Jedro

Kot je bilo že navedeno bi moralo tožnico pozvati na predložitev ustrezne javne listine v originalu ali overjeni kopiji, nato pa ugotavljati, ali predložena javna listina vsebuje vse sestavine za javno listino v skladu z Zakona o splošnem upravnem postopku iz leta 1956 (v nadaljevanju ZUP/1956). Citirani zakon namreč v 78. členu določa, da je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami 77. člena istega zakona, javna listina. Določba 77. člena ZUP/1956 pa določa, da mora biti zapisnik podpisan s strani osebe, ki je sodelovala pri dejanju, ter overjen s strani uradne osebe, ki je dejanje vodila. Nadalje pa 75. člen ZUP/1956 določa, da se v zapisnik vpiše: ime organa, ki opravlja dejanje, kraj, dan in ura dejanja in zadeva, v kateri se opravlja, ter imena uradnih oseb, navzočih strank in njihovih zastopnikov ali pooblaščencev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. in III. razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano odločbo vzelo na znanje umik dela tožbenega zahtevka v višini 15.000,00 EUR (I. točka izreka) in zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je dedinja po pokojnem A. K., plačilo 6.971,35 EUR ter povrnitev pravdnih stroškov (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje ji je naložilo, da tožencema povrne pravdne stroške v znesku 1.015,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se v II. in III. točki izreka laično pritožuje tožnica smiselno iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da postopek ni bi izveden v skladu s predpisi in da je sodišče prve stopnje iz spisa izgubilo priloge. Nadalje graja postopanje sodišča prve stopnje na poravnalnem naroku, kjer ni bilo dopuščeno poravnavanje, ampak je takoj poravnalni narok zaključilo in prešlo na obravnavanje glavne stvari. Izpostavlja tudi, da njene navedbe na naroku niso bile pravilno povzete na zapisnik. Tožnica se je v tožbenem zahtevku opirala na dokazano očetovstvo v zapisniku Občega ljudskega odbora S.G. z dne 11.8. 1958, kjer je zapisano „ko je le-ta privolil v posvojitev svoje hčerke“. Poudarja, da je ta zapisnik javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Smiselno se zavzema za ugoditev njeni pritožbi in razveljavitvi izpodbijane sodbe.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in se zavzemata za njeno zavrnitev. Priglašata stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Uradni preizkus je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev določb postopka.

6. V zvezi z v pritožbi izpostavljenimi procesnimi kršitvami sodišče druge stopnje pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni izgubilo nobenih listin v spisu. Spis je ustrezno urejen, priloge pa so tudi oštevilčene. Pritožba pa ne pove, kaj točno naj bi v predmetnem spisu manjkalo. Nadalje sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z določili pravdnega postopka, ko je izpeljalo najprej poravnalni narok, nato pa, ko je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni možnost sklenitve poravnave (kar ugotavlja v pritožbi tudi tožnica, ko navaja, da sta se bila toženca pripravljena poravnati za znesek 1.800,00 EUR, sama pa je predlagala znesek 5.000,00 EUR), le-tega zaključilo in začelo z odločanjem o glavni stvari.

7. Bistveno vprašanje v tem postopku je, ali je tožnica s predloženimi listinami uspela dokazati, da je zapustnik A.K. njen oče. Vprašanje nezakonskega očetovstva ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki v poglavju o ugotavljanju očetovstva in materinstva upošteva, da velja za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi tisti, ki otroka prizna za svojega ali čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Način priznanja je različen, saj je otroka mogoče priznati bodisi pri centru za socialno delo, bodisi pred matičarjem, bodisi v javni listini, bodisi v oporoki (87. in 88. člen ZZZDR). Podobna določila je vseboval v 24. členu tudi prej veljavni Temeljni zakon o razmerju med starši in otroki (Uradni list FLRJ, št. 104/47 do 4/57 in SFRJ, št. 10/65), ki je omogočal enake načine za priznanje očetovstva, razen priznanja pred centri za socialno delo, ki so bili ustanovljeni kasneje.

8. V obravnavanem primeru tožnica zatrjuje, da je zapustnik priznal, da je njen oče v javni listini. Prilaga fotokopijo njegove izjave z dne 11. 8. 1958, dane pred Občinskim ljudskim odborom S.G. v postopku posvojitve, s katero pristaja, da tožnico, kot njegovo nezakonsko hči, posvoji F.N., in se odpoveduje plačevanju preživnine zanjo ter fotokopijo zapisnika o sklenitvi posvojitvene pogodbe z dne 4. 3. 1959, v katerem je povzeta izjava zapustnika z dne 11. 8. 1958. Predloži pa tudi fotokopijo odločbe z dne 1. 7. 1960, s katero se posvojitev razveže. 9. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da zapisnik z dne 11.8.1956 ni sestavljen v skladu z Zakonom o pravdnem postopku, ker na njem ni navedeno ime zapustnika in ne katera uradna oseba je zapisnik sestavila, in že zato ne izpolnjuje pogojev za javno listino. Prav tako pa je ugotovilo, da Občinski ljudski odbor ni bil pristojen za ugotavljanje očetovstva, ampak le za posvojitve. Glede na take ugotovitve je zaključilo, da priznanje očetovstva ni bilo dano v obliki in v skladu z veljavnimi predpisi. Sodišče druge stopnje meni, da so takšni zaključki sodišča prve stopnje zmotni.

