Jedro

Na tožniku je dokazno breme, da dokaže, da ni šlo za fiktivno poroko, sklenjeno z namenom pridobitve vizuma za bivanje v Republiki Sloveniji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. S prvostopenjsko odločbo je Veleposlaništvo Republike Slovenije v Kairu na podlagi 10. alineje 1. odstavka 26. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 50/11 z dne 27.6.2011; v nadaljevanju ZTuj-2) in na podlagi 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v upravni zadevi izdaje vizuma D tujcu z imenom A.A., državljanu Islamske republike Pakistan, odločilo, da se zahteva za izdajo vizuma za dolgoročno bivanje A.A. zavrne.

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je A.A. dne 17.12.2013 pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Kairu vložil vlogo za izdajo vizuma za dolgoročno bivanje z namenom združitve družine s slovensko državljanko B.B., rojeno … v kraju Berane, Republika Črna Gora in stanujočo na naslovu …. Zakonska zveza je bila sklenjena 26.03.2012 v Dubaju, Združeni arabski emirati. V upravnem postopku izdaje vizuma tujcu je bilo dne 07.05.2014 opravljeno istočasno zaslišanje prosilca na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Kairu in njegove soproge na Upravni enoti Sežana.

3. Uradna oseba v Veleposlaništvu Republike Slovenije v Kairu je v postopku zaslišanja ugotovila, da prosilec ne izpolnjuje zakonskih pogojev za pridobitev vizuma za dolgoročno bivanje, ki jih določa drugi odstavek 22. člena ZTuj-2. Uradna oseba je na podlagi ugotovitev iz zaslišanja in predloženih listin B.B. na Upravni enoti v Sežani ugotovila, da prosilec in njegova soproga ne izkazujeta zadostnih sredstev za preživljanje v Republiki Sloveniji. V postopku je bilo ugotovljeno, da prosilec nima lastnih sredstev za preživljanje, saj ni v rednem delovnem razmerju. Prosilec je na vprašanje glede zaposlitve odgovoril, da je študiral v Združenih arabskih emiratih, da je študij pustil, da ima srednješolsko izobrazbo in da trenutno ni zaposlen in dodal, da je bil zaposlen v Združenih arabskih emiratih v kraju Sharjah ter da je mesečno zaslužil okoli 970 evrov. Iz predloženega potnega lista prosilca ni razvidno, da bi imel prosilec v Združenih arabskih emiratih dovoljenje za bivanje iz razloga dela oz. zaposlitve. Slednjega na zaslišanju ni predložil. Prosilec je na vprašanje glede zaposlitve soproge B.B. dejal: „Je zaposlena. V proizvodnji koles. Ona študira le od 15 ure dalje. Šola ji daje 150 evrov in starši ji dajejo denar. V podjetju zasluži 900 ali 1000 evrov. Sedaj dela šele en mesec v tej tovarni. Pred tem je delala v trgovini prav tako en mesec«. B.B. pa je izjavila, da še čaka na plačo. »Dnevno je ena ura 4 evre, če delam nočne, pa 6 evrov. Računam, da bom dobila okoli 750 evrov. Trenutno je to začasna zaposlitev. Štipendijo imam do konca šolskega leta«.

4. Iz dokumentov, ki so bili predloženi upravni enoti, in izjav zakoncev izhaja, da prosilec na zaslišanju ni govoril resnice, ali pa mu soproga B.B. ni povedala resnice glede njenih zaposlitev oz. višine osebnega dohodka. B.B. na dan ugotavljanja pogojev za pridobitev vizuma za dolgoročno bivanje tujca v Republiki Sloveniji prejema le državno štipendijo od Centra za socialno delo Sežana v višini 190,31 evrov. Prosilec je nezaposlen. Uradna oseba je na podlagi zaslišanja in predloženih dokumentov B.B. ugotovila, da bo v stanovanju in v istem gospodinjstvu, kjer nameravata prebivati zakonca, živelo 5 odraslih oseb. Stanovanje je po izjavi B.B. veliko 55 kvadratnih metrov in ima poleg kopalnice le veliko dnevno sobo, eno spalnico, kuhinjo, hodnik in balkon.

5. Prosilca je uradna oseba vprašala, kdo bo prebival na naslovu, kjer bosta živela z zakoncem v Sloveniji in je na tem naslovu že uradno prijavljen. Prosilec je odgovoril, da B.B., H.H. in C.C.. Na ponovitev istega vprašanja je prosilec odgovoril: »Nihče drug.« Iz odgovora B.B. in njene predložitve uradne listine, na podlagi katere so bili družini odmerjena finančna sredstva slovenske države (štipendija), je razvidno, da v istem stanovanju prebiva tudi tujec z dovoljenjem za prebivanje v Republiki Sloveniji D.D. Slednji je na podlagi predložene listine B.B. upravičenec do pokojnine v višini 147,83 evrov, ki jo prejema od pokojninskega sklada Republike Črne Gore. Kot pojasni B.B. je D.D. soprog njene matere.

6. Prva alineja prvega odstavka 20. člena ZTuj-2 določa, da se vizum izda tujcu, družinskemu članu slovenskega državljana, ki namerava v Sloveniji prebivati na podlagi združitve družine. Iz tega izhaja, da bo prosilec po prihodu v Republiko Slovenijo na upravni enoti zaprosil tudi za dovoljenje za prebivanje iz razloga združitve družine. Po določbi 4. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2014 osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 265,22 evrov. Torej bosta morala zakonca v postopku pridobitve dovoljenja za prebivanje na upravni enoti dokazati mesečni priliv v višini 265,22 evrov na osebo.

7. Vizum D se izdaja družinskim članom slovenskega državljana z namenom, da si v Sloveniji uredijo dovoljenje za prebivanje, za katerega pa je potrebno izpolniti določene pogoje, med drugim tudi dokazati zadostna sredstva za preživljanje. Iz predloženih dokazov izhaja, da tujec in njegova soproga nimata zadostnih finančnih sredstev, iz česar sledi, da tujec ne izpolnjuje pogojev za pridobitev dovoljenja za prebivanje v RS. Posledično tujec tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo vizuma D. 8. V primeru, da bi dovoljenje vseeno pridobil, obstaja, glede na okoliščine konkretnega primera, velika verjetnost, da tujec v Sloveniji ne bo ostal. Prosilec ima namreč v drugih državah Evropske unije številne prijatelje in sorodnike. Uradna oseba je v postopku ugotovila, da sta zakonca zakonsko zvezo sklenila v času, ko je bila B.B. še mladoletna oseba in brez predhodnega soglasja Centra za socialno delo Republike Slovenije. Uradna oseba na podlagi primerjave izjav zaslišanih ugotavlja, da se njune izjave razlikujejo glede načina, kako in na kakšen način sta se spoznala in kdaj sta sklenila zakonsko zvezo. Prosilec je izjavil, da sta se poročila 23. marca 2013. B.B je dejala, da sta se poročila 26. marca 2013. Prosilec je dejal, da je B.B. spoznal v Dubajskem nakupovalnem središču avgusta 2011, kjer je bila z mamo in teto. B.B. je nagovoril, ker je bila lepa in jih nato povabil v kavarno. B.B. je izjavila, da je bil prisoten tudi stric, da so že sedeli v lokalu za mizo, ko ji je pristopil A.A. in jo vprašal, od kod je in ali je turistka. Na podlagi izjave prosilca jo je zgolj prosil za telefonsko številko. B.B. pa je dejala, da jo je vprašal, ali ima kakšen Facebook ali Skype kontakt, in dodala, da mu je dala Skype naslov. Na vprašanje uradne osebe, kdo je predlagal poroko, je prosilec izjavil: »Jaz sem predlagal poroko. To sem ji predlagal leta 2010 ali 2011 preko skypa in nato še v Green house resort Sharjah, kjer sva se zaročila.« B.B. je dejala: »Poroko sem predlagala jaz,« in dodala, da je poroko predlagala preko Skypa, čeprav je prosilec ob tem dejal, da je mogoče premlada za zakon v Sloveniji zaradi nepolnoletnosti. Izjavi zališancev ne le, da se ne ujemata, temveč je B.B. pri vprašanju uradne osebe na upravni enoti, kako sta se z zakoncem spoznala, še povedala: »Jaz, mama in oče smo šli okrog 20. marca 2012 v Dubaj k njemu in takrat smo se odločili, da se poročimo. Iz moje strani in njegove strani so se domači vsi strinjali«.

