Jedro

V predlogu za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve mora biti tudi izkazana objektivna nevarnost, da bo sicer uveljavitev nedenarne terjatve onemogočena ali precej oteženea.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog na izdajo začasne odredbe, s katero bo sodišče toženi stranki prepovedalo razpolagati z avtomobilom Renault 5 Campus, reg. št. LJ in se to vozilo pusti v posesti in hrambi tožeče stranke do konca tega pravdnega postopka. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je tožeča stranka sicer verjetno izkazala svojo terjatev, vendar pa ni podana nevarnost, da bo tožena stranka onemogočila ali otežila izterjavo terjatve.

Proti navedenemu sklepu se je pritožila tožnica ter uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršive določb Zakona o izvršilnem postopku ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo, ali pa naj napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da tožnica ne zahteva, da se ji sporni avto izroči v posest, temveč, da se ji to vozilo pusti v posesti. Za izdajo predlagane začasne odredbe je podan tudi drugi pogoj, namreč nevarnost, da bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali znatno otežena. Iz ravnanja tožene stranke v zapuščinskem postopku, kjer je zamolčala, da je bilo predmetno vozilo skupna last tožnice in M. S., jasno sledi, da si želi tožena stranka ta avtomobil prilastiti. Če bi pridobila še posest na tem vozilu, bi ga lahko prodala, saj bi se izkazovala kot lastnica s pravnomočnim sklepom o dedovanju in nihče v to ne bi podvomil, če bi z vozilom tudi dejansko razpolagala. S prodajo avtomobila pa bi bila tožena stranka (prav: tožnica) onemogočena v uveljavljanju svoje terjatve do tega vozila.

Dalje tožeča stranka opozarja, da ima tožena stranka v posesti tudi vse druge predmete, glede katerih tožnica uveljavlja zahtevek, da spadajo v skupno premoženje in zahteva njihovo vrnitev. Končno tožnica še opozarja, da ni dolžna dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi tožena stranka s predlano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Avtomobil je namreč varno shranjen v garaži, tožeča stranka pa ga ne bi mogla prodati, saj sklep o dedovanju ne glasi nanjo, tožnica pa tudi nima nobenega namena prodati vozilo, temveč ga želi ohraniti zgolj kot zavarovanje za svojo terjatev, ki jo uveljavlja v tej pravdi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožba ne pove konkretno, v čem naj bi bile podane zatrjevane bistvene kršitve določb izvršilnega postopka, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kakih formalnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Po določilu I. odst. 267. člena Zakona o izvršilnem postopku lahko izda sodišče v zavarovanje nedenarne terjatve začasno odredbo, če izkaže upnik za verjeten obstoj terjatve in nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Začasno odredbo lahko izda sodišče tudi v primeru, če izkaže upnik za verjetno, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek nenadomestljive škode (II. odst. 267. člena ZIP). Tožnica tudi po mnenju sodišča druge stopnje ni izkazala obstoja obeh navedenih predpostavk za izdajo predlagane začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno poudarilo, da je tožnica sicer izkazala za verjetno svojo terjatev, ni pa izkazana nevarnost, da bo tožena stranka onemogočila ali otežila izterjavo terjatve. Objektivna nevarnost, da bo uveljavitev tožničine terjatve sicer onemogočena ali precej otežena, namreč ni z ničemer izkazana. Ko ima tožnica sporni avtomobil v svoji posesti, pa samo dejstvo, da je bilo v zapuščinskem postopku po pok. M. S. ugotovljeno, da spada celotno vozilo v njegovo zapuščino, še ne pomeni objektivne nevarnosti za uveljavitev tožničine terjatve. Sodišče druge stopnje tudi ne more soglašati s pritožbenimi izvajanji, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo.

Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom člena 380 tč. 2 ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker v pritožbi niso bili zaznamovani.

Določbe Zakona o pravdnem postopku in Zakona o izvršilnem postopku, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi I. odst. 4. člena Ustavnega zakona za ivzedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-1).