10. Javna listina je tista, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti, in listina, ki jo izda v taki obliki samostojen zavod ali samostojna organizacija v zadevi poverjene ji javne službe (določilo prvega odstavka 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku iz leta 1956). Fotokopija ne more predstavljati javne listine, temveč bi bil to lahko le original listine ali njen na ustrezen način overjen prepis. Torej v kolikor je sodišče prve stopnje ocenjevalo listino kot javno listino, bi moralo najprej tožnico pozvati na predložitev listine v ustrezni obliki. Kot je razvidno je sodišče prve stopnje povzelo v dokazni sklep zgoraj naštete listine, na katere se kot na javne listine sklicuje tožnica, in ob njih v dokaznem sklepu navedlo, da gre za fotokopije, ne da bi tožnico pozvalo na pridobitev originalov oziroma overjenih kopij. Kot izhaja iz tožbenih navedb tožnice, tožnica meni, da listine, ki jih je predložila, zadostujejo za dokaz njenim trditvam, da je zapustnik njen oče. 11. Ob tem velja posebej opozoriti, da se tožnica v postopku zastopa sama. V primeru ko ima sodišče opravka z neuko stranko mora še biti posebej pozorno, da stranka opozori na vse njene procesne pravice (12. člen ZPP) kot tudi, da ustrezno opravi materialno vodstvo (285. člen ZPP). Da je bila tožnica kot neuka stranka posebej opozorjena na svoje procesne pravice in na predložitev primernih dokazov, ki bi potrdili njene navedbe, iz listin v spisu ne izhaja.

12. ZPP udejanja načelo pomoči prava nevešči stranki, ki je ustavno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Enakost pravic poudarja tudi EKČP. Najpomembnejše od nenapisanih načel prvega odstavka 6. člena EKČP je „enakost orožij“. Pred sodiščem je enakopraven oziroma uživa varstvo le tisti, ki pozna svoje pravice, ki je torej z njimi seznanjen. Od tod tudi dolžnosti sodišča nuditi pravno pomoč prava nevešči stranki. Dolžnost pouka prava nevešče stranke se nanaša le na procesne pravice. Sodišče mora tako neuko stranko poučiti tudi o omejitvah glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov (286. člen ZPP). V okvir uresničevanja načela pomoči prava neuki stranki spada tudi dolžnost sodišča, da stranko seznani s pravilom o povezavi trditvenega in dokaznega bremena.

13. Materialnoprocesno vodstvo, ki je urejeno v 285. členu ZPP se nanaša na zbiranje procesnega gradiva. Sodišče mora stranke spodbuditi, da navedejo vsa odločilna dejstva, da dopolnijo nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih, da ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in da dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje. Ne glede na to, da pri zbiranju dokaznega gradiva velja razpravno načelo, to ne pomeni, da na tem področju ne bi bilo materialnega procesnega vodstva. Sodišče daje pobudo strankam, da ponudijo relevantne dokazne predloge. Sodišče mora razjasniti, ali je stranka na določen dokazni predlog ali substanciranost dokaznega predloga pozabila, ali je to posledica njene zmotne pravne kvalifikacije oziroma zmotne presoje dejstev, ali pa plod zavestne odločitve(1).

14. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri izpeljalo ne enega ne drugega. Kot je bilo že navedeno bi moralo tožnico pozvati na predložitev ustrezne javne listine v originalu ali overjeni kopiji, nato pa ugotavljati, ali predložena javna listina vsebuje vse sestavine za javno listino v skladu z Zakona o splošnem upravnem postopku iz leta 1956 (v nadaljevanju ZUP/1956). Citirani zakon namreč v 78. členu določa, da je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami 77. člena istega zakona, javna listina. Določba 77. člena ZUP/1956 pa določa, da mora biti zapisnik podpisan s strani osebe, ki je sodelovala pri dejanju, ter overjen s strani uradne osebe, ki je dejanje vodila. Nadalje pa 75. člen ZUP/1956 določa, da se v zapisnik vpiše: ime organa, ki opravlja dejanje, kraj, dan in ura dejanja in zadeva, v kateri se opravlja, ter imena uradnih oseb, navzočih strank in njihovih zastopnikov ali pooblaščencev.

