Jedro

Tožniku je nastala nedopustna škoda na premoženjskem področju zaradi ravnanja pooblaščenih uslužbencev tožene stranke, ki svoje obljube po odkupu stanovanja, ki je tožnika navedla k zamenjavi stanovanj, niso izpolnili. Gre za odškodninsko odgovornost po splošnih načelih krivdne odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka tožniku dolžna prodati dvosobno stanovanje v Ulici N. v Celju, v izmeri 61,07 m2, po določbah Stanovanjskega zakona (SZ), ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 2,914.645 SIT. Pritožbo tožene stranke proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku spremeni in tudi ta del tožbenega zahtevka zavrne. Tožnik je ob uveljavitvi SZ dne 19.10.1991 nesporno bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju na Ulici S. v Celju, ki pa ga je zamenjal za stanovanje na Ulici N. v Celju. Ta zamenjava ni bila povezana s privatizacijo vojaških stanovanj. Ob zamenjavi ni bilo nikakršnega pogojevanja. Na dan zamenjave stanovanj dne 29.7.1992 vojaška stanovanja še niso bila v lasti tožene stranke. Uredba o izvedbi privatizacije stanovanj bivše SFRJ in JLA je začela veljati šele 8.1.1993. Tožnik je stanovanje na Ulici S. v Celju vrnil dne 12.3.1993, ko je bila prodaja že možna, ob dodelitvi večjega stanovanja dne 29.7.1992 pa privatizacija še ni bila dovoljena. Ni res, da bi kdorkoli tožniku zatrjeval, da bo lahko odkupil tudi zamenjano stanovanje. Priča Š. je bil v svoji izpovedbi kontradiktoren, čeprav sodišče meni drugače. Tožena stranka po vložitvi zahteve za odkup zamenjanega stanovanja ni imela do tožnika nikakršne obveznosti v smislu 17. člena ZOR. Ker tožnik ni izpolnjeval pogojev za odkup zamenjanega stanovanja, je bilo treba njegov predlog zavrniti. Vendar pa z zavrnitvijo zahteve za odkup zamenjanega stanovanja tožnik ni izgubil pravice do odkupa stanovanja na Ulici S., na katerem je imel stanovanjsko pravico ob uveljavitvi SZ. Dovolj časa je torej imel, da bi podal novo zahtevo, tega pa ni storil. Zato tožena stranka ni kriva, če je dolžnik zamudil rok za odkup stanovanja na Ulici S. v Celju.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik tožbeno uveljavlja razliko v vrednosti enosobnega stanovanja v Ulici S. v Celju in med valoriziranim zneskom kupnine, ki bi jo za to stanovanje plačal, če bi ga kupil po ugodnostih SZ. Navedena razlika predstavlja vtoževani znesek 2,914.645 SIT. Glede na dejanske ugotovitve in stališča pravdnih strank ni spora o tem, da je tožnik v času uveljavitve SZ dne 19.10.1991 bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju Ulici S. v Celju, pri čemer bi to stanovanje lahko odkupil po privatizacijskih določbah SZ ob uveljavitvi Uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Uradni list RS z dne 24.12.1992). Dne 29.7.1992 je tožniku bilo dodeljeno večje službeno stanovanje na podlagi zamenjave s stanovanjem v Ulici S. v Celju, v zamenjavo dano stanovanje pa je prevzel dne 13.11.1992. Dne 12.3.1993 je izpraznjeno stanovanje v Ulici S. izročil toženi stranki. Opisane dejanske ugotovitve revizijsko niso izpodbijane, bile pa so tudi sicer med strankama ves čas nesporne.

Tožnik je torej v zamenjavo dano stanovanje prevzel še v času pred veljavnostjo citirane uredbe, medtem ko je prvo stanovanje izpraznil tedaj, ko je uredba, ki je privatizacijo vojaških stanovanj omogočala, že veljala. Res je torej, da bi tožnik dne 12.3.1993, ko je izročal prvo stanovanje, lahko zahteval njegovo privatizacijo po določbah SZ, vendar pa je prav v tem bistvo problema: tožnik namreč trdi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa mu po sprejeti dokazni oceni verjameta, da tega ni storil zato, ker mu je bilo obljubljeno, da bo lahko odkupil v zamenjavo dano, večje stanovanje na Ulici N. v Celju. V tem okviru je bil ocenjen dopis tožene stranke z dne 18.1.1993, zlasti pa izpoved priče M. Š., ki je bil takrat pooblaščena oseba za urejanje prodaje vojaških stanovanj ter sekretar stanovanjske komisije. Dokazna ocena, ki jo glede tožnikove prepričanosti, da je postal upravičenec do odkupa stanovanja v Ulici N., ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob takem stanju so utemeljene ugotovitve v izpodbijani sodbi, da je zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke tožnik podal predlog za odkup stanovanja v Ulici N., ne pa za odkup stanovanja v Ulici S. Zavrnitev predloga za odkup v zamenjavo danega stanovanja na Ulici N. je bila podana že po izpraznitvi prvega stanovanja, zaradi česar tožnik ni imel več možnosti, da bi po določilih SZ uveljavljal pravico do njegove odkupa. Podani so torej vsi elementi civilnega delikta, storjenega na strani tožene stranke. Tožniku je nastala nedopustna škoda na premoženjskem področju zaradi ravnanja pooblaščenih uslužbencev tožene stranke, ki svoje obljube po odkupu stanovanja, ki je tožnika navedla k zamenjavi stanovanj, niso izpolnili. Gre torej za odškodninsko odgovornost po splošnih načelih krivdne odgovornosti (prvi odstavek 154. in 158. člen ZOR).

Pravna presoja, ki jo sprejema izpodbijana sodba, je torej pravilna, zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).