Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ko sta določili pravično denarno odškodnino. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožničina poškodba lažje narave, torej gre za poškodbo II. stopnje po razvrstitvi telesnih poškodb po Fischerjevem sistemu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 519.706 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 9.640 tolarjev od 2.9.1998 do plačila in od zneska 510.066 tolarjev od 20.4.2001 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bila tožnica poškodovana v prometni nesreči dne 31.8.1997, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Tožnica je utrpela zvin vratne hrbtenice in udarec v glavo, zaradi česar ji je sodišče prisodilo iz naslova nepremoženjske škode za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 700.000 tolarjev, za strah 200.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 500.000 tolarjev. Tako ji je prisodilo skupaj 1.400.000 tolarjev, od česar je odštelo že izplačanih 700.000 tolarjev, valoriziranih na 889.934 tolarjev in ugotovilo, da mora tožena stranka plačati še 510.066 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od izdaje sodbe do plačila. Ker je bila tožnica zaradi nesreče prikrajšana tudi na premoženju v skupnem znesku 67.098 tolarjev in ji je tožena stranka z zamudo nakazala ta znesek, je priznalo kot glavnico opredeljene neizplačane zamudne obresti za čas od zapadlosti posameznih zneskov do 31.8.1998 v skupnem znesku 9.640 tolarjev, v zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.9.1998 do plačila.

Proti taki sodbi sta se pritožili tožeča in tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postal pravnomočen zavrnilni del prve sodbe, je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje prenizko ovrednotili pravično odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ker nista dovolj upoštevali težav, ki izhajajo iz mnenj izvedencev, in izpovedi tožnice, da čuti bolečine pri različnih delih v gospodinjstvu in v službi ter da im-a občasne glavobole. Meni tudi, da nista dovolj upoštevali tožničinih težav v času zdravljenja. Revizija navaja, da sta sodišči prenizko določili tudi odškodnino za strah, pri čemer povzema mnenji izvedencev o trajanju primarnega in sekundarnega strahu. V zvezi s pravično odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti očita sodiščema prve in druge stopnje, da sta napačno ovrednotili mnenji izvedencev in sta s tem kršili tožničino ustavno pravico do enakosti pred zakonom. S seštevanjem podatkov o zmanjšani življenjski aktivnosti navaja, da ima tožnica za 10 odstotkov zmanjšano življenjsko aktivnost in poudarja ugotovitve izvedencev o omejeni gibljivosti vratnega dela hrbtenice in zmanjšani mišični moči rok, mravljinčenju in vrtoglavicah. Poudarja tožničino izpoved, da ima težave pri gospodinjskih opravilih, v službi in pri nekaterih športnih aktivnostih, ki jih je morala opustiti (košarka, aerobika). Njeno duševno trpljenje je posebej hudo zaradi mladosti (31 let). Revizija se upira tudi zavrnitvi dela zahtevanih obresti, ki niso prisojene od petnajstega dne potem, ko je tožena stranka prejela zahtevek tožničinih odvetnikov. Kritizira sodno prakso iz časov velike inflacije in meni, da je čas za spremembo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 12/03 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno predvsem poenotenju uporabe prava, zato revizijsko sodišče pri presoji pravilne uporabe materialnega prava izhaja iz tistega dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89, ki se uporablja v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01), ko sta določili pravično denarno odškodnino. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožničina poškodba lažje narave (kar je sodišče druge stopnje izrecno zapisalo na 3. strani utemeljitve sodbe), torej gre za poškodbo II. stopnje po razvrstitvi telesnih poškodb po Fischerjevem sistemu. Pri določanju pravične odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem sta upoštevali vse okoliščine, ki jih navaja revizija, in revizijsko sodišče se strinja, da je odškodnina v znesku 700.000 tolarjev za tožničino telesno trpljenje in nevšečnosti med zdravljenjem ustrezna. Tudi pri odmeri denarne odškodnine za strah sta sodišči upoštevali, da se je ustrašila v trenutku nesreče, njena zaskrbljenost za izid zdravljenja pa je bila tudi običajna, zato je odškodnina 200.000 tolarjev pravična. Pri določitvi pravične odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje upoštevalo mnenji dveh izvedencev, ki sta vsak s svojega zornega kota dala mnenje o isti poškodbi tožnice, zato njunih ocen zmanjšane življenjske aktivnosti sodišče prve stopnje ni seštelo, temveč je ugotovilo zmanjšanje za 4%. Upoštevalo je tudi tožničino izpoved, toda težave, o katerih je izpovedala, je kritično presodilo na podlagi mnenj izvedencev. Zato ni upoštevalo trditev o tedenskih glavobolih in tudi opustitev športne aktivnosti nima opore v mnenjih izvedencev. Tako se izkaže, da gre pri tožnici za blago stopnjo zmanjšanja življenjske aktivnosti, kljub temu pa mora tožnica po poškodbi vlagati več naporov za to, da zmore dela v gospodinjstvu v službi in drugod. Pri tem sta sodišči upoštevali, da je bila tožnica ob nesreči stara komaj 31 let, zato sta določili odškodnino v znesku 500.000 tolarjev, kar je v obravnavanem primeru pravično.

Tožeča stranka se upira tudi zavrnitvi dela tožbenega zahtevka za zamudne obresti, o čemer se je vrhovno sodišče že izreklo v mnogih sodbah, ko je odgovarjalo na obširna izvajanja istih pooblaščencev tožeče stranke, predvsem pa v obrazložitvi načelnega pravnega mnenja v zvezi z zamudnimi obrestmi. V obravnavanem primeru tudi ni mogoče uporabiti 919. člena ZOR, ker tožničin primer ne temelji na pravilih o prostovoljnem pogodbenem zavarovanju odgovornosti podjetja, temveč na predpisih, ki zahtevajo obvezno zavarovanje odgovornosti v prometu.

Ker je bilo torej materialno pravo pravilno uporabljeno, niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. Zavrnilo je tudi predlog za povrnitev stroškov revizije, ker ta ni bila uspešna (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).