Jedro

Ko sta nižji sodišči uporabili zakon o stanovanjskih razmerjih sta se sklicevali na določbo drugega odstavka 159. člena SZ. Gre za prehodno določbo, ki ureja pravna razmerja med lastniki stanovanj in imetniki stanovanjske pravice za čas do sklenitve najemne pogodbe po stanovanjskem zakonu, ne podaljšuje pa veljavnosti zakona o stanovanjskih razmerjih za osebe, ki ob začetku veljavnosti stanovanjskega zakona niso imele stanovanjske pravice. Stanovanjski zakon na novo ureja razmerja med lastniki in najemniki stanovanj. Stanovanjska pravica po zakonu o stanovanjskih razmerjih kot pridobljena pravica ima posledice pri vzpostavitvi najemnih razmerij po stanovanjskem zakonu. Vendar gre pri tem samo za stanovanjsko pravico, ki je obstajala na dan uveljavitve stanovanjskega zakona. Ob dejanski ugotovitvi, da toženkin oče kot imetnik stanovanjske pravice na obravnavanem stanovanju le-tega ni nehal uporabljati, pomeni, da se toženka nahaja v stanovanju kot ožji družinski član. Tudi iz trditev obeh strank izhaja, da toženka ni bila imetnica stanovanjske pravice. Tako ni razloga, da se uporabijo določbe zakona o stanovanjskih razmerjih na podlagi omenjene določbe drugega odstavka 159. člena SZ, marveč določbe slednjega zakona. Ta pa lastniku stanovanja ne daje možnosti, da s tožbo zahteva izselitev ožjega družinskega člana. Ne tožba zaradi odpovedi najemne pogodbe (52. in 53. člen SZ) ne izpraznitvena tožba (58. člen SZ) ne moreta biti vloženi samo proti ožjemu družinskemu članu. Pravilna je torej presoja nižjih sodišč, da ni podana pasivna legitimacija toženke, pa čeprav sta prišli do takšne odločitve na podlagi zakona o stanovanjskih razmerjih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob drugem sojenju v tej zadevi zaradi izpraznitve vojaškega stanovanja, enako kakor prvič, zavrnilo tožbeni zahtevek, naj toženka izprazni triinpolsobno stanovanje v L., T. in ga izroči tožeči stranki - ker je ugotovilo, da v njem še vedno živijo toženka in njeni starši, da se ti niso preselili v novozgrajeno petsobno hišo v H., ki jo je toženkin oče daroval sinu, in da ni mogoče pričakovati, da bi bila ta primerna za toženko, starša in brata z družino.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, ker je sprejelo na prvi stopnji ugotovljena dejstva, med drugim, da se toženkin oče, sicer imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju iz tega ni preselil v H., da bi tam zadovoljeval svoje stanovanjske potrebe, kar vodi k nujnemu zaključku, da je pasivna legitimacija zgrešena, upoštevaje drugi in četrti odstavek 19. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR), ker se pač imetnik stanovanjske pravice ni odselil in ne vselil v novo stanovanjsko hišo. Tožeča stranka bi lahko naperila tožbo zoper imetnika stanovanjske pravice, ne pa uporabnika.

Proti tej sodbi je vložila revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava kot posledice zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Trdi, da so navedbe tožene stranke neiskrene, saj toženke poprej ni bilo v stanovanju, ker se je šolala v P., njen brat živi v I. od leta 1986, mati je bila prijavljena v H. od leta 1985 naprej, toženkin oče pa nima več hiše zaradi darilne pogodbe in podobno.

Sodišče je kršilo načelo materialne resnice, ker ni po resnici ugotovilo vseh dejstev, sodišče druge stopnje pa je kršilo postopek, ker ni omogočilo z razveljavitvijo prve sodbe uveljaviti načela materialne resnice in ugotoviti pravilnega dejanskega stanja.

Analizira podatke o porabljeni električni energiji v spornem stanovanju in v hiši v H. po posameznih letih. Če bi to storilo sodišče in zaslišalo v pritožbi predlagane priče, bi ugotovilo, da imetnik stanovanjske pravice - toženkin oče že dolgo ne živi več v obravnavanem stanovanju, najpozneje pa se je izselil v hišo ob upokojitvi konec leta 1990. Zoper uporabnike je revidentka pravočasno vložila tožbo, saj 2-letni rok ne velja več. Sklicuje se še na obe svoji pritožbi.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da ta spodbija le ugotovljeno dejansko stanje, to pa skuša prikriti s tem, da se sklicuje na kršeno načelo materialne resnice. Pravilno je sodišče uporabilo materialne določbe bivšega ZSR v zvezi s 159. členom stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91-I, 21/94 in 23/96 - SZ).

Pristojni javni tožilec se o vročeni mu reviziji ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, se pravi, da sledi postopku, ki se je že pravnomočno končal (prvi odstavek 382. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato je sodišču tudi naloženo, da preizkusi izpodbijano sodbo v zelo omejenem obsegu - v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. člen ZPP). Spričo povedanega revizijsko sodišče ne more in ne sme upoštevati tistega, na kar se revident le sklicuje, ne navede pa konkretno, kaj uveljavlja. Zato je moralo sodišče iti mimo razlogov, ki jih je tožeča stranka navajala v svojih pritožbah in na katere se v reviziji le sklicuje.

