlogu. Tak sklep je namreč mogoče sprejeti le na podlagi ocene zagovora in izvedenih dokazov, taka ocena, opravljena po določbi drugega odstavka 355. člena ZKP, pa je, kot je to že obrazloženo, pridržana le razpravljajočemu senatu po izvedeni glavni obravnavi. Vrednotenje dokazov, zagovora obdolženke, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje, presega oceno o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja v fazi kazenskega postopka, v kateri je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijani sklep. O tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje in ali je obdolženka zanj kazensko odgovorna, obstajajo kontradiktorni dokazi, ki ne dopuščajo odločitve, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, na kar utemeljeno opozarja v pritožbi oškodovanec kot tožilec.

6. Pritožnik z navedbami, da mu je bila onemogočena udeležba pri opravi posameznih preiskovalnih dejanj (pri zaslišanju prič in obdolženke), kjer bi s postavljanjem vprašanj pripomogel k popolni razjasnitvi zadeve, uveljavlja kršitev določb prvega odstavka 63. člena ZKP in 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Tudi v tem mu je pritrditi. Po določbi prvega odstavka 63. člena ZKP ima namreč oškodovanec kot tožilec iste pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ. Z vstopom na mesto upravičenega tožilca pridobi tudi položaj stranke v postopku in iz tega položaja izhajajoče procesne pravice, ki se udejanjajo tudi pri izvajanju zaslišanj v okviru posameznih preiskovalnih dejanj.1

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu 431. členom ZKP opravilo posamezna preiskovalna dejanja. Iz podatkov spisa izhaja, da oškodovancu kot tožilcu ni bila omogočena navzočnost pri zaslišanju prič in obdolženke. S tem mu je bila posledično onemogočena pravica do postavljanja vprašanj procesnim udeležencem, kljub temu da mu taka pravica pripada. Oškodovanec kot tožilec je bil torej postavljen v neenakopraven položaj z državnim tožilcem, zaradi česar sta mu bili kršeni pravici iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS in prvega odstavka 63. člena ZKP. Ugotovljeno kršitev bo sodišče prve stopnje odpravilo v nadaljevanju postopka s pritožnikovo navzočnostjo na glavni obravnavi.

8. Pritožnik še zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pri njegovem zaslišanju in zaslišanju prič S.J. in F.J., njihove izjave skrajševalo in očitno prilagajalo v korist obdolženke, s tem pa kršilo njegovo pravico do nepristranskega sodišča iz 23. člena Ustave RS. Navedene kršitve ni zaslediti. Zgolj skrajšan narek pisanja zapisnika o zaslišanju procesnih udeležencev, v odsotnosti kakršnekoli konkretne okoliščine, ki bi kazala na pristranskost sodišča prve stopnje (oziroma strokovne sodelavke, ki je opravljala posamezna preiskovalna dejanja), ne more vzbuditi dvoma v nepristranskost sodišča, kot se za to neutemeljeno zavzema pritožnik. Po določbi drugega odstavka 80. člena ZKP mora zapisnik obsegati bistvene podatke o poteku in vsebini opravljenega dejanja. Vanj se vpisuje v obliki pripovedovanja le bistvena vsebina danih izpovedb in izjav. Zaslišanec in tisti, ki mora biti navzoč pri procesnih dejanjih ter stranke, zagovornik in oškodovanec, če so navzoči, pa imajo pravico prebrati zapisnik, ali zahtevati, naj se jim prebere. Zaslišanec tudi zapisnik podpiše. Iz podatkov kazenskega spisa ni razvidno, da bi kdorkoli od navzočih imel pripombe na vsebino posameznih zapisnikov, zato so pritožbena izvajanja o pristranskem pisanju zapisnika in izpuščanju za obdolženko obremenilnih trditev, brez podlage v podatkih kazenskega spisa.

9. Glede ostalih pritožbenih navedb v katerih pritožnik podaja svojo oceno obdolženkinega zagovora in izvedenih dokazov ter se pri tem osredotoča na predhodna ravnanja obdolženke in njen odnos do pritožnika, pa velja ugotovitev, da ne morejo biti predmet presoje v tej fazi kazenskega postopka, zato se pritožbeno sodišče o njih ni opredelilo. Pritožnik jih bo lahko uveljavljal v nadaljevanju postopka pred sodiščem prve stopnje.

10. Iz razlogov, navedenih v točkah od 4 do 8, je pritožbeno sodišče pritožbi oškodovanca kot tožilca ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 Prim. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 932, tč. 8.