9. Uradna oseba veleposlaništva na podlagi izjav zakoncev ugotavlja, da je bila mati B.B. s hčerko pred sklenitvijo zakonske zveze v Združenih arabskih emiratih zgolj dvakrat. Ob drugem obisku Dubaja je bila tudi sklenjena zakonska zveza. Takrat je potoval tudi oče C.C.. Uradnima osebama niso bili predloženi dokumenti, ki bi dokazovali, kdo je nosil vse stroške letalskih kart, avtomobilskih prevozov, vizumov in drugih stroškov potovanj. Na podlagi vpogleda v javno dostopne baze turističnih podatkov glede povprečnih stroškov letalskih kart, namestitev v hotelu in drugih stroškov večdnevnega bivanja (dva obiska) v Združenih arabskih emiratih znašajo več tisoč evrov. Iz ugotovitev zaslišanj na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Kairu in v Upravni enoti Sežana izhaja, da se zakonca slabo poznata, saj sta se pred sklenitvijo zakonske zveze v živo videla le enkrat, ko sta se spoznala v kavarni, kjer naj bi prosilko prosilec tudi ogovoril. Ob naslednjem obisku Združenih arabskih emiratov pa sta sklenila zakonsko zvezo. Uradna oseba ugotavlja, da je prosilec po sklenitvi zakonske zveze z državljanko Republike Slovenije zapustil Združene arabske emirate in se vrnil v Pakistan. Iz vseh ugotovljenih okoliščin konkretnega primera izhaja, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno z namenom in interesom pridobitve vizuma prosilca. Zato je odločeno, kot izhaja iz izreka prvostopenjske odločbe.

10. Tožnik je v pritožbi navedel, da je bila poroka sklenjena zaradi ljubezni. Navedel je, da želi biti s svojo ženo in živeti z njo in imeti družino. Bil je v Sloveniji in videl vse. Slovenija mu je zelo všeč in tam misli ostati in imeti svojo obrt ali službo. Žena še študira in dela in za vse finančne stroške sta garant njena mama in oče. 11. Z drugostopenjsko odločbo je pristojno ministrstvo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi drugostopenjskega akta je navedeno, da je tožnik povedal, da je bila ob srečanju tožnika in B.B. prisotna še njena teta, nagovoril ju je pred trgovino. Nasprotno pa je B.B. izjavila, da sta se spoznala, ko je skupaj z mamo, teto in stricem sedela v lokalu, pritožnik pa je sedel pri sosednji mizi.

12. Na vprašanje uradne osebe na Veleposlaništvu RS v Kairu, kdo je plačal potovanje za družino B.B. v Dubaj, je pritožnik odgovoril, da je hotelski nastanitvi obakrat plačal on. Iz tega izhaja, da so izjave, ki sta jih pritožnik in njegova žena navedla glede prvega srečanja, neresnične. Če bi se res spoznala šele v Dubaju, potem pritožnik ne bi mogel že prvič plačati njihove hotelske nastanitve v Dubaju. Gre za očitno prikrivanje okoliščin prvega srečanja, saj si, če bi se res prvič srečala v Dubaju, tudi izjave o prvem srečanju ne bi nasprotovale. Izjave pritožnika in njegove žene si nasprotujejo tudi pri vprašanju, kdo je predlagal poroko. Vsak zase trdi, da je predlagal poroko on oziroma ona. Nasprotujejo si tudi izjave glede prič pri poroki in glede zabave po poroki.

13. Tako je B.B. izjavila, da je bil pritožnikov oče zelo zainteresiran za sklenitev zakonske zveze, ko so se prvič srečali. Postavlja se vprašanje, zakaj bi bil oče tujca tako zainteresiran za poroko. Pritožnik je izjavil, da je v Dubaju študiral in tudi delal. Iz tega izhaja, da pritožnik nima urejenega statusa v Združenih arabskih emiratih in da je njegova edina možnost, da se vrne v Pakistan. Zato obstaja upravičena domneva, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno z namenom pridobitve vizuma, saj bi na ta način prosilec pridobil možnost vstopa v Evropsko unijo.

14. Ugotovljeno je tudi bilo, da je bila B.B. ob sklenitvi zakonske zveze leta 2012 še mladoletna in da CSD Sežana ni dal soglasja za sklenitev zakonske zveze in poroka dve leti ni bila vpisana v slovenski register. Ni jasno, zakaj sta se mati in oče B.B. strinjala, da poročita mladoletno hči z državljanom Pakistana in organizirala srečanje v Dubaju. Pritožnik in njegova žena nimata svojih finančnih sredstev. B.B. je navedla, da ima štipendijo (ki se ob koncu šolskega leta preneha izplačevati) in občasno opravlja delo preko študentskega servisa. Sklicujeta se na finančna sredstva njenih staršev, ki pa jo sestavljata očetova pokojnina in plača, ki jo mati B.B. prejema od Občine Divača kot družinski pomočnik za oskrbo svojega bivšega moža, očeta B.B.. Upravičeno se pričakuje, da bo v primeru sklenjene zakonske zveze, če zakonec nima lastnih sredstev, zakonca vzdrževal drugi zakonec, v tem primeru žena, in ne njeni starši. 15. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da stanovanje na naslovu … obsega 55m2 in v njem že bivajo štiri odrasle osebe, poleg B.B. še njen oče in mati in materin novi mož, državljan Črne gore. Slednji ima v Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje, vendar ne živi v Sloveniji in prihaja v Slovenijo občasno zaradi zdravljenja. Po pridobitvi vizuma naj bi si v tem stanovanju ustvarila družino tudi pritožnik in njegova žena. Stanovanje očitno ni ustrezno veliko za takšno število ljudi, ki naj bi prebivali v njem. Iz zapisnikov zaslišanja izhaja tudi, da se pritožnik in njegova žena ne poznata dobro (npr. izjava pritožnika o šolanju njegove žene), saj sta se videla le trikrat (dvakrat v Dubaju in enkrat v Sloveniji, ko je pritožnik dobil schengenski vizum C za zasebni obisk na italijanskem veleposlaništvu).

16. Obstaja upravičena domneva, da je bilo srečanje v Dubaju načrtovano in zakonska zveza dogovorjena vnaprej z namenom, da pritožnik pridobi vstopni naslov (najprej vizum, nato dovoljenje za prebivanje) v Republiki Sloveniji. Resolucija Sveta EU 97/C 382/01 z dne 4. decembra 1997 o ukrepih, ki se sprejemajo za boj zoper sklepanje zakonskih zvez iz koristoljubja v 2. točki izrecno navaja okoliščine, na podlagi katerih je sklepati, da gre za fiktivno zakonsko zvezo. Med temi okoliščinami je izrecno navedena tudi okoliščina, da zakonca nedosledno opisujeta okoliščine svojega prvega srečanja ali navajata druge svoje informacije. Tožena stranka meni, da so navedene okoliščine v konkretnem primeru izpolnjene in da je presoja uradne osebe organa prve stopnje pravilna in utemeljena. Glede na zgornje navedbe drugostopenjski organ nima dvoma, da iz okoliščin primera izhaja, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno zaradi pridobitve vizuma.

