Jedro

Iz obrazloženega izhaja, da sodišče prve stopnje vse do vročanja sodbe ni sledilo predlogu tožeče stranke, naj se pisanja vročajo na naslov njenega zakonitega zastopnika. Z dopustitvijo ponovnega vročanja sodbe na drugem kraju od tistega, na katerem so se do tedaj veljavno opravljale vročitve sodnih pisanj, bi sodišče tožeči stranki dalo možnost, da v dodatnem roku vloži pravno sredstvo. Takšno postopanje pa bi po presoji pritožbenega sodišča pomenilo neenako obravnavanje strank v postopku in s tem kršitev načela kontradiktornosti, ki je neposreden izraz ustavne zagotovljene pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 2.373.979,70 SIT s pp. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 117.810,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je smiselno predlagala spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je prepozna.

Pritožbeno sodišče na podlagi spisovnih podatkov ugotavlja, da je pritožba tožeče stranke prepozna, saj je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo (2. odst. 343. člena ZPP).

Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje sodbo tožeči stranki vročalo dvakrat: najprej na naslovu (list. št. 20), ki je kot sedež tožeče stranke naveden v sodnem registru, s fikcijo vročitve dne 18. 8. 2005, in potem še na naslovu direktorja tožeče stranke A. B., dne 13. 10. 2005 (list. št. 19).

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 3. odstavku 139. člena določa, da se subjektu vpisa v sodni register vroča na naslovu, navedenem v registru (sedež družbe). Če pa subjektu vpisa v sodni register vročitev sodnega pisanja na tem naslovu ni mogoča, se vročitev opravi na način, določen v prvem, drugem in tretjem odstavku 141. člena ZPP, to je z obvestilom na njegovem naslovu in fikcijo vročitve, če po obvestilu naslovnik v petnajstih dneh ne dvigne pisanja (4. odstavek 141. člena ZPP). Zakon temelji na izhodišču, da je dolžna skrbnost tistega, ki se vpisuje v register, da poskrbi, da bo na naslovu, ki je v registru naveden kot sedež, omogočeno sprejemanje sodnih pošiljk, oziroma da poskrbi za ustrezne vpise v sodnem registru v primeru spremembe naslova (tako tudi A. Galič: Pravdni postopek s komentarjem, Ljubljana: Uradni list : GV Založba, 2005, 1. knjiga, str. 565). Iz navedenega izhaja, da je potrebno kot pravno veljavno šteti že prvo vročitev sodbe tožeči stranki, saj je bila opravljena v skladu s citiranimi določbami Zakona o pravdnem postopku.

Kot je bilo že navedeno, je sodišče prve stopnje, ne glede na pravilno vročitev na podlagi fikcije, sodbo ponovno vročalo na domači naslov direktorja tožeče stranke. Iz dopisa prvostopenjskega sodišča z dne 16. 4. 2007 izhaja, da je tako ravnalo glede na predlog direktorja tožeče stranke, ki je v tožbi in vlogi z dne 30. 9. 2005 (list. št. 23) predlagal, naj se mu pisanja vročajo na njegov domači naslov. Pritožbeno sodišče sicer ne vidi postopkovne ovire v tem, da bi sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke lahko upoštevalo. Smisel pravil o vročanju je namreč v tem, da naslovnik sodno pošiljko dejansko prejme. Vendar pa iz podatkov v spisu izhaja, da so se vsa pisanja v postopku pred sodiščem prve stopnje (odgovor na tožbo in vabilo na glavno obravnavo), razen sodbe, vročala na sedež tožeče stranke. Kot izhaja iz priloženih povratnic, sta bili vročitvi navedenih pisanj veljavno opravljeni, zakoniti zastopnik tožeče stranke pa se je tudi odzval vabilu na glavno obravnavo (iz zapisnika na list. št. 11 je namreč razvidno, da je bil na naroku 21. 4. 2005 prisoten). Iz obrazloženega izhaja, da sodišče prve stopnje vse do vročanja sodbe ni sledilo predlogu tožeče stranke, naj se pisanja vročajo na naslov njenega zakonitega zastopnika. Z dopustitvijo ponovnega vročanja sodbe na drugem kraju od tistega, na katerem so se do tedaj veljavno opravljale vročitve sodnih pisanj, bi sodišče tožeči stranki dalo možnost, da v dodatnem roku vloži pravno sredstvo. Takšno postopanje pa bi po presoji pritožbenega sodišča pomenilo neenako obravnavanje strank v postopku in s tem kršitev načela kontradiktornosti, ki je neposreden izraz ustavne zagotovljene pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Pravica do kontradiktornega postopka se med drugim odraža tudi v vidiku zagotavljanja enakopravnosti in procesnega ravnotežja strank (enakost orožij). To procesno jamstvo pa nenazadnje izhaja tudi iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (equality of arms).

Rok za vložitev pritožbe začne teči prvi naslednji dan od vročitve prepisa sobe (primerjaj 2. odstavek 111. člena in 1. odst. 333. člena ZPP). Ker je tožeča stranka vložila pritožbo dne 18. 10. 2005, to je po preteku petnajstdnevnega pritožbenega roka, šteto od (prve) vročitve dne 18. 8. 2005, jo je pritožbeno sodišče kot prepozno zavrglo (1. odstavek 365. člena ZPP).