Jedro

Tožnica kot imetnica s salmonelo okužene jate kokoši ni izvedla vseh predpisanih in odrejenih ukrepov za preprečevanje in zatiranje bolezni, saj za prevoz živali v klavnico ni pridobila veterinarske napotnice, v izjavi o prehranski varnosti ni navedla, da je bila v jati odkrita salmonela, zakol živali pa tudi ni bil izveden v navzočnosti uradnega veterinarja. Zato tožnica ni upravičena do izplačila odškodnine za zaklane živali in za uničene surovine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da se tožnici ne izplača odškodnina za zaklane živali, ker ni izvedla vseh predpisanih in odrejenih ukrepov za zatiranje zoonoz. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je uradna veterinarka dne 4. 11. 2008 opravila uradno vzorčenje na prisotnost salmonele pri matični jati kokoši na farmi tožnice ... Iz poročila z dne 12. 11. 2008 izhaja ugotovljena prisotnost serovara Salmonella Typhimurium. Zato je bila dne 13. 11. 2008 izdana odločba, s katero so bili tožnici naloženi ustrezni ukrepi. Po 1. točki prvega odstavka 9. člena Pravilnika o monitoringu in nadzoru salmonel se pozitivna jata lahko odpremi v zakol v klavnico pod uradnim veterinarskim nadzorom. Na veterinarsko napotnico, ki jo izda v primeru pozitivne jate, namenjene za zakol, veterinar s koncesijo, je treba pripisati besedilo „v jati ugotovljene salmonele“ in navesti vrsto serovara (4. člen Pravilnika o monitoringu salmonel ter 9. in 16. člen Pravilnika o označevanju živali, veterinarskem spričevalu in napotnici, izjavi o prehranski varnosti, povratni informaciji ter izjavi prevoznika - v nadaljevanju: Pravilnik o označevanju živali). Kot ugotavlja Veterinarska uprava Republike Slovenije, tožnica pri prevozu v zakol živali, ki so bile okužene, ni pridobila veterinarske napotnice, pač pa je dne 13. 11. 2008 po faksu poslala na Veterinarsko upravo Republike Slovenije, Območno enoto Ptuj, le zahtevo za izdajo zdravstvenega spričevala za zakol 5025 kokoši in 492 petelinov iz farme, predložila pa je tudi potrdilo o zdravju kokoši in petelinov, iz katerega je razvidno, da so bile preiskave na salmonelo pri omenjeni perutnini negativne. Uradni veterinar je zato za živali, ki so bile namenjene v klavnico, izdal zdravstveno spričevalo. Pri izdaji zdravstvenega spričevala sta bila Veterinarska uprava Republike Slovenije ter uradni veterinar, ki je izdal spričevalo, zavedena. Iz uradnih evidenc namreč uradni veterinar ni mogel ugotoviti, da je v jati izolirana salmonela, na to dejstvo pa ga tožnica kot nosilka dejavnosti tudi ni posebej opozorila. Pozitivna jata kokoši, ki je bila dne 15. 11. 2008 zaklana v tožničini klavnici, tudi ni imela izpolnjene izjave o prehranski varnosti živali za zakol, ki mora spremljati v skladu z veljavnimi predpisi živali in trupe živali, ki se pošiljajo v klavnico. Tožnica uradnega veterinarja ni obvestila o nameravanem klanju pozitivne jate dne 15. 11. 2008. Uradni veterinar je bil o tem obveščen šele 17. 11. 2008 ustno, kar je v nasprotju s 7. členom Pravilnika o odškodninah na področju veterinarstva, ki določa, da se mora zakol in usmrtitev živali oziroma uničenje predmetov ali surovin zaradi bolezni opraviti v navzočnosti uradnega veterinarja. Ta opustitev pa je tudi v nasprotju z evropskimi predpisi. Veterinarsko upravo Republike Slovenije je o izvedenih ukrepih tožnica obvestila šele 20. 11. 2008. Dne 27. 11. 2008 pa je tožnica vložila vlogo za izplačilo odškodnine za zaklane živali, za uničena valilna in konzumna jajca. Ker tožnica kot nosilka dejavnosti ni uresničila predpisanih in odrejenih ukrepov za preprečevanje in zatiranje bolezni, ji po mnenju prvostopnega organa v skladu s 46. členom Zakona o veterinarstvu (v nadaljevanju: ZVet-1) odškodnina za zaklane živali ter za uničena jajca ne pripada.

Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije št. 3449-11/2009-2 z dne 14. 4. 2010 kot neutemeljena zavrnjena.

V tožbi tožnica nasprotuje izpodbijani odločitvi in navaja, da je izvršila vse odrejene in predpisane ukrepe za preprečevanje širjenja bolezni. Kot navaja, so ji bili dne 13. 11. 2008 zaradi ugotovljene okužbe perutnine ustno odrejeni zaščitni ukrepi Veterinarske uprave Republike Slovenije. Zato je okuženo perutnino dala zaklati v prvem možnem terminu dne 15. 11. 2008. O zakolu je bil sestavljen zapisnik, ki ga je potrdila tudi uradna veterinarka Veterinarske uprave Republike Slovenije, A. Kot navaja tožnica, do zakola živali ni razpolagala z nobenim pisnim dokumentom, ki bi potrjeval okužbo jate s salmonelo. Ker živali niso bile bolne tako, da bi bile njihove življenjske funkcije ogrožene, je tožnica v skladu s 4. členom v zvezi z 9. členom Pravilnika o označevanju živali zahtevala izdajo veterinarskega spričevala za prevoz jate v zakol. Brez zdravniškega spričevala namreč jate ne bi bilo mogoče odpeljati v klavnico. Glede očitka, da bi morala za prevoz jate v zakol pridobiti veterinarsko napotnico in ne veterinarsko spričevalo, pa tožnica poudarja, da je Veterinarska uprava Republike Slovenije niti v odločbi o odrejenih ukrepih niti pri izdaji zdravniškega spričevala ni opomnila, da mora za prevoz živali v zakol pridobiti veterinarsko napotnico, čeprav je veterinarski inšpektor dne 14. 11. 2008 pregled živali pred zakolom vpisal v hlevsko knjigo neposredno pod vpisom Veterinarske uprave Republike Slovenije o tem, da je v jati prisoten sum na prisotnost salmonele. Javni interes varovanja zdravja in življenja ljudi ter živali je bil po njenem mnenju ustrezno zavarovan, o morebitnih nepravilnostih pa bi jo morala Veterinarska uprava Republike Slovenije opozoriti takoj. Napake, ki jih tožnici očita ministrstvo v izpodbijani odločbi, pa so po mnenju tožnice zgolj administrativne in ne vsebinske narave, tako da namen predpisov z ničemer ni bil kršen. Glede na obrazloženo tožnica sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano drugostopno odločbo odpravi ter vrne zadevo upravnemu organu v ponovni postopek.

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge za odločitev, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče skladno z določbo 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) štelo za izpodbijano odločbo Veterinarske uprave Republike Slovenije, Območnega urada Ptuj, št. 3440-849/2008-33 z dne 30. 1. 2009, s katero je bilo o zahtevi tožnice za izplačilo odškodnine odločeno po vsebini.

Med strankama v postopku je sporno, ali je tožnica kot imetnica s salmonelo okužene jate kokoši izvedla vse predpisane in odrejene ukrepe za preprečevanje in zatiranje bolezni. Izvedba omenjenih ukrepov je namreč po prvem odstavku 46. člena ZVet-1 eden od pogojev za izplačilo odškodnine za zaklane živali ter za uničene surovine, ki jo lahko zahteva imetnik živali v primeru, ko je zaradi javnega zdravja izvedel ukrepe, potrebne za zatiranje kužnih bolezni in zoonoz.

Po presoji sodišča je pravilna ugotovitev upravnih organov, da tožnica v obravnavani zadevi ni izvedla predpisanih ukrepov, ki jih imetnikom živali nalaga zakonodaja z namenom preprečiti širjenje nevarnih bolezni.

Za okuženo jato, ki jo je dne 15. 11. 2008 poslala v zakol, namreč tožnica kljub obvestilu o okužbi, ki ga je prejela najpozneje dne 3. 11. 2008, ni pridobila veterinarske napotnice, za katero mora po 9. členu Pravilnika o označevanju živali zaprositi imetnik živali, kadar želi živali odpremiti v klavnico z gospodarstva z nepreverjenimi ali sumljivimi epizootiološkimi razmerami. Tožnica v tožbi tudi sama priznava, da omenjene napotnice ni pridobila. Glede tožbenega očitka, da uradni veterinar tožnice ni obvestil o dolžnosti pridobitve veterinarske napotnice, pa sodišče pojasnjuje, da bi tožnica kot imetnica rejnih živali morala vedeti za obveznosti, ki jih v primeru suma in v primeru ugotovljenih okužb rejcem nalaga veljavna zakonodaja.

Tožnica ni izvedla vseh predpisanih ukrepov tudi zato, ker v izjavi o prehranski varnosti živali za zakol z dne 14. 11. 2008, ki mora po 11. členu Pravilnika o označevanju živali spremljati živali, ki se jih pošilja v klavnico, ni navedla, da je bila v jati odkrita salmonela. Z zamolčanjem podatkov o zdravstvenem stanju živali, namenjenih v zakol, je tožnica kršila dolžnost posredovanja resničnih podatkov uradnemu veterinarju klavnice.

Pri zakolu okužene jate pa je bila kršena tudi določba prvega odstavka 7. člena Pravilnika o odškodninah na področju veterinarstva, saj zakol ni bil opravljen v navzočnosti uradnega veterinarja, kar je eden od obveznih pogojev za priznanje pravice do odškodnine za zaklane živali. Predložen zapisnik o zakolu namreč ne potrjuje prisotnosti uradnega veterinarja. Da uradni veterinar o zakolu okužene jate ni bil niti obveščen, pa izhaja tudi iz zaznamka uradne veterinarke, A. z dne 18. 11. 2008. Glede na opisane kršitve pravil, ki nalagajo rejcu živali izvedbo ukrepov za preprečevanje in zatiranje bolezni, je tudi po presoji sodišča pravilna izpodbijana odločitev, da se tožnici odškodnina za zaklane živali ne izplača. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa je po presoji sodišča tudi pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.