Jedro

Glede na materialnopravno stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi III Ips 63/2018, lahko zavod za preteklo obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje denarne dajatve, ne glede na odločitev o ustavitvi izplačevanja dajatve, odloča o preplačilu in vračilu sredstev zaradi neizpolnjevanja pogojev za uživanje. Po stališču revizijskega sodišča je pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po kateri je zavarovanec upravičen do določenih prejemkov, varovana le, če so še naprej izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pravni in dejanski pogoji za priznanje in izplačevanje, torej uživanje že priznane pokojninske dajatve. Če nastane novo dejstvo med izplačevanjem denarne dajatve, je to lahko podlaga za novo upravno odločbo o neobstoju pravice do izplačevanja. Navedeno pravno posledico je nosilec zavarovanja dolžan ugotoviti ob spremembi dejanskih okoliščin priznane pravice in na temelju 194. člena ZPIZ-2 izdati odločbo o preplačilu. Takšno dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 21. 1. 2019 in iste številke z dne 24. 9. 2018 (I. točka izreka) ter sklenilo, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka. Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta o ugotovljenem preplačilu nadomestila za čas čakanja na drugo delo in odrejenem vračilu pravilna in zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožnik po pooblaščenem odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) s predlogom na njeno spremembo, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, upravni odločbi odpravita in tožencu naloži povračilo stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

Ne strinja se s stališčem sodišča, da je postopanje toženega zavoda pravilno in zakonito. Navaja, da je od 6. 8. 2016 do 22. 5. 2018 prejemal nadomestilo za brezposelnost, da mu je bil s sodno poravnavo, sklenjeno z bivšim delodajalcem Občino A., sicer res priznan status aktivnega zavarovanca in pravice iz delovnega razmerja. Na podlagi sodne poravnave je delodajalec na zavod vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 6. 8. 2016 do 22. 5. 2018. Delodajalec ga je bil po sodni poravnavi dolžan prijaviti v zavarovanje in mu za navedeno obdobje obračunati pripadajoča nadomestila plače v višini 2.100,00 EUR bruto na mesec, odvesti predpisane davke in prispevke, vključno z ZKDPZJU ter izplačati neto plače upoštevajoč prejeta nadomestila za primer brezposelnosti. Tožena stranka bi zato morala vračilo nadomestila zahtevati od bivšega delodajalca Občine A.. Sicer je nadomestila prejel na podlagi odločb, ki niso bile spremenjene in so bile podlaga za izplačilo. Podlaga za izplačilo še vedno obstaja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do pavšalno zatrjevanih procesnih kršitev niti do bistvenih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zavrnilna sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožbeno izvajanje potrebno ponovno poudariti le še naslednje.

5. V obravnavani zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper upravni odločbi z dne 21. 1. 2019 in 24. 9. 2018. S slednjo je izrečeno, da je bilo zavarovancu (v sodnem sporu: tožniku) od 6. 8. 2017 do 31. 5. 2018 zaradi lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri Občini A. od 6. 8. 2016 do 22. 5. 2018 neupravičeno izplačano nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo v višini 4.164,18 EUR ter odrejeno, da znesek vrne obročno v roku 12 mesecev od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Takšna odločitev je po presoji pritožbenega sodišča izdana ob pravilni uporabi materialnega prava, kot bo utemeljeno v nadaljevanju.

Materialno pravno izhodišče za rešitev zadeve

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim toženi zavod je podana v določbi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2), ki ureja povrnitev povzročene škode in neupravičeno pridobljenih sredstev. Po 194. členu ZPIZ-2 mora namreč oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijsko razmerje (1. odstavek), zavod pa lahko preveč izplačani znesek pobota s pokojninskimi prejemki upravičenca (2. odstavek). V primeru preplačila je zavod zavezan izdati odločbo o ugotovitvi preplačila, določiti znesek in način, po katerem mu bo preplačilo vrnjeno. Upravni akt mora izdati v triletnem zastaralnem roku in lahko odloči, da se preplačilo vrne obročno v roku enega leta (5. odstavek). Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. odstavek), odločbe pa ne izda, če znesek preplačila ne presega 20,00 EUR (6. odstavek).

Gre za verzijsko terjatev iz naslova povračila neupravičeno prejetih denarnih dajatev iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po ZPIZ-2, ki odkazuje na uporabo Obligacijskega zakonika3 (OZ). Po 190. členu OZ mora namreč tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali kasneje odpadla.

