Jedro

Nevarno situacijo je v celoti povzročil zavarovanec tožene stranke.

Če oškodovanec ne ravna optimalno, ravna pa v nezakrivljeni prometni situaciji kot povprečen voznik, ne more biti soodgovoren. Nesmotrno ravnanje in napačna reakcija, ko gre za preprečitev nezgode, ni podlaga za deljeno odgovornost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku v 1. alinei glede tožnice A.T. spremeni tako, da se ta alinea glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožnici A.T. 107.221,00 SIT (z besedo: stosedem tisoč dvestoenaindvajset 00/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.7.1990 do plačila." Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici A.T. 96.499,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.7.1990 do plačila in tožniku F.T. 30.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.12.1994 do plačila.

Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek in odločilo, da mora tožena stranka tožnikoma povrniti tudi pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke do 90 odstotkov kriv za nesrečo, v kateri je tožnikoma nastala škoda. Ugotovilo je tudi, da je do 10 odstotkov kriv drugi tožnik F.T. Glede nepremoženjske škode je sodišče zahtevku v celoti ugodilo, medtem ko je glede premoženjske škode ugotovilo, da je bilo poškodovano vozilo nadomeščeno z drugim. Zato lahko tožeča stranka terja od tožene stranke povračilo stroškov za odpravo škode, torej kupnino za istovrstno novo vozilo, znižano za vrednost amortizacije in razbitin starega vozila, upoštevaje cene v času odprave škode.

Proti sodbi se tožeča stranka pritožuje zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa predlaga, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje. Navaja: 4O. člen Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa v obravnavani zadevi ne pride v poštev. Ta člen predvideva način vožnje zunaj cestišča, če je voznik v nevarnosti. Tožnik je v nevarnosti vsekakor bil. Sodišče sicer pravi, da nevarnost ni bila tako huda, da bi se moral umakniti s ceste, ne pove pa, kako huda je nevarnost bila.

Voznik, od katerega se pričakuje normalne vozne sposobnosti in normalen način reagiranja, v različnih situacijah reagira različno, več voznikov pa sploh. Tožnik je pač ocenil, da je prehitevanje nasproti vozečega vozila takšna nevarnost, da se je umikal. Vožnja zunaj cestišča je bila posledica nevarne situacije, ne pa način tožnikove vožnje. Reagiral je tako kot normalen voznik, ki se znajde v nevarni situaciji. Tožnik je ravnal pravilno in v skladu s 40. čl. citiranega zakona. Zavarovanec tožene stranke, s tem pa tožena stranka, v celoti odgovarja za škodo. Ni sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, ko tožnici A.T. priznava le nadomestno vrednost avtomobila iz leta 1990 in obresti na ta znesek, ker naj bi tožnica sama odpravila škodo. Njena škoda do danes ni bila nadomeščena ali odpravljena. Avtomobila ji do danes ni nadomestil nihče. Tožnik F.T. je sicer kupil drug avto, s tem pa njena škoda ni bila odpravljena.

Sodišče bi moralo tožnici priznati tako vrednost kot jo izračunava izvedenec. Tožnik je avto vplačal iz svojega ločenega premoženja. Če hoče imeti tožnica škodo nadomeščeno, mora danes kupiti po današnji vrednosti vozilo v takem stanju kot je vozilo, ki je bilo v prometni nesreči uničeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnsoti, popolno je ugotovilo dejansko stanje, materialno pravo pa je napačno uporabilo le toliko, kolikor gre za vprašanje odgovornosti voznika F.T. Sicer je odločitev pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da tožniku F.T. ni mogoče naprtiti nikakršne krivde za škodo, ki je nastala njemu in A.T. Njegovo ravnanje namreč ni bilo protipravno. V danih okoliščinah je ravnal kot povprečno skrben voznik. Strinjati se je mogoče s pritožbo, da je kot tak ocenil situacijo za nevarno in je zato zapeljal na bankino, nato pa sunkovito nazaj. Torej ni mogoče govoriti, da je kršil določilo 40. čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa. Za povprečnega voznika je situacija bila nevarna.

Morda bi res zadoščal umik na bankino za nekaj 10 cm in morda je tudi res, da bi se drogu ne bilo treba umikati, kot pravi sodba. Vendar pa sodba s tem predpostavlja idealnega voznika in optimalno reagiranje.

V obravnavanem primeru, ko je nevarno situacijo v celoti povzročil zavarovanec tožene stranke, pa kot ugotavlja izpodbijana sodba, tožnik sicer ni ravnal optimalno, je pa po prepričanju pritožbenega sodišča ravnal kot povprečen voznik. Sodišče prve stopnje celo samo ugotavlja, da je ravnal le nesmotrno in je napačno ocenil prometno situacijo. Nesmotrno ravnanje in morebitna napačna reakcija, ko gre za preprečitev nezgode, pa ne moreta biti podlaga za soodgovornost. Pritožbeno sodišče je zato glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke v celoti kriv za nezgodo, s tem pa je v celoti podana tudi obveznost tožene stranke za plačilo škode (gl. čl. 178/1 in čl. 192/1 Zakona o obligacijskih razmerjih).

Nima pa pritožba prav, ko trdi, da škoda ni bila odpravljena. Ta trditev je namreč v nasprotju z lastnimi trditvami tožeče stranke (list. št. 89), kjer govori, da je škodo nadomestila. Te trditve, pa tudi dokazi, ki jih je v zvezi s tem tožeča stranka sama predložila, so bili osnova za odločitev o tem delu zahtevka. Sodišče prve stopnje je torej o tem vprašanju odločilo tako kot je tožeča stranka trdila, saj na prvi stopnji to vprašanje sploh ni bilo sporno. Tožnica je očitno šele kasneje prišla do prepričanja, da bi bilo zanjo ugodneje dobiti odškodnino po dnevu sojenja in obresti, kot pa odškodnino po času odprave škode in obresti. Glede na povedano pa torej pritožbene trditve o tem, da ji škoda ni bila odpravljena in da je F.T. avto kupil iz ločenega premoženja, ne morejo biti upoštevne.

Tako je torej pritožbeno sodišče sodbo delno spremenilo in sicer tako, da je v celoti upoštevalo način izračuna škode, kakršnega je uporabilo sodišče prve stopnje, s tem da je štelo, da gre tožnici škoda v celoti, torej brez odbitka 10 odstotne odgovornosti drugega tožnika. Znesek totalne škode, ki jo je tožnica utrpela, je torej 107.221,00 SIT. V tem obsegu je pritožbeno sodišče torej sodbo spremenilo (čl. 373 tč. 4 Zakona o pravdnem postopku). Odločitev o potrditvi sodbe temelji na določilu čl. 368 istega zakona.

Izrek o stroških ostaja nespremenjen, kajti tudi po spremembi sodbe gre za isti razpon točk po Odvetniški tarifi in po Zakonu o sodnih taksah.