17. V tožbi tožnik med drugim pravi pravi, da je B.B. slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Zaradi združitve družine je tožnik pri Veleposlaništvu RS v Kairu vložil zahtevo za izdajo vizuma za dolgoročno bivanje, katero pa je tožena stranka zavrnila. Tožnik in B.B. sta zakonsko zvezo sklenila dne 26.03.2012 v Dubaju v Združenih arabskih emiratih. Ko je žena tožnika sklenitev zakonske zveze želela vpisati v poročno matično knjigo pri Upravni enoti v Sežani, slednja te zakonske zveze ni želela vpisati v poročno matično knjigo, ker je bilo ugotovljeno, da je na dan sklenitve zakonske zveze žena tožnika B.B. bila še mladoletna, za sklenitev zakonske zveze pa skladno z določbo 23. člena ZZZDR ni imela privoljenja pristojnega centra za socialno delo. Sprva je upravna enota Sežana z odločbo vpis zakonske zveze v poročno matično knjigo zavrnila, po pritožbi B.B pa je drugostopenjski organ odločbo razveljavil. Nato je Upravna enota Sežana s sklepom opr. št. 211-66/2012-17 z dne 16.01.2013 postopek prekinila zaradi rešitve predhodnega vprašanja obstoja oziroma veljavnosti zakonske zveze. Ker za ugotavljanje obstoja oziroma veljavnosti zakonske zveze pristojno redno sodišče, je tožnica dne 20.02.2013 zoper Upravno enoto Sežana vložila tožbo zaradi ugotovitve veljavnosti zakonske zveze. V tem postopku je Republiko Slovenijo zastopalo državno pravobranilstvo, katero je tožbeni zahtevek pripoznalo, saj ni videlo ovir za sklenitev zakonske zveze. Tako je Okrožno sodišče v Kopru s sodbo opr. št. P 113/2013 z dne 28.10.2013 razsodilo, da je zakonska zveza, ki sta jo v Dubaju v Združenih arabskih emiratih dne 26.03.2012 sklenila B.B. in tožnik, veljavna. Odločba je postala pravnomočna dne 28. 10. 2013. Če bi bila zakonska zveza sklenjena izključno z namenom in interesom pridobitve vizuma tožnika, potem se žena tožnika ne bi podala v dolgotrajni upravni in sodni postopek ter s tem ne bi imela nepotrebnih stroškov, temveč bi enostavno počakala na svojo polnoletnost (polnoletna je postala dne 13.03.2013) in bi s tožnikom zakonsko zvezo sklenila ponovno ter bi nato tožnik takoj zaprosil za vizum. Poleg tega bi tožnik, v kolikor bi bil njegov namen izključno pridobitev vizuma, zahtevo za izdajo vizuma vložil takoj po sklenitvi zakonske zveze, ne pa šele več kot dve leti po njeni sklenitvi. Torej, če bi bilo sodišče enakega mnenja kot tožena stranka, takega zahtevka, kot ga je postavila žena tožnika, ne bi dopustilo oziroma pripoznanja Republike Slovenije, da je zakonska zveza veljavna, ne bi sprejelo. Zakonska zveza, ki je sklenjena z namenom pridobitve vizuma, je fiktivna zakonska zveza in kot taka po splošnih načelih obligacijskega prava neveljavna. V konkretnem primeru pa je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je zakonska zveza tožnika in B.B. veljavna, kar je v pravdnem postopku pripoznala tudi tožena stranka - Republika Slovenija. V predmetnem upravnem postopku pa je ista stranka - to je Republika Slovenija ugotovila, da naj bi bila zakonska zveza sklenjena z izključnim namenom pridobitve vizuma tožnika, pri čemer je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožena stranka je namreč v postopku ugotavljala okoliščine, katere se nanašajo na čas pred sklenitvijo zakonske zveze. Tako je toženo stranko zanimalo predvsem, kako sta se zakonca spoznala in kdo je predlagal sklenitev zakonske zveze, ni pa tožena stranka ugotavljala namena tožnika v zvezi s prošnjo za pridobitev vizuma. Tožena stranka ni ugotavljala, zakaj tožnik potrebuje vizum, kakšne načrte imata z ženo za prihodnost, kako in kje bosta živela, ali nameravata imeti otroke, kako se bosta preživljala itd. Gre za bistvene in pravno relevantne okoliščine, katerih tožena stranka sploh ni ugotavljala in v zvezi s tem ni izvedla ugotovitvenega postopka, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Da bi namreč lahko tožena stranka zaključila, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno z namenom pridobitve vizuma, bi morala raziskati tudi okoliščine v zvezi s tem, kakšen namen imata tožnik in njegova žena v zvezi z življenjem v prihodnosti oziroma po tem, ko bi tožnik prišel v Slovenijo.

18. Da naj bi bila zakonska zveza tožnika z B.B. sklenjena izključno z namenom pridobitve vizuma, je tožena stranka sklenila na podlagi primerjav odgovorov, katere sta tožnik in B.B. podala pred veleposlaništvom oziroma pred Upravno enoto Sežana. Vprašanja in odgovori so se nanašali na to, kako in kdaj sta se spoznala ter kdaj sta sklenila zakonsko zvezo. Tožena stranka vidi nasprotje med tem, ko je B.B. povedala, da se je s tožnikom srečala v lokalu v Dubaju, tožnik pa je povedal, da sta se spoznala v nakupovalnem centru v Dubaju. V teh izjavah namreč nasprotij ni, saj se lokal, v katerem sta se srečala, dejansko nahaja v nakupovalnem centru.

19. V zvezi s tem, kdo je plačal potovanje in nastanitev v Dubaju, je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje in tožnik tega, da naj bi sam obakrat plačal hotelski nastanitvi, ni izjavil. V zvezi s tem k tožbi prilaga pogodbo št. 641279/11 o prekoračitvi na računu z dne 27.07.2011, iz katere izhaja, da je mati tožnikove žene H.H. pri banki X. d.d. najela »limit« v višini 2.600,00 EUR, da bi lahko krila stroške potovanja v Dubaj. Tja je B.B. potovala v avgustu 2011, ko sta se s tožnikom prvič srečala. Potovanje je tako plačala B.B. oziroma njena mati sama, kar dokazuje priložena pogodba o prekoračitvi sredstev na računu, po potrebi pa lahko to potrdi H.H.. Logično je, da tožnik prve nastanitve ni mogel plačati, ko pa je ženo srečal šele v Dubaju. Zakaj je tožena stranka prišla do take ugotovitve, tožniku ni znano, pa tudi sam tega zagotovo ni izjavil. Je pa res, da je nato tožnik plačal nastanitev, ko sta se v Dubaju srečala marca 2012 in se tedaj tudi poročila, pri čemer pa je letalske vozovnice plačala tožnica sama s pomočjo staršev.