7. Navedenih določb ni mogoče pravilno razlagati niti uporabiti na način, kot se zavzema pritožba. Glede na materialnopravno stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi III Ips 63/2018, ki mu je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo, lahko zavod za preteklo obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje denarne dajatve, ne glede na odločitev o ustavitvi izplačevanja dajatve, odloča o preplačilu in vračilu sredstev zaradi neizpolnjevanja pogojev za uživanje. Po stališču revizijskega sodišča je pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po kateri je zavarovanec upravičen do določenih prejemkov, varovana le, če so še naprej izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pravni in dejanski pogoji za priznanje in izplačevanje, torej uživanje že priznane pokojninske dajatve. Če nastane novo dejstvo med izplačevanjem denarne dajatve, je to lahko podlaga za novo upravno odločbo o neobstoju pravice do izplačevanja. Navedeno pravno posledico je nosilec zavarovanja dolžan ugotoviti ob spremembi dejanskih okoliščin priznane pravice in na temelju 194. člena ZPIZ-2 izdati odločbo o preplačilu. Takšno dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

8. Iz razpoložljive listinske dokumentacije izhaja, da je bila tožniku od 6. 8. 2017 dalje priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo v znesku 400,49 EUR, ker mu je kot invalidu III. kategorije4 5. 8. 2016 prenehalo delovno razmerje pri Občini A. zaradi ukinitve delovnega mesta (priloga B/2). Vendar je bilo z upravnim aktom z dne 6. 6. 2018 ustavljeno izplačevanje navedenega nadomestila z dnem 6. 6. 2018, ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik od 23. 5. 2018 dalje zaposlen (priloga B/4). Na predlog tožnikovega bivšega delodajalca je pri njem z odločbo z dne 28. 6. 2018 (priloga B/3) ugotovljena lastnost zavarovanca pokojninsko invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri Občini A. po 1. odstavku 14. člena ZPIZ‑2 od 6. 8. 2016 do 22. 5. 2018. S sodno poravnavo Pd 31/2018 z dne 22. 5. 2018 (priloga A/4) je ugotovljeno, da sta bila sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonita, dogovorjeno da se pogodba razveže s 6. 6. 2018, ker delodajalec nima ustreznega dela za reintegracijo, je pa dolžan tožnika od 6. 8. 2016 do 6. 6. 2018 prijaviti v vsa socialna zavarovanja, za isto obdobje obračunati pripadajoča nadomestila plače v višini 2.100,00 EUR bruto mesečno, odvesti in plačati predpisane davke in prispevke vključno s premijo ZKDPZJU ter izplačati neto plače, upoštevaje že prejeta nadomestila za primer brezposelnosti od 6. 8. 2016 do 5. 8. 2017. 9. S predhodno citirano sodno poravnavo ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, priznano delovno razmerje od 6. 8. 2016 do 6. 6. 2018 ter vzpostavljen status zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja za navedeno obdobje, ima za posledico odpad pravne podlage za izplačane zneske nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo v višini 4.164,18 EUR. Neupravičeno prejeto nadomestilo zaradi naknadne vzpostavitve delovnega razmerja in lastnosti aktivnega zavarovanca, je tožnik na podlagi 194. člena ZPIZ-2 dolžan vrniti toženemu zavodu.

10. Delodajalec se je v reparacijskem delu sodne poravnave sicer res zavezal izplačati neto plačo upoštevaje že prejeta nadomestila za primer brezposelnosti od 6. 8. 2016 do 6. 8. 2017. Vendar ta del sporazumne rešitve delovnega spora nima nobenega vpliva na verzijsko terjatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ne gre za nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo delo iz invalidskega zavarovanja temveč za nadomestilo plače iz naslova brezposelnosti, ki ga je Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje po odločbi z dne 4. 6. 2018 v višini 8.114,72 EUR neto dejansko zavezan vrniti tožnikov bivši delodajalec, Občina A. (priloga A/6). Dogovor v sodni poravnavi torej ne vključuje, oz. se ne nanaša na nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo iz obveznega invalidskega zavarovanja, kot protispisno in zato neutemeljeno zatrjuje pritožnik.

Odločitev pritožbenega sodišča

11. Ker sta glede na predhodno obrazloženo izpodbijana upravna akta o ugotovljenem preplačilu in vračilu 4.164,18 EUR nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo pravilna in zakonita, je sodišče prve stopnje na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih5 (ZDSS-1) tožbeni zahtevek na njuno odpravo stroškovno utemeljeno zavrnilo. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov tudi pritožba zoper izpodbijano sodbo ne more biti uspešna. Na podlagi 353. člena ZPP jo je potrebno kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ob takšnem pritožbenem izidu je na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno hkrati odločiti, da nosi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 102/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 4 Po odločbi št. ... z dne 8. 6. 1995 že od 22. 3. 1995 dalje. 5 Ur. l. RS, št. 2/2004.