Zakon ne omogoča z revizijo izpodbijati na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja, in to ne s trditvijo, da je zmotno in ne da je nepopolno ugotovljeno. Prav to pa skuša storiti tožeča stranka, ki je pretežni del svoje revizije izpolnila z grajo ugotovljenega dejanskega stanja in v njej celo ponudila nove dokaze. To skuša oviti s procesno kršitvijo - načela materialne resnice. Res sicer zakon določa, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka (prvi odstavek 7. člena ZPP), vendar ne gre sleherne nepravilne ugotovitve (po mnenju revidenta) dejanskega stanja razglasiti tudi za kršitev pravkar omenjenega predpisa. Ta pomeni delovno metodo pri ugotavljanju dejanskega stanja in se ne tiče neposredno rezultata tega ugotavljanja. Revizija niti ne pove, katera procesna določba je bila kršena, in tudi ne, če že misli na kršitev prvega odstavka 7. člena ZPP, ali gre za relativno bistveno kršitev postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP ali morda za takšno absolutno kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, niti ni mogoče iz obrazložitve revizije razbrati, kam meri. Ko sicer nekoliko konkretneje pove, da pritožbeno sodišče kljub predlaganim novim dokazom ni razveljavilo prve sodbe, ne pojasni, kateri predpis naj bi s tem kršilo. Vsak nov dokaz v pritožbi sam ob sebi še ne pomeni, da je nujna razveljavitev sodbe. Dejstva, da pritožbeno sodišče ni pojasnilo, zakaj ne izvesti novih dokazov, pa revizija ne spodbija. Revizijsko sodišče mora po uradni dolžnosti paziti le na morebitno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP), za katero v tej zadevi ne gre, na druge procesne kršitve pa ne. Ob splošnem opisu revizijskega razloga "bistvene kršitve določb pravdnega postopka" in ob neopredeljenih trditvah v obrazložitvi revizije ni bilo mogoče tej pritrditi, da gre za takšen razlog.

Zaradi omenjenih procesnih določb so tako stranki kakor tudi sodišče vezani na dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih stopnjah, in njegova naloga je tako v mejah revizijskih trditev kakor tudi po uradni dolžnosti dognati, ali je sodišče z izpodbijano sodbo pravilno uporabilo materialno pravo. Odgovor v tem primeru je pritrdilen, pa čeprav ni bil uporabljen pravi zakon. Ko sta nižji sodišči uporabili zakon o stanovanjskih razmerjih sta se sklicevali na določbo drugega odstavka 159. člena SZ. Gre za prehodno določbo, ki ureja pravna razmerja med lastniki stanovanj in imetniki stanovanjske pravice za čas do sklenitve najemne pogodbe po stanovanjskem zakonu, ne podaljšuje pa veljavnosti zakona o stanovanjskih razmerjih za osebe, ki ob začetku veljavnosti stanovanjskega zakona niso imele stanovanjske pravice. Stanovanjski zakon na novo ureja razmerja med lastniki in najemniki stanovanj. Stanovanjska pravica po zakonu o stanovanjskih razmerjih kot pridobljena pravica ima posledice pri vzpostavitvi najemnih razmerij po stanovanjskem zakonu. Vendar gre pri tem samo za stanovanjsko pravico, ki je obstajala na dan uveljavitve stanovanjskega zakona. Ob dejanski ugotovitvi, da toženkin oče kot imetnik stanovanjske pravice na obravnavanem stanovanju le-tega ni nehal uporabljati, pomeni, da se toženka nahaja v stanovanju kot ožji družinski član. Tudi iz trditev obeh strank izhaja, da toženka ni bila imetnica stanovanjske pravice. Tako ni razloga, da se uporabijo določbe zakona o stanovanjskih razmerjih na podlagi omenjene določbe drugega odstavka 159. člena SZ, marveč določbe slednjega zakona. Ta pa lastniku stanovanja ne daje možnosti, da s tožbo zahteva izselitev ožjega družinskega člana. Ne tožba zaradi odpovedi najemne pogodbe (52. in 53. člen SZ) ne izpraznitvena tožba (58. člen SZ) ne moreta biti vloženi samo proti ožjemu družinskemu članu. Pravilna je torej presoja nižjih sodišč, da ni podana pasivna legitimacija toženke, pa čeprav sta prišli do takšne odločitve na podlagi zakona o stanovanjskih razmerjih.

Uveljavljena revizijska razloga torej nista podana, zaradi česar je bilo potrebno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP). Spričo pogostih opozoril tožene stranke, da teče postopek privatizacije obravnavanega stanovanja in da je v zvezi s tem potrebno počakati na končanje te pravde, pa velja opozoriti, da njen izid nikakor ne posega v obstoj možnosti toženkinega očeta za odkup stanovanja ali za morebitno sklenitev najemne pogodbe.

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).