20. Glede vprašanja, ki si ga zastavlja tožena stranka v odločbi z dne 21.07.2014, da se postavlja vprašanje, zakaj bi bil oče tujca tako zainteresiran za poroko, tožnik navaja, da taka navedba tožene stranke kaže na očitno slabo poznavanje islamske kulture in običajev. B.B. se je namreč marca 2012 v Dubaju srečala tudi z očetom tožnika, s katerim je vzpostavila prisrčne odnose in se z njim zelo dobro razume. V tem smislu je B.B. tudi izjavila, da je bil oče zainteresiran za poroko, saj se je glede na običaje islamske kulture oče moral s poroko sina strinjati. Ravno dejstvo, da je pred poroko moral oče tožnika spoznati bodočo ženo, govori v prid temu, da ne gre za fiktivno poroko. Če bi zakonska zveza res bila sklenjena z namenom, da si tožnik pridobi vizum, potem bi jo pač samo formalno sklenil in o tem ne bi obveščal svojih staršev ter očeta ne bi prosil za njegovo »strinjanje« s poroko.

21. Nepravilna je tudi ugotovitev tožene stranke, da naj tožnik ne bi imel delovnega vizuma za Združene arabske emirate. Kot izhaja iz priložene kopije vizuma, je tožnik vizum oziroma dovoljenje za bivanje, ki je veljalo do 21.03.2013, imel, izdan pa je bil 21.03.2011. Na tem vizumu je tudi naveden delodajalec oziroma »sponzor«, in sicer Y.. Gre za družbo, ki se je ukvarjala s prodajo mobilnih telefonov. Tožnik je v času študija pri prej navedeni družbi delal, posebne delovne vize pa očitno ni potreboval, saj je že imel dovoljenje za bivanje zaradi študija, prej navedena družba pa je v lasti sorodnika tožnika. Ta družba je s poslovanjem prenehala, tožnik pa študija tudi ni dokončal, tako da se je vrnil v Pakistan.

22. Tožnik in B.B. nista zamolčala okoliščin njunega srečanja, saj za kaj takega tudi ne vidita razlogov. Srečanje v Dubaju ni bilo načrtovano, saj so v avgustu 2011 tja potovali tožnica z mamo ter teta in stric, šlo pa je za počitniško letovanje dveh družin v Dubaju, ki je priljubljeno turistično središče. Zakonska zveza tudi ni bila dogovorjena vnaprej, sicer v marcu 2012 ne bi bilo potrebno še srečanje tožnikovega očeta in B.B.. Če bi bila zakonska zveza res dogovorjena vnaprej, potem bi tožnik in B.B. zakonsko zvezo sklenila že prvič, ne pa šele v marcu 2012. 23. V zvezi z zavrnitvijo vizuma na podlagi 1. alineje 1. odstavka 26. člena ZTuj-2, češ da naj tožnik ne bi imel zadostnih sredstev za preživljanje, pa tožnik navaja, da tega tožena stranka v ugotovitvenem postopku sploh ni ugotavljala. Iz obrazložitev obeh izpodbijanih odločb izhaja, da je tožena stranka le preverjala, ali sta zakonca zaposlena ali ne, ni pa preverjala drugih možnosti preživljanja. Kot je povedala B.B., sama dela preko študentskega servisa in tako pridobiva dohodek. Četudi ta res ni stalen, pa to še ne pomeni, da se mora zaradi tega tožniku in ženi odreči pravica do združitve družine ter pravica do skupnega bivanja. Sicer pa tožena stranka sploh ni ugotavljala finančnega in premoženjskega stanja B.B. in tožnika. V 33. členu ZTuj-2 je opredeljeno, kako se ugotavlja zadostna sredstva za preživljanje, pri čemer tožena stranka posebnega ugotovitvenega postopka v tej smeri sploh ni izvedla oziroma tožnika niti ni pozvala k dopolnitvi vloge, v kolikor je bila tožena stranka mnenja, da vloga tožnika za izdaje vizuma ne vsebuje vseh potrebnih dokazil. Zadostna sredstva za preživljanje se lahko dokazuje tudi s stanjem denarnih sredstev na računu oziroma tudi z zavezo tretje osebe, da bo prispevala k preživljanja tujca. Vsega tega tožena stranka ni ugotavljala.

24. V zvezi z ugotovitvijo, da stanovanje, v katerem si nameravata ustvariti družino, ni dovolj veliko za toliko ljudi, pa tožeča stranka navaja, da to dejstvo ne more biti razlog zavrnitve izdaje vizuma. Tožena stranka ni tista, ki bi lahko presojala, kaj je primerno stanovanje in kaj ne, brez dvoma pa je v Republiki Sloveniji zelo veliko družin, ki živijo v premajhnih stanovanjih, pa zaradi tega niso prikrajšane v svojih pravicah. Tožeča stranka meni, da je tožena stranka s tem, ko je tožniku zavrnila prošnjo za izdajo vizuma za dolgoročno prebivanje, kršila njegovo pravico iz 53. člena Ustave RS. Z zavrnitvijo prošnje je bila tožniku in posledično njegovi ženi ta pravica kršena, saj si zaradi ravnanja tožene stranke tožnik s svojo ženo v Republiki Sloveniji ne bo mogel ustvariti družine. Poleg tega tožniku ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS, saj mu je bil vizum kljub sklenjeni zakonski zvezi zavrnjen.

