Jedro

Po določbi 1. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) sodišče odloči o sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. Po proučitvi tožbe in podatkov iz poslanih upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka pravilno presodila vse pritožbene ugovore in pravilno odločila. Ugovora, da bo objekt investitorjev še dodatno osenčil njuno hišo, tožnika nista uveljavljala v upravnem postopku (uveljavljala sta osenčenje vrta), sicer pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da gre za gradnjo stanovanjske hiše v takih odmikih od ostalih objektov in v taki legi, da ne more povzročiti bistvenega poslabšanja osončenja ostalih objektov. Iz podatkov poslanih upravnih spisov je tudi razvidno, da je že prvostopni organ dal tožnikoma možnost udeležbe tudi na ustni obravnavi z ogledom in da je presodil vse njune pismene ugovore, zato je tožena stranka pravilno ocenila, da njen ogled na terenu ni potreben in je zato tudi njeno sklicevanje na obrazložitvene razloge prvostopne odločbe v skladu z 245. členom zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Sekretariata za urbanizem in varstvo okolja občine z dne 10. 08. 1993, s katero je ta izdal investitorjema lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. .... Uveljavljala sta ugovore zmanjšanja popoldanskega osončenja njunega vrta in edinega osončenja bivalnega dela njune parcele, odvzem edinega razgleda iz zazidalnega območja. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da so bili za izdajo lokacijskega dovoljenja podani vsi pogoji, ki jih določa zakon o urbanističnem planiranju. Izpolnitev navedenih pogojev temelji na izkazih, zbranih v upravnem postopku in se tožena stranka glede pritožbenih ugovorov v skladu z 245. členom zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) sklicuje na razloge prvostopne odločbe ter poudarja, da je lokacijsko dovoljenje v skladu z odlokom o novelaciji zazidalnega načrta za MS 10 ... (Ur. l. SRS, št. 18/81), ki je v skladu z družbenim planom občine, kar izhaja iz 8. točke 3. člena odloka o ugotovitvi, katere sestavine zazidalnih načrtov in urbanističnega reda so v nasprotju s srednjeročnim družbenim planom občine za obdobje 1986- 1990 (Ur. l. RS, št. 23/86). V skladu z 8. členom pravilnika za izvajanje tega načrta pa so na površinah, kjer z zazidalnim načrtom ni predvidena novogradnja, dovoljene novogradnje ob preveritvi umestnosti zapolnitve prostih površin z lokacijsko dokumentacijo, zlasti glede vsebine novogradnje ter vpliva na obstoječe objekte s stališča osončenja, prekomernega hrupa in varovanja čistega zraka. V konkretnem primeru gre za gradnjo stanovanjske hiše v takih odmikih od ostalih objektov in v taki legi, da ne more povzročati bistvenega poslabšanja osončenja ostalih objektov. Tak objekt glede na svojo funkcijo ne bo povzročal prekomernega hrupa in onesnaženja zraka. Izpolnjeni so pogoji iz citiranega pravilnika glede možnosti gradnje in tudi drugi pogoji, ki se nanašajo na oblikovanje objekta. Dana so bila tudi soglasja pristojnih organov. S predvideno gradnjo tudi sicer ne bodo prizadeti javni interesi. Ugotavlja še, da morebitno zmanjšano osončenje vrta ne more vplivati na odločitev, ker gre za območje stavbnih zemljišč, ki so namenjena pozidavi. Ker je objekt predviden na severozahodni strani od pritožnikovega, do bistvenega osenčenja ne more priti. Okoliščina, da bi investitorja lahko gradila tudi drugače, na odločitev ne vpliva, ker je predmet postopka investitorjev zahtevek in le o njem je pristojni organ dolžan odločiti.

V tožbi tožnika navajata, da se ne strinjata z ugotovitvijo tožene stranke, da se osončenje ne bo bistveno poslabšalo. Predvidena gradnja se nahaja na zahodni strani parcele tožnikov, kar bi poslabšalo osončenost njihove parcele in edini preostali pogled iz zazidalnega območja, ker so na vzhodni, južni in jugozahodni strani že postavljeni objekti sosedov, ki so bližje kot 4 m od meje in zakrivajo sonce tako, da je njuna hiša v senci več kot pol dneva. Objekt investitorjev na zahodni strani pa bo še dodatno onemogočil osončenje. Hiša tožnikov bo z nameravano gradnjo najbolj prizadeta. Tožena stranka ni upoštevala njune zahteve za ogled na terenu. Prav tako 8. člen pravilnika za izvajanje zazidalnega načrta v soseski MS 10 določa, da je treba na površinah, kjer v zazidalnem načrtu ni predvidena novogradnja, preveriti umestnost zapolnitve prostih površin in posebno pozornost posvetiti odnosu nameravane gradnje do obstoječih objektov s stališča osončenja in drugih faktorjev. V lokacijski odločbi se navaja, da bi bila zmanjšana osončenost le na zahodnem delu zemljišča v širini 10 m, to pa je edina še preostala stran neba. To je tudi prvi in edini primer v tej soseski, da se na isti parceli poskusi zgraditi še drugi samostojni objekt, ki pa se glede na velikost parcele skuša čimbolj približati mejam. Preveri naj se pravilnost postopka. Sodišču predlagata, da odpravi izpodbijano odločbo.

Investitorja kot prizadeti stranki v tem upravnem sporu navajata, da je iz skice razviden odmik novogradnje za 13,80 m od obstoječe hiše tožnikov; iz načrta pa se vidi, da sta južna fasada novega objekta in severna fasada hiše tožnikov v zamiku za 1,75 m, zato osončenje ne more biti razlog, senca pada le v popoldanskih urah na zelenjavni vrt, saj je vrh slemena novega objekta visok le 6,50m. Tožnika sta bila vabljena na komisijski ogled na terenu, vendar vabila nista hotela sprejeti. V bližnji okolici so tudi trije primeri gradenj na isti parceli. Parcela je pozidana samo 25 %, novejša urbanistična zasnova dovoljuje odmik od meje samo do polovice višine objekta in bi to znašalo le 3 m, novi objekt pa je odmaknjen več. Zato predlagata sodišču, da tožbo zavrne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) sodišče odloči o sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. Po proučitvi tožbe in podatkov iz poslanih upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka pravilno presodila vse pritožbene ugovore in pravilno odločila. Ugovora, da bo objekt investitorjev še dodatno osenčil njuno hišo, tožnika nista uveljavljala v upravnem postopku (uveljavljala sta osenčenje vrta), sicer pa je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da gre za gradnjo stanovanjske hiše v takih odmikih od ostalih objektov in v taki legi, da ne more povzročiti bistvenega poslabšanja osončenja ostalih objektov. Iz podatkov poslanih upravnih spisov je tudi razvidno, da je že prvostopni organ dal tožnikoma možnost udeležbe tudi na ustni obravnavi z ogledom in da je presodil vse njune pismene ugovore, zato je tožena stranka pravilno ocenila, da njen ogled na terenu ni potreben in je zato tudi njeno sklicevanje na obrazložitvene razloge prvostopne odločbe v skladu z 245. členom zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Na podlagi navedenega tožnika nista mogla uspeti v tem upravnem sporu. Zato je sodišče njuno tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. Določbe ZUP in ZUS je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije.