Jedro

Ob pomembnosti razlastitve, ki je omejena le na primere javne koristi, sodišče ne more slediti tožniku, da uvedba stečaja in oblikovanje stečajne mase, katere del so tudi deli nepremičnin, ki so predmet razlastitve, izključuje možnost (dopustnost) razlastitve in posledično izključuje uporabljeno pravno podlago v izpodbijani odločbi. Namreč postopki stečaja so usmerjeni v varovanje interesov upnikov stečajnega dolžnika, varovanju zasebnih (posamičnih) interesov, zato bi ob konkurenci obeh postopkov moral zakonodajalec, kolikor bi menil, da v takih primerih lahko interes stečajnega upnika prevlada, razlastitev izrecno s predpisom izključiti, to pa po povedanem ni tako.

Ker gre za ugotovitveno odločbo, ki se ne izvršuje po določbah ZUP, že iz tega razloga izdaja začasne odredbe po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni mogoča.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo o ugotovitvi javne koristi in začetku razlastitvenega postopka v 1. točki izreka ugotovil, da je izkazana javna korist za izgradnjo gospodarske javne infrastrukture - ceste - podaljška ... ulice med ... in ... ulico, zato se uvede postopek razlastitve zemljišč parc. št. 345/5-del, 345/17-del in 345/18-del, vse k.o. ..., v lasti družbe A. d.o.o. - v stečaju, v skladu s podano zahtevo razlastitvene upravičenke z dne 11. 7. 2016; v 2. točki izreka, da je ta odločba podlaga za vpis zaznambe o začetku razlastitvenega postopka pri 1/1 parc. št. 345/5, 1/1 parc. št. 345/17 ter 1/1 parc. št. 345/18, vse k.o. ... v zemljiški knjigi; v 3. točki izreka, da dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičnino ali njeno bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitvenemu upravičencu oziroma prodaje tretji osebi, če bi se razlastitveni upravičenec s tem strinjal; v 4. točki izreka, da se zahtevku razlastitvenega zavezanca A. d.o.o. - v stečaju za povračilo stroškov navedenih v pisnih vlogah z dne 16. 8. 2016, 6. 12. 2016, 23. 1. 2017 in 9. 2. 2017 in na naroku, se delno ugodi in se prizna priglašene stroške v višini 1.400,00 EUR; v 5. točki, da je zavezanec za plačilo stroškov razlastitvena upravičenka B. (B.); v 6. točki izreka, da je zavezanka priznane stroške dolžna plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti te odločbe; v 7. točki izreka, da se neplačane zapadle obveznosti plačila stroškov izterjajo v izvršilnem postopku; v 8. točki izreka, da ostalih stroškov postopka ni bilo, posebni stroški za izdajo tega sklepa pa niso zaznamovani.

2. Drugostopni organ je v 1. točki izreka pritožbi razlastitvene upravičenke B. in stranskega udeleženca A.A. (tožnika) zavrnil; v 2. točki izreka pritožbi razlastitvenega zavezanca A. d.o.o. - v stečaju deloma ugodil in 1. točko izreka prvostopne odločbe dopolnil z novim odstavkom pod dodatno točko izreka označeno z I.I., ki se glasi: "I.I. Uvedba postopka razlastitve se ne dovoli za tiste dele parc. št. 345/5, 345/17 in 345/18, vse k.o. ..., ki so bile predmet razširitve zahteve za razlastitev z dne 22. 12. 2016"; v 3. točki izreka odpravil IV., V., VI. in VII. točko izreka in v tem delu vrnil zadevo upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek in odločanje; v točki IV., izreka, da v preostalem delu ostane odločba upravnega organa v veljavi; v V. točki izreka, da bo o stroških pritožbenega postopka razlastitvenega zavezanca A. d.o.o. - v stečaju upravni organ prve stopnje odločil, ko bo odločal o vseh stroških postopka; v VI. točki izreka, da zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka stranskega udeleženca A.A. zavrne; v 7. točki izreka, da zahtevo razlastitvenega zavezanca A. d.o.o. - v stečaju in zahtevi stranskega udeleženca A.A. za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, zavrne.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je največji posamični in ločitveni upnik razlastitvenega zavezanca ter je v svoji pritožbi primarno izpostavil okoliščino, da uvedba postopka razlastitve zoper razlastitvenega zavezanca, nad katerim je uveden stečajni postopek, sploh ni možna in dopustna, kar izhaja iz pravil Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v razmerju do Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1). Navedeno izhaja tudi iz 50. člena Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUPUDPP). Meni, da je izpodbijana odločba napačna in obremenjena z napačno uporabo materialnega prava.