25. Kot dokaze med drugim prilaga pogodbo o prekoračitvi sredstev na računu H.H. in predlaga zaslišanje tožnika in B.B.. Zahteva povrnitev stroškov postopka in predlaga odpravo obeh odločb. 26. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je pridobila sodbo Okrajnega sodišča v Kopru št. P 113/2013, ki pa ne vsebuje obrazložitve odločitve, saj je Državno pravobranilstvo RS pripoznalo zahtevek tožnice B.B.. Državno pravobranilstvo je zahtevek pripoznalo zato, ker je bilo ugotovljeno, da je tožnica postala polnoletna in da zadržek mladoletnosti, ki je bil razlog, da ni bil dovoljen vpis zakonske zveze v matični register, več ne obstaja. Tožena stranka poudarja, da se v navedenem sodnem postopku niso ugotavljali drugi zadržki za veljavnost zakonske zveze in da se nikoli ni presojalo, ali imata zakonca namen prebivati skupaj oziroma ali je zakonska zveza sklenjena zaradi pridobitve vizuma. Glede na navedeno tožnik povsem neupravičeno zatrjuje, da že sama sodna odločba Okrajnega sodišča v Kopru izključuje možnost, da bi bila zakonska zveza sklenjena zaradi pridobitve vizuma za vstop v Republiko Slovenijo. Tožena stranka sodišču predlaga, da pribavi sodni spis Okrajnega sodišča v Kopru, ki se nanaša na navedeno zadevo, in spis Državnega pravobranilstva RS v Kopru, ter da dejansko preveri, ali je sodišče upoštevalo tudi morebitne druge okoliščine, ki bi lahko predstavljale zadržek za veljavnost zakonske zveze. Zakonca in njuni starši niso predvideli, da bo v postopku pridobitve vizuma toliko ovir in da bo tako dolgotrajen, zato so vztrajali pri registraciji zakonske zveze in pri pridobitvi vizuma, saj je tožnik že vložil določena denarna sredstva v vse te postopke. Tudi tožnikova razlaga, da bi njegova žena lahko enostavno počakala na polnoletnost in bi zakonsko zvezo z njim sklenila ponovno, tožnik pa bi nato takoj zaprosil za vizum, ne zdrži resne presoje, saj v vizumskem postopku razlog za zavrnitev izdaje vizuma ni bila mladoletnost, temveč različne izpovedbe zakoncev, iz katerih je uradna oseba napravila sklep, da gre za zakonsko zvezo, sklenjeno z namenom pridobitve vizuma. Tožena stranka pojasnjuje, da tožnikova navedba, da je za izdajo vizuma dejansko zaprosil šele dve leti po poroki, ne drži, saj je po informacijah Veleposlaništva RS v Prištini tožnik avgusta 2012 (5 mesecev po poroki v Dubaju) poskušal vstopiti v Republiko Kosovo z namenom, da zaprosi za vizum D z namenom združitve družine. Veleposlaništvo RS v Prištini postopka ni izvedlo, saj tožniku kosovske oblasti niso dovolile vstopa v državo in vloge za vizum ni mogel vložiti. Veleposlaništvo RS v Prištini je bilo o tem obveščeno s strani tožnikove tašče H.H., ki se je zglasila na veleposlaništvu, kjer je skušala doseči, da veleposlaništvo posreduje pri kosovskih oblasteh, da tožniku dovolijo vstop v Republiko Kosovo. Uradna oseba v Veleposlaništvu RS na Kosovu I.I. je na Upravni enoti Sežana s tem namenom preverila, ali je bila zakonska zveza dejansko sklenjena, saj navedeno dejstvo predstavlja pogoj za izdajo vizuma tipa D za združitev družine, ter istega dne (23. 8. 2012) prejela odgovor Upravne enote glede zahteve B.B. za naknadni vpis zakonske zveze. Glede tožnikov navedbe, da tožena stranka ni ugotavljala, zakaj tožnik potrebuje vizum, pa tožena stranka odgovarja, da je ta navedba nesmiselna, saj je jasno, da tožnik potrebuje vizum za vstop v Republiko Slovenijo. Poleg tega tožena stranka pojasnjuje, da tožnik brez vizuma ne more potovati v nobeno državo članico schengenskega prostora, državljani Pakistana pa se brez letališkega tranzitnega vizuma sploh ne morejo zadrževati niti v mednarodnih letaliških prostorih na letališčih v državah članicah schengenskega prostora (Priloga 1 k Uredbi (ES) št. 539/2001). Tožnik je podal dodatno izjavo na Veleposlaništvu RS v Kairu dne 8. 5. 2014, njegova soproga pa 7. 5. 2014 ob 15.50 uri. Tožena stranka je v postopku izdaje vizuma ugotovila, da gre za prikrivanje pravih okoliščin srečanja v Dubaju z namenom, da se doseže izdaja vizuma. Kot izhaja iz zapisnika zaslišanja tožnika na Veleposlaništvu RS v Kairu dne 7.5.2014, je tožnik najprej navedel, da je B.B. prvič videl v Dubaju v nakupovalnem centru in, ker se mu je zdela lepa, jo je nagovoril. Nato pa je v nadaljevanju intervjuja izjavil, da je poroko predlagal on leta 2010 ali 2011 preko interneta (Skype). To je klasičen primer sklenitve zakonske z namenom vizuma za vstop v EU, na kar opozarjata tudi Resolucija Sveta EU 97/C 382/01 z dne 4. decembra 1997 o ukrepih, ki se sprejemajo za boj zoper sklepanje zakonskih zvez iz koristoljubja in Osnutek priročnika o reševanju problematike porok iz koristoljubja med državljani EU in državljani tretjih držav v okviru zakonodaje EU o prostem pretoku državljanov EU. Iz navedenega izhaja, da gre za očitno prikrivanje okoliščin prvega srečanja v Dubaju in da je bilo srečanje v Dubaju načrtovano ter da je bila tudi zakonska zveza načrtovana vnaprej. Tudi tožnikova trditev v tožbi, da ni izjavil, da je on obakrat plačal hotelski nastanitvi za družino B.B. v Dubaju, ni resnična. Tožnik je namreč dne 8. 5. 2014 na Veleposlaništvu RS v Kairu ob seznanitvi z ugotovljenimi dejstvi v postopku izjavil, da si je družina B.B. letalske karte plačala sama, hotelski nastanitvi pa je obakrat plačal on. Navedel je, da za prvo bivanje ne ve, koliko je plačal, drugič pa je plačal 450 dirhamov (približno 88 evrov) na osebo na noč. Pod to izjavo se je tožnik tudi podpisal. Tožnik nadalje v tožbi utemeljuje, da je H.H. (tožnikova tašča) najela limit pri banki X. v višini 2.600,00 evrov za kritje stroškov v Dubaju. Glede na to, da so v Dubaj potovale štiri osebe (poleg B.B. in njene mame še teta in stric), ta znesek komajda pokrije stroške letalskih kart. Tudi dejstvo, da je bil tožnikov oče seznanjen in zainteresiran za poroko, ne dokazuje, da poroka ni sklenjena z namenom pridobitve vizuma. Staršem je v interesu, da si sin pridobi vizum za vstop v EU/schengensko območje in si tam uredi dovoljenje za prebivanje in delo ter finančno podpira družino doma v Pakistanu. Tožnikove navedbe, kje in kaj je delal v Združenih arabskih emiratih, tožena stranka ne more preveriti, dejstvo pa je, da v tožnikovem potnem listu, kot ga je predložil v postopku za pridobitev vizuma D (z veljavnostjo od 1.2.2010 do 31.1.2015), ni bilo dovoljenja za prebivanje v Združenih arabskih emiratih. Glede zadostnih sredstev za preživljanje tožnik v tožbi navaja, da ima B.B. dohodke iz dela preko študentskega servisa. Uprava enota Sežana je B.B. ob zaslišanju pozvala naj prinese dokazila o delu preko študentskega servisa, vendar B.B. tega ni storila. Glede tožbene navedbe, da je tožena stranka z zavrnitvijo izdaje vizuma tožniku onemogočila družinsko življenje in s tem kršila njegovo pravico iz 53. člena Ustave RS, tožeča stranka navaja, da je na podlagi izvedenega postopka ugotovila, da gre za zakonsko zvezo, sklenjeno z namenom pridobitve vizuma, zato ne more biti govora o kršenju pravice do družinskega življenja. Glede na navedeno je tožena stranka prepričana, da zavrnitev izdaje vizuma ne pomeni nesorazmernega posega v pravico do družinskega življenja. Tožeča stranka pojasnjuje, da je izdaja vizuma iz razloga združitve družine le ena od možnih razlogov za izdajo vizuma. Izdaja vizuma torej sama po sebi ni pravica posameznika, temveč le njegova možnost, o kateri se odloča na podlagi prošnje v predpisanem postopku. Tožena stranka priznava pomen pravice do družinskega življenja, vendar meni, da bi šlo za neupravičen poseg v to pravico zgolj v primeru, če bi bila izdaja vizuma zavrnjena, ne da bi obstajal zakonski zadržek za izdajo vizuma, t.j. v konkretnem primeru sklenitev zakonske zveze z razlogom pridobitve vizuma (10. alineja prvega odstavka 26. člena ZTuj-2). Ali v konkretnem primeru obstaja zakonski zadržek za izdajo vizuma, pa se ugotavlja v postopku, ki ga vodi pooblaščena uradna oseba, kar je bilo v konkretnem primeru tudi izpolnjeno.

27. V pripravljalni vlogi tožnik pravi, da če bi državno pravobranilstvo, ki je zastopalo toženo stranko, menilo, da obstajajo zadržki glede sklenitve zakonske zveze, tožbenega zahtevka zagotovo ne bi pripoznalo. Poleg tega je potrebno opozoriti, da skladno z določbo 3. odstavka 3. člena ZPP sodišče ne prizna razpolaganj strank, če to nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. Med razpolaganja stranka se šteje tudi pripoznava tožbenega zahtevka, zatorej sodišče take pripoznave ne bi priznalo, v kolikor bi štelo, da obstajajo zadržki za sklenitev zakonskem zveze med tožnikom in B.B.. Na to sodišče po uradni dolžnosti pazi pri vsakem razpolaganju strank. Res je, da je tožnik poizkušal priti v Republiko Kosovo, in sicer v obdobju, ko se je žena B.B. nahajala na Kosovu. Tedaj je tožnik skušal priti na Kosovo tudi sam, da bi z ženo preživela dopust. Pred tem se je namreč žena pozanimala, ali lahko državljani Pakistana vstopijo na Kosovu, pa ji je bilo rečeno, da lahko, potem pa se je na letališču zapletlo. Zaradi navedenega se je B.B. kot slovenska državljanka zatekla po pomoč na slovensko veleposlaništvo, saj je smatrala, da ji bo veleposlaništvo matične države lahko pri tem pomagalo. V zvezi s tem tožnik ne vidi ničesar spornega ali kaj takega, kar bi mu odrekalo verodostojnost. Neresnična je navedba tožene stranke, da naj bi tožnik predlagal sklenitve zakonske zveze preko skypa. Potem, ko sta se tožnik in B.B. spoznala, sta bila v stalnih stikih in stalno sta se tudi pogovarjala in to tudi po več kot 6 ur dnevno. Očitno se veleposlanik in tožnik nista dobro razumela, vendar poroke ni predlagal tožnik. Glede bivanja v Dubaju tožnik navaja, da bivanja tam prvič ni plačal on, temveč ga je plačal drugič. Kako bi sploh lahko plačal prvo bivanje, ko pa sta se tožnik in B.B. med njim prvim bivanjem v Dubaju šele spoznala. Ni torej logično, da bi tožnik plačal že prvo bivanje sedanje žene v Dubaju, ko pa je do tedaj še sploh ni poznal. Napačen pomen je tožena stranka pripisala navedbi tožnika, češ da je H.H. za pot v Dubaj najela limit. Tožena stranka v zvezi s tem navaja, da bi znesek limita komajda pokril stroške letalskih kart za vse osebe. Tožnik ni trdil, da je bil limit edini vir financiranja poti v Dubaj, saj je njegova tašča imela še prej določene prihranke. Limit je bil najet naknadno, saj si je družina želela zagotoviti finančno varnost v primeru, da bi se na poti kaj zgodilo. Teta in stric B.B. sta si pot plačala sama in torej mati B.B. ni financirala poti vseh, kot to zmotno zaključuje tožena stranka. Seveda je bil tožnikov oče zainteresiran za poroko, ker tako mora biti v muslimanski kulturi oziroma pri šeriatski poroki. Strinjanje očeta tožnika s poroko tako ni povezano s tem, češ da bo lahko tožnik odšel delati v EU ter da bo tako lahko preživljal družino v Pakistanu. V kulturi, kateri pripada tožnik in tudi B.B., je namreč tako, da je pred poroko potrebno spoznati starše drugega zakonca. Če bi bil namen tožnika skleniti zakonsko zvezo z namenom pridobiti vizum za vstop v EU, potem spoznavanje staršev drugega zakonca ne bi bilo potrebno in ne bi bilo potrebno, da je oče B.B. drugič odšel v Dubaj, da bi spoznal očeta tožnika. Če bi to bila poroka iz koristoljubja, vsega tega ne bi bilo potrebno početi in bi se tožnik z B.B. poročil brez staršev ter že ob prvem srečanju. V zvezi z dovoljenjem za prebivanje v Združenih arabskih emiratih pa tožnik ponovno poudarja, da je tako dovoljenje imel, saj sicer ne bi mogel bivati v Dubaju. Od tam je tudi potoval v Italijo in nato nazaj v Dubaj. Če tega dovoljenja ne bi imel, tja zagotovo ne bi mogel potovati in ne tam tudi prebivati. Zato je tožena stranka glede tega zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Sicer pa tožeča stranka ugotavlja, da tožena stranka kot dokaz predlaga tudi branje zapisnika z dne 07.05.2014 in izjavo stranke z dne 08.05.2014 ter zapisnika z dne 07.05.2014. S temi zapisniki tožnik ne razpolaga in se tako o tem dokazu ne more izjasniti. Zaradi navedenega tožeča stranka sodišče poziva, da ji vroči navedene zapisnike ter da ji sodišče dodeli dodatni rok, da se lahko o teh dokazih tožeča stranka izjasni.

28. V odgovoru na pripravljalno vlogo tožena stranka pravi, da je Državno pravobranilstvo RS zahtevek tožnice B.B. za ugotovitev veljavnosti zakonske zveze pripoznalo zgolj zato, ker je ugotovilo, da je odpadel zadržek njene mladoletnosti, ki je bil razlog, da zakonska zveza ni bila vpisana v register. Ne Državno pravobranilstvo ne sodišče pa razen izpolnjevanja pogoja polnoletnosti nista ugotavljala drugih okoliščin in obstoja drugih morebitnih zadržkov za veljavnost zakonske zveze. Glede tožnikove navedbe, da sodišče v skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZPP ne bi pripoznalo zahtevka, ki bi nasprotoval prisilnim predpisom in moralnim načelom, tožena stranka navaja, da tudi sodišče v postopku priznanja zakonske zveze ni ugotavljalo obstoja zadržkov, ni razjasnjevalo dejstev in okoliščin glede sklenitve zakonske zveze tožnika in B.B., prav tako ni preverjalo okoliščin njunega srečanja in podobno. V sodnem postopku je bila zaslišana zgolj B.B., tožnika sodišče ni zaslišalo in zato tudi ni moglo ugotoviti neskladij v izpovedbah, na podlagi katerih bi lahko sklepalo, da obstaja zadržek za priznanje veljavnosti zakonske zveze. Po mnenju tožene stranke je pomembno, da se v tem postopku vpogleda v spis Okrožnega sodišča v Kopru, iz katerega bo to brez dvoma razvidno, če pa sodišče meni, da je potrebna dodatna razjasnitev okoliščin pripoznave zahtevka, tožena stranka predlaga, da se pribavi tudi spis Državnega pravobranilstva v Kopru ali pisna izjava pravobranilke, ki je zastopala toženo stranko v prej navedeni zadevi. V zaslišanju tožnika in B.B. glede okoliščin, v katerih sta se spoznala, njune poroke in namena skupnega bivanja, ki je bilo opravljeno v postopku izdaje vizuma, so se namreč pokazale takšne razlike v odgovorih obeh zaslišanih, do kakršnih ne bi smelo priti, če bi oba govorila resnico. Ne gre namreč za naključne malenkosti, ki si jih oseba ne bi zapomnila, temveč za pomembne okoliščine, ki ne morejo biti predmet različnih interpretacij. Tožeča stranka ob tem dodaja, da Zakon o tujcih kot razloga za zavrnitev izdaje vizuma ne predpisuje pogoja, da bi morala biti zakonska zveza neveljavna oziroma razveljavljena. 10. alineja 26. člena ZTuj-2 namreč kot razlog za zavrnitev izdaje vizuma navaja okoliščino, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno z namenom pridobitve vizuma za dolgoročno bivanje, kar se v skladu z ZTuj-2 ugotavlja v posebnem ugotovitvenem postopku izdaje vizuma. Morebitni prejšnji sodni ali drugi postopki na postopek izdaje vizuma nimajo neposrednega vpliva, saj je izdajo vizuma mogoče zavrniti tudi, če je zakonska zveza že vpisana v matični register. V zvezi s tožnikovim poskusom vstopa v Republiko Kosovo tožena stranka meni, da je tožnik iskal možnost, da vstopi v državo, v kateri se nahaja slovensko veleposlaništvo (saj se za vizum tipa D za dolgoročno prebivanje lahko zaprosi le na slovenskem veleposlaništvu) in v katero bo lahko vstopil brez vizuma. Dejstvo je, da državljani Pakistana potrebujejo vizum za vse schengenske države, navsezadnje potrebujejo tudi letališki tranzitni vizum, pa tudi tretje države imajo za državljane Pakistana uvedene vizumske režime. Potrebno je tudi upoštevati, da Republika Slovenija nima veliko svojih veleposlaništev po svetu. Zato je upravičena domneva, da je tožnik iskal možnosti za vstop v državo, v kateri je tudi slovensko veleposlaništvo, in je tako že poizkušal priti do vizuma za vstop v Republiko Slovenijo. Dejstvo je, da prihodki družine B.B. ne omogočajo potovanj v Dubaj in bivanja v hotelih, zato je tožeča stranka prepričana, da se niso naključno odpravili na dopust v Dubaj v trajanju 17 dni. Dejstvo, da sta se tožnik in B.B. spoznala že pred prihodom družine B.B. v Dubaj, je potrdil tudi tožnik, s tem, ko je na intervjuju na Veleposlaništvu RS v Kairu dne 7.5.2014 izjavil, da je poroko predlagal on leta 2010 ali 2011 preko Skypa. Takšne navedbe oseba ne more izjaviti pomotoma, še posebej ker je tožnik dodatno poudaril, da je poroko nato ponovno predlagal v Green house resort Sharjah, kjer sta se zaročila. Glede na navedeno se tožnik dobro spominja, kje in na kakšen način je predlagal poroko. Navedba tožnika v pripravljalni vlogi, da se "očitno veleposlanik in tožnik nista dobro razumela", ne zdrži resne presoje. Navsezadnje je v postopku sodelovala tudi tolmačka X.X., ki je s svojim podpisom overila verodostojnost zapisnika in pravilnost zapisa, zato o kakršnemkoli nesporazumu ne more biti govora. V zvezi s tožnikovimi navedbami glede dovoljenja za prebivanje v Združenih arabskih emiratih tožena stranka dodaja, da tožnik na Veleposlaništvu RS v Kairu ob zaslišanju dne 7. 5. 2014 ni preložil veljavnega vizuma za Združene arabske emirate, zato predlaga, da sodišče pozove tožnika, naj predloži fotokopijo vizuma in vstopne ter izstopne žige v Združene arabske emirate, ki morajo biti razvidni iz njegovega potnega lista, da se razjasni status, ki naj bi ga imel tožnik v Dubaju.

29. Tožeča stranka glede na navedbe tožene stranke iz vloge z dne 21.11.2014 pošilja fotokopijo celotnega potnega lista, vključno z vsemi vizami in dovoljenji. Če bi bil njegov interes vstop v EU, potem zagotovo ne bi čakal tako dolgo oziroma bi si vstop uredil drugače, ne pa da mora že tri leta čakati na izid raznih postopkov. Poleg tega tožnik zagotovo ne bi vlagal tožbe in imel s tem dodatne stroške. Tožnik želi pridobiti dovoljenje za prebivanje zato, da se pridruži svoji ženi v Republiki Sloveniji, tožena stranka pa mu z izpodbijano odločitvijo to preprečuje, pri čemer krši njegovo pravico do družine, kar zagotavlja tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 8. in 12. členu. V zvezi z intervjujem na egiptovskem veleposlaništvu tožeča stranka navaja, da je tožnik veleposlanika prosil, da mu izroči kopijo zapisnika, kar pa veleposlanik hi hotel storiti. Tudi prošnji tožnika, da bi vpogledal v to, kar je zapisano, ni bilo ugodeno. Kopije intervjuja na UE Sežana ni prejela niti žena B.B., pa čeprav je za to zaprosila. V postopku izdaje dovoljenja za prebivanje se namreč uporabljajo določila Zakona o upravnem postopku, pri čemer pa ima stranka pravica do vpogleda v listine spisa kot tudi do kopij teh listin. Predlaga zaslišanje tožnika in B.B..

30. Tožba ni utemeljena.

31. Tožnikovi argumenti, s katerimi želi izpodbiti oceno upravnih organov o fiktivni zakonski zvezi, so neprepričljivi. Tožbeni argument, da se tožnikova žena ne bi spustila v dolgotrajni upravni postopek za priznanje zakonske zveze in bi raje počakala na svojo polnoletnost in se po polnoletnosti ponovno poročila, če bi res šlo za fiktivno zakonsko zvezo, je neprepričljiv, ker je bil lahko tožnikov glavni interes čim prejšnja pridobitev vizuma; problem pa je nastopil, kot navaja sam tožnik v tožbi, ker je Upravna enota Sežana zavrnila vpis zakonske zveze v poročno matično knjigo. Zato tudi drugi argument tožnika, da ni takoj po sklenitvi zakonske zveze podal vloge za vizum, ne omaja dokazne ocene upravnega organa, kajti za tožnika je bilo lahko bolj smiselno, da poda vlogo za vizum v času, ko sklenitev zakonske zveze ni več sporna. Odločba o veljavnosti zakonske zveze je postala pravnomočna dne 28. 10. 2013 in tožnik je vlogo za izdajo vizuma podal dne 17. 12. 2013. Če bi mu šlo res za uresničevanje pravic do družinskega življenja bi bilo utemeljeno pričakovati, da bi vlogo za vizum podal takoj potem, ko je odločba o veljavnosti zakonske zveze postala pravnomočna, ne pa šele čez 1 mesec in 20 dni. Tretji tožbeni argument, po katerem sodišče v pravdnem postopku ni ugotavljalo, ali je bila zakonska zveza fiktivna, ni toliko relevanten v tem postopku, kajti izpodbijani akt je izdan v upravnem postopku in v tem postopku je pravno relevantno, da tožnik izkaže enega od namenov iz 1. alineje 1. odstavka 20. člena ZTuj-2, zaradi katerih se vizum za dolgoročno bivanje lahko izda. To pomeni, da bi tožnik moral v skladu s prvo alinejo 1. odstavka 20. člena ZTuj-2 izkazati, da namerava v Republiki Sloveniji prebivati zaradi združitve družine z B.B. – tožnikovo ženo. Že prvostopenjski organ je v postopku ugotovil, da je tožnik sklenil zakonsko zvezo izključno z namenom, da pridobi vizum, ne pa da uživa oziroma da namerava uživati družinsko življenje z ženo v Sloveniji. Tožnik je nato v pritožbi zelo na kratko v šestih stavkih navedel, da se je poročil iz ljubezni, da želi živeti z ženo in imeti z njo družino, da mu je Slovenija všeč in da misli tu ostati in imeti obrt in da sta za finančne stroške garanta njena mama in oče. To sicer je relevantno, vendar je izredno skopo in zato manj prepričljivo. V tožbi pa argumentira, da bi tožena stranka morala ugotavljati, kakšne načrte imata z ženo za prihodnost, ali nameravata imeti otroke, kako se bosta preživljala in kje bosta živela. V fazi vložitve tožbe na upravno sodišče je tožnika že zastopal odvetnik, pa kljub temu tožnik ni navedel, kakšne načrte imata z ženo za prihodnost, da bi s tem bistveno dopolnil skope navedbe v pritožbi. Sodišče je v upravnem sporu poslalo tožbo, odgovor na tožbo in pripravljalne vloge tudi B.B. kot prizadeti stranki zaradi morebitnega odgovora na tožbo, vendar prizadeta stranka v postavljenem roku 7 dni, ki se je iztekel dne 17. 6. 2015 in tudi do seje senata dne 23. 6. 2015 sodišču ni poslala nobene vloge. To kaže na to, da je upravni organ pravilno ocenil dejansko stanje glede namena sklenitve zakonske zveze.