15. Listina z dne 11.8.1958 po oceni sodišča druge stopnje, čeprav gre za fotokopije (zaradi česar bo bistvena pridobitev vsaj overjene kopije) vsebuje tako zahtevane podatke po 75. členu ZUP/1956 kot tudi po 77. členu ZUP/1956. Navedena je poleg datuma in organa, pred katerim se je zapisnik zapisal, uradna oseba kot tudi tožničin oče A.K. z vsemi osebnimi podatki za identifikacijo. Glede na navedeno bi jo bilo mogoče ob ustrezni obliki šteti kot javno listino. V kolikor pa navedeno listino štejemo kot javno listini, na kateri morajo biti podpisane osebe, ki so jo sestavile, pa je sklepati, da potrjuje tudi resničnost tega, da jo je podpisal prav zapustnik A.K., dokler se to dejstvo ne izpodbije.

16. Ob tem je bistvenega pomena, da brez opisane listine, ne bi bila mogoča posvojitev, upoštevaje dejstvo, da je bila za posvojitev po Temeljnem zakonu o posvojitvi (Uradni list FLRJ, št. 30/1947, 24/1952, Uradni list SFRJ, št. 10/1965, 29/1971, Uradni list SRS, št. 51/1971, 15/1976, v nadaljevanju TZP) potrebna privolitev posvojenčevih staršev (prvi odstavek 5. člena TZP). Privolitev pa ni bila potrebna samo v primeru, če so bile roditelju s sodno odločbo odvzete roditeljske pravice ali če ni bil sposoben izjaviti svojo voljo, ali če je bilo njegovo bivališče že leto dni neznano (drugi odstavek 5. člena TZP). Glede na to je mogoče sklepati, da so takrat pristojni občinski ljudski odbori za veljavno posvojitev potrebovali privolitev roditelja, če je bil ta znan oziroma priznan oziroma privolitve niso potrebovali, če roditelj ni bil znan. V obravnavanem primeru je bil očitno biološki oče tožnice znan, sicer njegova privolitev v posvojitev ne bi bila potrebna.

17. Iz navedenega zapisnik izhaja poleg dejstva, da je A.K. privolil, da njegovo nezakonsko hči - tožnico posvoji F.N., tudi da se je odpovedal plačevanju preživnine. Iz tega je mogoče sklepati, da je očitno bilo dogovorjeno plačevanja preživnine. Tožnica je bila rojena v letu 1952, posvojitev pa izvedena šele v letu 1959, kar kaže na to, da je bila očitno v tem času dogovorjena preživnina. Da je bilo temu tako izhaja tudi iz listine pod prilogo A22, ki jo je po prvem naroku predložila sodišču prve stopnje tožnica, v njem pa njena mati navaja, da se odpoveduje plačevanju preživnine za tožnico s strani A.K., ki je bilo dogovorjeno po sodbi mariborskega okrajnega sodišča. V kolikor bi sodišče prve stopnje izpeljalo ustrezno materialno procesno vodstvo (v kolikor je stalo na stališču, da izjava A.K. z dne 11.8.1958 ni javna listina, ki bi dokazovala priznanje očetovstva) bi moralo tožnico opozoriti na dopolnitev navedb v smeri predložitve kakšnih drugih ustreznih dokazil, na podlagi katerih bi lahko tožnica dokazovala, da je zapustnik njen oče, kot je plačevanje preživnine oziroma dogovora o plačevanju le-te. Vrhovno sodišče RS je namreč v zadevi II Ips 460/99 z dne 23. 3. 2000 že zavzelo stališče, da s tem, ko je oče v sodni poravnavi priznal, da bo "za svojega nezakonskega otroka plačeval preživnino“, je priznal, da je otrokov oče na sodni zapisnik, ki je javna listina. Pri tem ni odločilno, če v otrokovi matični knjigi ni bil vpisan kot njegov oče, saj tako ZZZDR (90. člen) kot Temeljni zakon o razmerju med starši in otroki (24. člen) dopuščata to možnost. 18. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ko je uporabilo določila ZPP, namesto ZUP/1956 pri presoji, ali je zapisnik z dne 11. 8. 1958 (priloga A2) javna listina, zmotno ugotovilo dejansko stanje, je bilo potrebno pritožbi tožnice ugoditi. Ker je potrebno za ugotavljanje lastnosti javne listine, pridobiti listino v izvirniku ali overjeno fotokopijo (in ker bo v primeru, da bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za javno listino, ki vsebuje priznanje očetovstva, potrebno presojati še tožbeni zahtevek po višini), je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti, vključno s stroškovno odločitvijo, in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

19. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje postopa na že opisan način, tako da tožnici naloži pridobitev zapisnika z dne 11.8.1956 v izvirniku ali overjeni kopiji ter nato v luči določb 75. in 77. člena ZUP/1956 oceni, ali je navedena listina javna listina, v kateri je podano priznanje očetovstva. V kolikor bo ocenilo, da navedeni zapisnik ni javna listina, bo z dosledno uporabo materialnega procesnega vodstva tožnico, kot prava neveščo stranko, moralo s tem seznaniti in jo podučiti o dopolnitvi dokaznega gradiva tako, da ponudi in dopolni dokaze, ki bi lahko dokazovali, da je zapustnik njen oče (kot n.pr. sodna odločba o določitvi preživnine).

20. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1) : N. Betetto: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, druga knjiga, stran 589.