4. Hkrati s tožbo vlaga tožnik tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Navaja, da bi razlastitvenemu zavezancu v primeru, če bi se razlastitveni postopek na podlagi izpodbijane odločbe nadaljeval, ne da bi bila poprej izpostavljena stališča podvržena sodnemu preizkusu, nastala težko popravljiva škoda. Razlastitveni zavezanec je zaradi nerazumno nizke ponudbe za odkup namesto razlastitve, v času, ko je bilo vrednotenje njegovega nepremičnega premoženja že opravljeno, v okviru in po pravilih stečajnega postopka, primoran svoje moči in sredstva usmeriti v izpodbijanje in nasprotovanje, ravnanjem razlastitvene upravičenke - občine, ki svoje pravice in interese povsem očitno uveljavlja na škodo drugih udeležencev stečajnega postopka - upnikov stečajnega dolžnika, hkrati pa je dolžan sredstva stečajne mase ohranjati tudi za ohranjanje vrednosti tega (stečajnega premoženja). Glede na dejstvo, da je razlastitveni zavezanec v stečaju, je za vsako razpolaganje s premoženjem dolžan pridobiti soglasje stečajnega sodišča, ki bo zaradi visečega postopka razlastitve, zanesljivo zadržano pri nadaljnjih odločitvah, sploh ob morebitni zaznambi razlastitve v zemljiški knjigi. Razumljivo je, da se bo stečajni postopek nad razlastitvenim zavezancem bistveno podaljšal, kar vse neposredno vpliva na zmanjševanje obsega stečajne mase, saj z zadrževanjem le-te (nepremičnega premoženja) nastajajo stroški, ki bremenijo prav stečajno maso, to pa za stečajnega dolžnika (in njegove upnike) predstavlja nepopravljivo škodo, saj je stečajna masa po obsegu končna, fiksna in se s trajanjem postopka le zmanjšuje. Po drugi strani razlastitvena upravičenka tudi v primeru, če se s svojim zahtevkom za razlastitev stečajnega dolžnika propade, ne bo imela zadržkov, da enak postopek sproži proti morebitnemu novemu lastniku in s tem javna korist v ničemer ne bo prizadeta. V vsakem primeru vsakršno časovno omejevanje stečajnega dolžnika/razlastitvenega zavezanca pri razpolaganju z njegovim premoženjem, povzroča neposredne in nenadomestljive stroške za stečajno maso in s tem nepopravljivo škodo, ki utemeljuje izdajo začasne odredbe na podlagi določila drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožnik predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo do pravnomočne odločitve zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe v celoti in na podlagi te odločbe ne bo dopustilo niti vpisa zaznambe razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi niti izvedbe nadaljnjega ugotovitvenega postopka o razlastitvi, razlastitvenemu zavezancu pa bo na ta način omogočilo razpolaganje s svojim premoženjem, vse seveda še vedno v skladu s pravili in načeli stečajnega postopka, kar razlastitveni upravičenki nikakor ne more biti v škodo.

5. Stranka z interesom v tem postopku B. je na predlog za izdajo začasne odredbe odgovorila in navaja, da je v predmetni zadevi sporen pravni interes tožnika za sodelovanje v razlastitvenem postopku, ki ni podan, torej bi moralo sodišče tožbo in predlagano začasno odredbo že iz tega razloga zavreči. Ne soglaša z razlogi tožbe, da je v razmerju do stečajnega postopka uvedba razlastitvenega postopka nedopustna. Kot neutemeljene ocenjuje navedbe tožnika, s katerimi utemeljuje svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj jo tožnik utemeljuje na konstruktu, da bo razlastitvenemu zavezancu, in torej sploh ne tožniku, nastala nepopravljiva škoda. Tudi iz tega razloga bi moralo sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavreči. Poleg tega pa meni, da težko popravljiva škoda ni podana, saj razlastitev pomeni odmeno z odškodnino. Poleg tega pa je predlog, da se ne dovoli vpisa zaznambe nepošten in temelji na logiki, da upniki in stečajno sodišče ne bodo vedeli za tek postopka razlastitve in bo prodaja kljub temu izpeljana. Predlog, da se ne dopusti izvedba druge faze postopka razlastitve pa ni potreben, saj upravna enota izvedbo druge faze izvede po pravnomočnost prve. Poudarja, da bo v primeru, da bo sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe prizadeta javna korist. 6. Stranka z interesom v tem postopku razlastitveni zavezanec A. d.o.o. - v stečaju se v celoti strinja z zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe in predlaga, da ji sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodi.

7. Tožena stranka na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila ter ni poslala upravnih spisov.

8. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

9. Pred vsebinsko obravnavo predloga je sodišče presodilo, da so procesne predpostavke za obravnavo predlagane začasne odredbe izpolnjene. Ob neaktivnosti toženke v postopku, sodišče glede na datum vložene tožbe 13. 7. 2017 in datum drugostopne odločbe 15. 6. 2017 predvideva, da je tožba vložena v zakonskem 30-dnevnem roku (28. člen ZUS-1).

10. Sodišče pa v zvezi z ugovorom tožnika, da za uvedbo postopka razlastitve v obravnavanem primeru, ko je razlastitveni zavezanec v stečajnem postopku, ni ustrezne pravne podlage, preizkuša tudi ali je akt, ki se izpodbija s tožbo upravni akt, torej vprašanje akta iz 2. člena ZUS-1. Z izpodbijanim aktom je bilo odločeno o uvedbi postopka razlastitve po določbah ZUreP-1, ki predvideva dvofazni postopek razlastitve. Izpodbijana odločba je izdana v postopku prve faze. Razlastitev je institut, ki temelji na 69. členu Ustave RS. Na podlagi tega instituta se odvzame lastninska pravica v javno korist. Ob pomembnosti razlastitve, ki je omejena le na primere javne koristi, sodišče ne more slediti tožniku, da uvedba stečaja in oblikovanje stečajne mase, katere del so tudi deli nepremičnin, ki so predmet razlastitve, izključuje možnost (dopustnost) razlastitve in posledično izključuje uporabljeno pravno podlago v izpodbijani odločbi. Namreč postopki stečaja so usmerjeni v varovanje interesov upnikov stečajnega dolžnika, varovanju zasebnih (posamičnih) interesov, zato bi ob konkurenci obeh postopkov moral zakonodajalec, kolikor bi menil, da v takih primerih lahko interes stečajnega upnika prevlada, razlastitev izrecno s predpisom izključiti, to pa po povedanem ni tako. Sodišče torej meni, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi določb ZUreP-1 akt iz 2. člena ZUS-1. 11. V zvezi z ugovorom in predlogom stranke z interesom v tem postopku B., da naj sodišče predmetno tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrže, ker tožnik ne varuje nobene svoje pravne koristi, saj se mu sploh ne bi smelo dovoliti udeležbe v postopku razlastitve (iz razlogov, ki jih navaja B. v odgovoru), sodišče odgovarja, da se do vprašanja ali ima tožnik dejanski ali pravni interes v obravnavanem postopku razlastitve oziroma ima položaj ločitvenega upnika stečajnega dolžnika kot je navedel v tožbi, ne opredeljuje, ker priznava tožniku pravni interes za vloženo tožbo že iz razloga, ker je drugostopni organ vsebinsko obravnaval njegovo pritožbo (prvi odstavek 17. člena ZUS-1, sodelovanje v upravnem postopku). Ugotavlja tudi, da podan tudi ni noben drug razlog iz 36. člena ZUS-1, zaradi katerega tožba ne bi bila dopustna. Tožba pa tudi ni nepopolna ali nerazumljiva. Prav tako sodišče ni našlo drugega razloga zaradi katerega zahteva za izdajo začasne odredbe ne bi bila sposobna za meritorno reševanje.

12. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa tožnik lahko iz prej navedenih razlogov zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno.

13. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da jo vlaga na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je mogoče ob izpolnjevanju ostalih pogojev izdati le, če se prvostopenjski akt izvršuje po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Odločba o ugotovitvi javne koristi, izdana na podlagi 100. člena ZUreP-1 je odločba iz prve faze razlastitve, v kateri mora upravna enota na podlagi vložene zahteve iz 98. člena ZUreP-1 z odločbo odločiti, ali se uvedba postopka razlastitve dovoli ali ne. Podlaga tej odločitvi je ugotovitev, ali je razlastitev predlagana za nepremičnine, ki se nahajajo na območju, predvidenem v ustreznem prostorskem aktu, in za predvidene namene iz prvega ali drugega odstavka 93. člena ZUreP-1. Po svoji pravni naravi je ugotovitvena odločba, ne gre za konstitutivno odločbo, ki ustvarja pravice/obveznosti, ki bi jih bilo mogoče izvrševati po določbah ZUP.

14. Ker gre torej za ugotovitveno odločbo, ki se ne izvršuje po določbah ZUP, že iz tega razloga izdaja začasne odredbe po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni mogoča. 15. Sodišče je zato v nadaljevanju presojalo ali je tožnik izkazal izpolnjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, kot ureditveno začasno odredbo, in sicer ali je izkazal nastanek težko popravljive škode. Za takšno škodo je mogoče šteti le tisto škodo, katere nastanek je vsaj verjetno izkazan in bi jo bilo težko odpraviti.

16. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da s svojimi navedbami in predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja oziroma ureditve stanja. Pri tem mora izkazati verjeten nastanek za njo težko popravljive škode, ki bi ji nastala, če sodišče ne bi izdalo predlagane začasne odredbe.

17. Tožnik svoj predlog utemeljuje, da bi razlastitvenemu zavezancu v primeru, če bi se razlastitveni postopek na podlagi izpodbijane odločbe nadaljeval, ne da bi bila v tožbi prej izpostavljena stališča podvržena sodnemu preizkusu, nastala težko popravljiva škoda. Uvodoma je že ugotoviti, da tožnik v zvezi z utemeljevanjem težko popravljive škode izhaja iz škode, ki bo nastala razlastitvenemu zavezancu in ne njemu. Sodišče zato v nadaljevanju presoja ali bi tožniku nastala težko popravljiva škoda kot stečajnemu upniku (posredno zaradi zmanjšanja stečajne mase).

18. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej, glede na ustaljeno upravno sodno prakso. Gre za takšno škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve akta oziroma z začasno ureditvijo stanja glede na sporno pravno razmerje. Kot že zgoraj rečeno se o razlastitvi odloča v dveh fazah. Razlastitveni upravičenec izgubi lastninsko pravico na razlaščeni nepremičnini šele s pravnomočno odločbo o razlastitvi (103. člen ZUreP-1), za razlaščeno nepremičnino pa pripada lastniku ustrezna odškodnina oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina (105. člen ZUreP-1). Po drugem odstavku 105. člena ZUreP-1 odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine. Tretji odstavek 105. člena ZUreP-1 določa način ovrednotenja nepremičnine. O odškodnini stranke lahko sklenejo sporazum (prvi odstavek 106. člena ZureP-1), sicer o odškodnini odloči pristojno sodišče (šesti odstavek 106. člena ZUreP-1). Pregled zakonske ureditve pokaže, da škoda tožniku neposredno ne preti (o odškodnini se bo odločalo po izdaji odločbe o razlastitvi), poleg tega pa ne gre za škodo, ki bi jo lahko opredelili kot resno, saj je v vsakem primeru lastnik za odvzeto nepremičnino odškodovan z določeno odškodnino, ki je glede na funkcijo, ki jo ima odškodnina za razlaščeno po slovenski Ustavi, ustavno zapovedana polna odškodnina, ki zajema celotno izgubo. Njen obseg mora biti takšen, da omogoči prizadetemu vzpostavitev premoženjskega stanja, enakovrednega prejšnjemu. Zniževanja odškodnine pod ta obseg bi bilo ustavno nedopustno (Komentar k Ustavi str. 681).Vrednost nepremičnin v stečajni masi se bo nadomestila z odškodnino. Sodišče torej tožniku ne more slediti, da bo nastala razlastitvenemu zavezancu (oziroma njemu posredno) težko popravljiva škoda oziroma da bi lahko bila ta resna ali znatna. S svojimi navedbami tožnik tako ni verjetno izkazal nastanka težko popravljive škode.

19. Tožnik še navaja, da se bo stečajni postopek ob zaznambi razlastitve v zemljiški knjigi bistveno podaljšal, kar vse neposredno vpliva na zmanjševanje obsega stečajne mase. Kljub nespornosti trditve, da se stečajna masa manjša s potekom časa, ker se stroški postopka primarno poplačujejo iz stečajne mase, pa sodišče ne šteje, da bi s postopkom razlastitve (samim po sebi) nastajala tožniku težko popravljiva škoda. Razlastitveni zavezanec ima namreč tudi tekom postopka razlastitve še vedno aktivno vlogo pri dogovarjanju v zvezi z odškodnino in s tem lahko neposredno vpliva na skrajšanje postopka. Torej je tudi na razlastitvenemu zavezancu, da škodo, kolikor bi mu lahko zaradi teka postopka nastala (v obliki materialne škode) zmanjša oziroma odvrne. Začasna ureditev stanja ni edina pot za preprečitev zmanjšanja stečajne mase, zato zatrjevana škoda ni težko popravljiva v smislu 32. člena ZUS-1. 20. Tožnik predlaga, da sodišče zadrži izvršitev izpodbijane odločbe v celoti. Kaj tožnik meni z opredelitvijo "v celoti" je nejasno. Da se izpodbijana odločba ne izvršuje pa je sodišče navedlo že zgoraj. Poleg tega je predlog za vpis zaznambe razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi že nesporno vložen (po dokončnosti izpodbijane odločbe). Zaznamba ima učinek javne objave pravnega dejstva, v konkretnem primeru teka postopka razlastitve, ki kot določa tretji odstavek 100. člena ZUreP-1, od razlastitvenega zavezanca zahteva, da dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, ne razpolaga z nepremičnino ali jo bistveno spreminja, razen prodaje razlastitvenemu upravičencu oziroma prodajo tretji osebi, če se razlastitveni upravičenec s tem strinja.

21. Nepotreben pa je predlog, da se ne dopusti izvedba postopka razlastitve - druge faze. Glede na vloženo tožbo v upravnem sporu zoper odločbo o uvedbi postopka upravni organ ne more nadaljevati s postopkom razlastitve. Sicer zakon tega izrecno ne določa, vendar pa se v odločbi o ugotovitvi javne koristi presoja procesne predpostavke za razlastitev, zato je šteti, da ima tožba v upravnem sporu zoper odločbo v prvi fazi postopka razlastitve odložilni učinek za nadaljnji postopek.

22. Ker je sodišče presodilo, da zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, je zahtevo za njeno izdajo zavrnilo.