Jedro

Zgolj navedba revidenta, da skupni znesek njegovih obveznosti, ki jih predstavljajo globe zaradi domnevne kršitve zakona, presegajo 25.000 EUR, ne zadošča, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Revident trpi sam svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka po odvetniku dne 22. 6. 2009 vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogojev iz 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Navaja, da skupni znesek obveznosti tožeče stranke, ki jih predstavljajo globe zaradi domnevne kršitve zakona, presegajo 25.000 EUR, ter da gre hudo in očitno kršitev materialnega prava.

K 1. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata RS z dne 21. 2. 2008, in zoper odločbo tožene stranke z dne 25. 4. 2008. Prvostopni upravni organ je s citirano odločbo tožeči stranki prepovedal sklepanje kreditnih pogodb do odprave pomanjkljivosti, ker je bilo pri inšpekcijskem nadzoru ugotovljeno, da je s kreditnimi pogodbami, sklenjenimi v obdobju od 1. 1. 2008 do 15. 2. 2008, dogovorjena efektivna obrestna mera v višini 44,2% presegla najvišjo dopustno efektivno obrestno mero, ki jo določa Zakon o potrošniških kreditih, in znaša 30,2% (1. točka izreka). Odločil je tudi, da prepoved iz 1. točke izreka velja, dokler zavezanka ne odpravi pomanjkljivosti ter tega na podlagi njenega obvestila ne ugotovi tržni inšpektor (2. točka izreka). Tožena stranka pa je zavrnila pritožbo tožeče stranke ter popravila izrek odločbe prvostopnega upravnega organa v 1. in 2. točki tako, da se zavezanki prepove sklepanje kreditnih pogodb do odprave pomanjkljivosti, in sicer dokler ne bo zagotovila EOM v višini, ki je še dopustna glede na veljavno EOM, in o tem obvestila tržni inšpektorat. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že večkrat, na primer v sklepu Up 858/2008-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up 1186/2008-15 z dne 23. 4. 2009 ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Dovoljenost revizije po 1. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1 pride v poštev le, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma meritorne odločbe prvostopenjskega sodišča, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarju, če ta presega 20.000 EUR. Te predpostavke v tem primeru niso izpolnjene, saj obveznost stranke v izpodbijanem delu dokončnega upravnega akta ni izražena v denarni vrednosti. Zgolj navedba revidenta, da skupni znesek njegovih obveznosti, ki jih predstavljajo globe zaradi domnevne kršitve zakona, presegajo 25.000 EUR, pa ne zadošča, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. V tem primeru revident ni niti opredelil pravnega vprašanja niti navedel pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, prav tako tudi ne okoliščin, ki izkazujejo pomembnost pravnega vprašanja. Glede na navedeno revident ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Glede na to, da revident ni izkazal zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, jo je Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

8. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).