32. Tožnik tudi zmotno navaja, da se je tožena stranka oprla na ugotovljeno nekonsistentnost, po kateri naj bi B.B. povedala, da sta se spoznala v lokalu v Dubaju, tožnik pa naj bi dejal, da sta se spoznala v nakupovalnem centru v Dubaju. Tožnik trdi, da tu ni nekonsistentnosti, saj se je to zgodilo v lokalu v nakupovalnem centru. Vendar pa niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista na to neskladje oprla dokazne ocene. V zvezi s plačilom potovanja oziroma nastanitve za B.B. je tožnik v tožbi prepričljiv, da je on plačal za nastanitev v primeru druge poti v Dubaj, za prvo pot v Dubaj pa je vzela kredit mama B.B., vendar to v ničemer ne zmanjšuje vrednosti dokazne ocene o fiktivni zakonski zvezi oziroma o zakonski zvezi, ki je sklenjena zgolj z namenom pridobitve vizuma, ki sta jo napravila oba upravna organa. Ravno tako je možno, da tožnik očetu ni razlagal, da namerava zakonsko zvezo skleniti zgolj zaradi pridobitve vizuma, zato zanimanje njegovega očeta za poroko ne pomeni, da je šlo za sklenitev zakonske zveze zaradi uresničevanja družinskega življenja in ne zaradi pridobitve vizuma. Kakšno dovoljenje je imel tožnik v Dubaju za bivanje oziroma za delo, v tej zadevi z vidika 1. odstavka 22. člena in 1. alineje 1. odstavka 20. člena ZTuj-2 ni toliko bistveno. Tožena stranka tudi ni zavrnila vizuma iz razloga, ker glede na velikost stanovanja, v katerem biva B.B. in glede na število oseb, ki bivajo v njem, to ne bi bilo primerno še za bivanje tožnika, ampak je to okoliščino upravni organ upošteval samo kot en element v celoviti dokazni oceni, da je tožnik zakonsko zvezo z B.B. sklenil le z namenom pridobitve vizuma, ne pa zaradi uresničevanja družinskega življenja. Ker tožnik v tožbi ni podal nobenih prepričljivih argumentov, da bi njegovo zaslišanje lahko vplivalo na drugačno odločitev, v pritožbi pa je bil izredno skop in bi že v upravnem postopku moral navesti vsa dejstva in dokaze, da ni šlo za fiktivno zakonsko zvezo (3. odstavek 20. člena ZUS-1), sodišče ni zaslišalo tožnika; ker se tudi B.B. kljub pozivu ni vključila v postopek, tudi tožnikov predlog za njeno zaslišanje očitno ni tehten.

33. V preostalem delu – v spodaj navedenih delih dokazne ocene tožene stranke - sodišče lahko sledi utemeljitvi dokazne ocene s strani prvostopenjskega in drugostopenjskega organa. V zadevi je tako relevantno tudi, da sta se tožnik in B.B. razlikovala v izjavah o tem, kdaj sta se poročila (dne 23. oziroma 26. marca 2013), o tem kdo je predlagal poroko: tožnik je dejal, da je on predlagal poroko leta 2010 ali 2011 preko Skypa, tožnica pa je dejala, da je poroko predlagala ona; drugostopenjski organ je ugotovil nekonsistentnost tudi v tem, da je tožnik povedal, da je obakrat za nastanitev v Dubaju stroške plačal on, kar pa se ne ujema z njegovo trditvijo, da sta se prvič slučajno videla v nakupovalnem središču v Dubaju in jo je ogovoril in sta tako vzpostavila prvi stik (zapisnik z dne 7. 5. 2014). Na te nekonsistentnosti tožnik v pritožbi ni odgovoril niti ni pojasnil teh neskladij v tožbi, razen ko je navedel, da je bil očitno napačno razumljen glede financiranja nastanitve ob prvem obisku v Dubaju; sprejem nenavadno visokih stroškov za zmožnosti družinskega proračuna B.B. za 17 dnevni izlet v Dubaj, če naj bi šlo res zgolj za turističen izlet, pa tožnik niti ni mogel pojasniti brez aktivne udeležba B.B.. Tožnik sicer pravi, da nima zapisnikov o zaslišanjih in da bi mu jih moralo sodišče poslati, da bi se o tem lahko izjasnil, vendar pa je tožnik imel odvetnika v fazi upravnega spora, zato je imel tudi dostop do vseh listin v spisu, vendar zgoraj navedene nekonsistentnosti v upravnem sporu ni odgovoril in jih ni odpravil. V tem delu obrazložitve sodišče zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev in lahko sledi utemeljitvi tožene stranke (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Ni pa sodišče sledilo razlogom, ki so se nanašali na nekonsistentnosti glede prič pri poroki in zabave po poroki, kajti v tem delu je dokazna ocena upravnega organa pavšalna, saj ne navede konkretno, v čem organ vidi nekonsistentnosti v izjavah in sodišče jih glede na podatke v spisu v navedenem delu ne razbere; poleg tega ni sporno, da sta se tožnik in B.B. poročila. Sporno je, ali sta se poročila med drugim tudi zaradi uresničevanja družinskega življenja v smislu 53. člena Ustave, ali pa izključno zaradi tega, da bi tožnik pridobil vizum in s tem možnost vstopa v Evropsko unijo. Ob tem je pomembno, da je dokazno breme na tožniku, da dokaže, da ni šlo za fiktivno poroko brez namena uživanja družinskega življenja v Sloveniji. Tožnik tega ni uspel izkazati v postopku. Vendar pa to niti ni bil edini razlog oziroma pravna podlaga, na kateri je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo.

34. Vloga tožnika je bila zavrnjena tudi zaradi tega, ker tožnik ni izkazal zadostnih sredstev za preživljanje, ki je samostojen pogoj iz 2. odstavka 22. člena ZTuj-2. V zvezi s tem se tožnik zmotno sklicuje na določilo 33. člena ZTuj-2 o tem, kako se ugotavlja ta pogoj. Določilo 33. člena ZTuj-2 se namreč nanaša na dovoljenje za stalno prebivanje. Za obravnavano zadevo pa sta relevantni določili 2. in 3. odstavka 25. člena ZTuj-2. „Tujec, ki prosi za izdajo vizuma za dolgoročno bivanje, mora imeti zagotovljena sredstva mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje lahko tujec dokazuje z gotovino, potovalnimi čeki, kreditnimi karticami, garantnim pismom, dokazilom o plačanem bivanju v okviru turističnega aranžmaja oziroma na kakršenkoli drug način, ki dokazuje, da razpolaga s sredstvi, potrebnimi za njegovo preživljanje v državi.“ To pomeni, da je bilo dokazno breme na tožnikovi strani in tožnik z ničemer, kar je navedeno v citiranem določilu, ni izkazal, da izpolnjuje navedeni pogoj.

35. Iz povedanega sledi, da tožnik ni izkazal zadostnih dejstev, da bi sodišče ugotovilo, da izpodbijani akt posega v pravico tožnika do družinskega življenja, pri čemer pa je treba upoštevati tudi, da je poseg, če do njega pride, predpisan z zakonom (2. odstavek 22. člena ZTuj-2 v zvezi z 2. in 3. odstavkom 25. člena ZTuj-2 in 1. alinejo 1. odstavka 20. člena ZTuj-2) in sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno uporabila zakon.

36. Na tej podlagi je sodišče tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

37. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Na tej podlagi je sodišče zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka.