Jedro

Po 34. členu ZMZ pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem oziroma sumarnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

V izreku izpodbijane odločbe ni bilo odločeno o posameznih zahtevkih, temveč v skladu z določilom 1. alinee 52. člena ZMZ o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, vloženi skladno z določili 48. člena v povezavi s 119. členom ZMZ, ki ji je tožena stranka z izpodbijano odločbo ugodila.

Z določilom 69. člena ZMZ je zakonodajalec v pravni red RS uvedel institut zatečenih beguncev (beguncev sur place), ki se nanaša na spremenjene okoliščine, ki nastopijo naknadno, po tem ko je prosilec zapustil izvorno državo, in sicer te spremenjene okoliščine lahko nastopijo bodisi v izvorni državi ali pa gre za dogodke oziroma dejavnosti, pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države, ki bi lahko imele za prosilca ob vrnitvi takšne posledice, ki bi utemeljevale priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, medtem ko je okoliščine, za katere tožnik napačno meni, da se nanašajo na pojem sur place, tožena stranka pri svoji odločitvi že upoštevala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka z izrekom pod 1. točko ugodila prošnji za priznanje mednarodne zaščite tedaj (še) mladoletnemu prosilcu, ki je navedel naslednje osebne podatke: A.A., rojen ... 8. 1993, v kraju Dah Mordah, Islamska republika Afganistan, in mu priznala status subsidiarne oblike zaščite, in pod 2. točko odločila, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik že 22. 8. 2008 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Ker je tedaj samovoljno zapustil azilni dom in se vanj v roku 3 dni ni vrnil, je bil postopek ustavljen. Tožnik je bil dne 7. 6. 2010 s strani Kraljevine Danske vrnjen v Slovenijo. Dne 11. 6. 2010 je vložil svojo drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. V prošnji je navedel, da pripada etnični oziroma plemenski skupini Hazara in da je po veroizpovedi musliman-šiit. Matično državo je zapustil leta 2008 in potem prebival v Iranu, Turčiji, Grčiji, Sloveniji, Italiji, Norveški, Danski in Sloveniji. V Slovenijo je vstopil legalno na Brniku. Pred podajo prošnje v Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito tudi na Norveškem in Danskem, in sicer je na Norveškem dobil sklep, da mora zapustiti državo, Danska pa ga je vrnila v Slovenijo. V zvezi s svojimi bližnjimi družinskimi člani v izvorni državi je navedel, da nima informacij, ali so sorodniki še živi in od takrat, ko je šel prvič na pot, z njimi ni imel nikakršnih stikov. Prvič je bil v Sloveniji približno en mesec in pol; najprej v Centru za tujce v Postojni, nato v Azilnem domu, od koder je z vlakom odšel v Italijo, iz Italije pa ga je sprevajalec v kombiju odpeljal na Norveško. Nekaj več kot leto dni je bil na Norveškem, vendar je dobil odločbo, da mora državo zapustiti, zato je odšel na Dansko, od koder ga je danska policija predala slovenski. Ko je zapustil Afganistan, ni imel neke določene ciljne države in se je z ilegalnimi sprevajalci o vsem dogovoril njegov stric. Že prvič je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, vendar ga je tedaj ilegalni sprevajalec ustrahoval, da obstaja verjetnost, da ga Slovenija vrne nazaj v Afganistan, kar zanj ni bilo sprejemljivo, saj mu tam grozi smrt in zato je Slovenijo zapustil. Matično državo je zapustil zato, ker mu v Afganistanu grozi smrt, in bi rad živel nekje, kjer bi mu bila zagotovljena varnost. Razlogi, zaradi katerih sedaj prosi za mednarodno zaščito, so enaki razlogom, kot jih je navedel že v svoji prvi prošnji, vendar želi dodati še nekaj, česar v prvi prošnji ni povedal. V tej zvezi je dejal, da Talibani potrebujejo vedno nove vojake in zato novačijo nove borce. Iščejo moške-očete; če pa njih ne morejo rekrutirati, pa novačijo njihove starejše sinove oziroma mlajše moške. Ob prihodu Talibanov v vas je mama ponavadi odprla okno na zadnji strani hiše, da je lahko skočil čezenj in zbežal v hrib, kamor mu je mati potem prinašala hrano. Ker se je to večkrat dogajalo, se je njegov oče zaupal svojemu dolgoletnemu prijatelju Šavaliju, ki je Paštun in ga prosil za pomoč. Šavali ga je v prtljažniku avtomobila odpeljal v oskrbo v neko kasarno, ki je bila ograjena in strogo varovana. V tej kasarni so jih učili o koranu in jih pričeli uvajati v borilne veščine, kot tudi veščine pri samomorilskih napadih in sicer, kako naj si pripnejo bombe ob telesu s pasovi in kako naj aktivirajo različne vrste eksploziva. Govorili so jim, da bo samomorilski napad za njih sicer pomenil smrt, vendar bo to njihov prehod v raj. Na drugi strani kasarne pa so bili strogo varovani zapori, v katerih je srečeval ljudi brez nohtov na rokah in nogah, brez enega ali obeh ušes, izmučene in iznakažane od pretepanja, in sicer so to bili ljudje, ki so se hoteli izogniti izvršbi dejanj, na katera so jih pripravljali. Po enem mesecu bivanja v kasarni so ga pripravili na prvo akcijo izven kasarne, a je prej zaprosil za slovo od staršev in tako ga je Šavali pripeljal domov. Dali so mu 30.000 afganov, da jih da očetu. Ko je oče zagledal toliko denarja, je takoj dojel za kaj gre, zato je prosil strica naj ga reši in pošlje iz Afganistana. Zbežal je k stricu in se tam skril. Drugi dan so Talibani obiskali njihovo hišo in pretepli starše, ker njega niso našli. Potem je stric organiziral njegov odhod iz Afganistana. V prvi prošnji tega ni povedal, ker se je bal, da bi te informacije prišle do Talibanov, ki bi lahko škodili njemu in njegovi družini in tudi stric mu je dejal, naj o tem ne govori. Če bi se vrnil v matično državo, ga čaka zanesljiva smrt s strani Talibanov. Poleg tega je pripadnik etnične skupine Hazara, ki živi v predelu, kjer živijo pretežno Paštuni, ki jih želijo etnično očistiti. Ko je bil še doma, mu je oče povedal, da je že več kot 60% hazarskega prebivalstva zapustilo kraj, bili so ubiti ali pregnani iz tega okolja. Na osebnem razgovoru je tožnik povedal smiselno isto. Povedal je, da je hazarske narodnosti in da so ga urili Talibani. Šolal se je samo do 5. razreda, ker so potem Talibani šolo zaprli iz razloga, ker so učile tudi ženske in so šolo obiskovala tudi dekleta, česar Talibani niso dovolili. V zvezi s svojo hazarsko narodnostjo je povedal, da med bivanjem v Afganistanu zaradi svoje starosti niti ni dojel vseh nevarnosti, ki so mu grozile, danes pa jih dojema in se zaveda vsega, kar bi se mu lahko zgodilo, če bi bil še tam. Če bi bil še tam, bi bil namreč s strani Talibanov prisiljen v samomorilske napade in fantov njegove starosti v teh krajih verjetno ni več, ker so ali zbežali ali pa so jih Talibani odpeljali v svoje kasarne na urjenje. Opisal je razmere v kasarni, kjer so ga urili Talibani. Podrobno je obrazložil, kako so jih pripravljali na izvedbo samomorilskega napada in tudi, kako je bilo ugotovljeno, kdo je zrel za izvedbo le-tega. Običajno je bil za izvedbo napada izbran tisti, ki se je najbolje naučil koran in ki se je najbolj izuril za izvedbo napada. Konkretno naj bi bili odpeljani na mesto dogodka, s katerim bi se seznanili šele takrat in takrat bi jim bila dana konkretna naloga. Na vprašanje zakonite zastopnice, ali bi v primeru, da bi lahko vzpostavil stike s starši, pridobil tudi kakšne osebne dokumente, je odgovoril, da dokumentov ne bi mogel pridobiti, ker jih enostavno nima. Edina pisana beseda o njem je zapis o datumu njegovega rojstva na zadnji strani korana, kamor ga je zapisal njegov oče. Tožena stranka v nadaljevanju ugotavlja, da iz tožnikovih izjav izhaja, da prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s svojo hazarsko narodnostjo in strahom pred Talibani. V zvezi s tem iz razpoložljive dokumentacije ugotavlja, da tožnik za svoje trditve v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil Afganistan, ni predložil nobenih dokazov. Ker tožnik tega ni storil, je tožena stranka kriterije za izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito ugotavljala v skladu z 21. členom Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/07 in 99/10, v nadaljevanju ZMZ). Ugotavlja, da se je tožnik potrudil za utemeljitev svoje prošnje, da predložitve dokazov glede na navedbe tožnika niti ni bilo pričakovati in da je njegove izjave smiselno mogoče oceniti kot skladne in verjetne ter to tudi podrobno opredeljuje in pojasnjuje. V zvezi s 4. kriterijem po 3. odstavku 21. člena ZMZ tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, saj tega ni storil v postopku s policijo, temveč šele po nekaj dneh v Centru za tujce. Na podlagi vseh ocenjenih kriterijev iz 3. odstavka 21. člena ZMZ tožena stranka zaključuje, da je tožnikova splošna verodostojnost podana. Ker je ocenila, da je ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, je v nadaljevanju preverila informacije o tožnikovi izvorni državi. V zvezi s tem tudi navaja vire informacij in same informacije, ki se nanašajo na leto 2007, čeprav je tožnik opisani dogodek s Talibani doživel leta 2008. Vendar meni, da tudi te informacije zadoščajo za ugotovitev, da se je na območju Ghanzi, iz katerega tožnik izhaja, dejansko dogajalo, da so Talibani novačili nepolnoletne fante in celo otroke za izvedbo samomorilskih napadov. Nadalje ugotavlja, kako, glede na določbo 10. alinee 23. člena ZMZ, kvalificirati pretekle izkušnje tožnika, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V zvezi s tem tožena stranka, glede na tožnikove izkušnje s Talibani, ugotavlja, da tožnikovo urjenje s strani Talibanov ni mogoče pripisati njegovi hazarski narodnosti, ampak temu, da Talibani potrebujejo ljudi, ki bi jim pomagali izvrševati različna dejanja za uresničitev njihovih ciljev in je glede na tožnikove prepričljive izjave mogoč zaključek, da je tožniku neposredno grozila resna škoda v smislu usmrtitve, saj bi tožnik, v kolikor ne bi zbežal, zelo verjetno izvedel samomorilski napad, katerega žrtev bi bil tudi sam. Res je sicer, da tožnik takrat izvedbi samomorilskega napada ni nasprotoval, vendar pa ni mogoče reči, da je bila to njegova svobodna volja, ampak je bil z razkošnim načinom življenja v času bivanja v kasarni in prepričevanjem o tem, kakšne koristi ga od tega čakajo v posmrtnem življenju, zaveden, česar se tožnik sedaj tudi zaveda. Subjekt resne škode v konkretnem primeru so Talibani, torej gre za nedržavni subjekt. Nato je tožena stranka pridobila tudi aktualne informacije o stanju v izvorni državi tožnika, ki jih tudi navaja. Iz navedenih informacij je mogoče povzeti, da so območja, na katerih je novačenje otrok najbolj pogost pojav, območja južne, jugovzhodne in vzhodne province, kamor spada tudi provinca Ghazni, iz katere prihaja tožnik, in da iz teh informacij izhaja tudi, da so v tej provinci Talibani prisotni in v njej tudi lansirajo svoje napade ter da se njihova moč očitno še krepi. V predstavljenih informacijah je naveden tudi tožnikov domači okraj (Jaghori), kjer Talibani sicer niso sposobni izvesti večjih napadov, vendar pa prihajajo poročila o njihovih napadih tudi v tem okraju, ki postaja vedno bolj izoliran, ker so vpadne poti pod nadzorom Talibanov. Tožena stranka tako sprejema, da je bil tožnik v preteklosti v domačem okolju, v provinci Ghazni, izpostavljen situaciji, v kateri mu je neposredno grozila resna škoda in ocenjuje, da se v to provinco ne more vrniti, saj iz aktualnih informacij ne izhaja, da bi se situacija v tej provinci od tožnikovega odhoda dalje spremenila do te mere, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da se resna škoda ne bo ponovila. K temu tožena stranka dodaja, da v konkretnem primeru ne bi šlo za ponovitev neposredne grožnje enake oblike resne škode, ampak bi, ob upoštevanju tožnikovih navedb, da se sedaj, ko je dojel, kaj bi se z njim zgodilo in se nikakor ne bi želel vrniti tja, šlo prvenstveno za resno škodo v smislu mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, ki bi najverjetneje sledilo tožnikovemu upiranju sodelovanja s Talibani. Glede na navedeno ocenjuje, da ga država pred ravnanjem Talibanov ne more zaščititi. Ker tožnik od zapustitve izvorne države dalje tudi ni več v kontaktu s svojimi starši in drugimi sorodniki, tožena stranka meni tudi, da ne pride v poštev možnost tožnikove razselitve ob eventuelni vrnitvi v izvorno državo. Po proučitvi relevantnih informacij o izgledih mladoletnih otrok v tožnikovi izvorni državi, ki jih tudi navaja, tožena stranka zaključuje, da bi bil tožnik kot mladoletnik brez podpore ožje ali širše družine v Kabulu (kamor bi bil najverjetneje vrnjen), poleg težav pri zagotovitvi najosnovnejših življenjskih potreb, kot so prenočišče in hrana, zlahka tarča ravnanj, kot so spolne zlorabe, trgovina z ljudmi, novačenje s strani protivladnih upornikov, fizično nasilje, delo v nehumanih razmerah in podobno in ga matična država pred takšnimi ravnanji ne bi bila sposobna zaščititi. Glede na navedeno in glede na to, da toženi stranki ni znano, da bi na strani tožnika obstajali razlogi, ki bi ga izključevali od priznanja statusa subsidiarne oblike zaščite, je odločila, da tožnikovi prošnji ugodi na podlagi 1. alinee 1. odstavka 52. člena v povezavi s 3. odstavkom 2. člena in v povezavi z 2. alineo 28. člena ZMZ in se mu prizna status subsidiarne oblike zaščite; v skladu z 2. odstavkom 91. člena ZMZ ta odločba z dnevom vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za dobo treh let. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne strinja se z delom odločbe, kjer tožena stranka ugotavlja, da je upravičen le do subsidiarne oblike zaščite in ne do statusa begunca, ker da naj ne bi bilo nobene povezave med preganjanjem, ki ga zatrjuje tožnik in katero izmed podlag Ženevske konvencije. Ker tožena stranka v odločbi ugotavlja, da ne obstaja povezava med novačenjem s strani Talibanov in hazarsko narodnostjo ter meni, da Talibani novačijo ljudi v svoje vrste ne glede na njihovo narodno pripadnost, ker potrebujejo okrepitve, tožnik meni, da je veliko bolj verjetno, da bodo Talibani pri novačenju posegli po Hazarih kot pa po drugih narodnostih. To je mogoče sklepati na podlagi dejstva, da so Talibani v večini Paštuni, sunitske veroizpovedi, kar pomeni, da je veliko bolj verjetno, da bodo za samomorilske napade izbrali pripadnika druge narodnosti, in dejstva, da je pri presojanju potrebno upoštevati zgodovino, in sicer, da so Talibani v preteklosti izvajali masovne poboje Hazarov. Res je sicer, da so danes v Afganistanu t.i. neo-Talibani, ki se v nekaterih pogledih razlikujejo od Talibanov iz prejšnjega režima, vendar pa je glede na številna mednarodna poročila mogoče trditi, da so Hazari še vedno posebna tarča Talibanov. Tožnik se pri tem sklicuje na članek (v angleščini) „Afgan Election : Conflict between Democracy and Terorism in Ghazni“, iz katerega izhaja, da je življenje v provinci Ghazni najbolj nevarno ravno za Hazare, na poročilo prof. Maleya (v angleščini) „On the Position of Hazary Minority in Afganistan“, ki ga navaja tudi UNHCR v svojih kvalifikacijskih smernicah za oceno potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana, v katerem poudarja, da Talibani izrabljajo konflikt med Hazari in Paštuni zato, da bi si pridobili nazaj naklonjenost slednjih, ter je mnenja, da noben predel Ghaznija ni varen za Hazare. Tožnik se tudi ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da svojih težav zaradi hazarske narodnosti ni z ničemer konkretiziral in da so le-te zgolj splošne in neprepričljive. Natančno je opisal, da so Talibani zaprli njegovo šolo, ker so bili proti temu, da jih učijo ženske. Ker je splošno znano, da so Hazari manj konzervativni in da dovoljujejo šolanje tudi deklicam, s čemer se strinja tudi tožena stranka, je mogoče sklepati, da Talibani zapirajo predvsem hazarske šole. Kljub temu, da tožena stranka prekinitev šolanja ne šteje za preganjanje v smislu ZMZ, je ta dogodek pomemben pri presojanju, ali je preganjanje, ki ga zatrjuje tožnik, pogojeno z njegovo narodno pripadnostjo, saj kaže na to, da je položaj Hazarov v provinci Ghazni, slab. Tudi mednarodna poročila potrjujejo, da so Hazari še vedno diskriminirani in da so med Paštuni in Hazari številni konflikti. Tudi UNHCR v svojih smernicah potrjuje, da se Hazari še vedno soočajo z določeno stopnjo diskriminacije. Poleg tega UNHCR navaja, da je okraj Jaghori (okraj, iz katerega prihaja tožnik in kjer Hazara predstavlja večino) pogosto tarča talibanskih napadov in da je ta okraj vedno bolj izoliran, saj je dostop po določenih cestah nadzorovan s strani Talibanov. In ne nazadnje, poročila tudi poročajo o pobojih Hazarov s strani Talibanov v provinci Ghazni. Ker tožena stranka nadalje navaja, da iz druge tožnikove prošnje izhaja, da je bila oseba, ki je tožnika odpeljala k Talibanom, očetov dober prijatelj paštunske narodnosti, kar pomeni, da nič ne kaže na kakšne resne pritiske ali nadlegovanje s strani pripadnikov paštunske narodnosti, tožnik meni, da je takšno sklepanje tožene stranke pomanjkljivo, saj je ravno očetov prijatelj paštunske narodnosti odpeljal tožnika na urjenje za samomorilske napade k Talibanom in ga torej zavestno poslal v smrt. Seveda se ne da vedeti, s kakšnimi nameni je prijatelj to storil, vendar ni mogoče izključiti, da pri tem ni šlo za narodnostno pogojeno dejanje. Ker je tožnik rekel, da mu je oče dejal, da se je že več kot 60% Hazara družin odselilo iz njihovega kraja, tožena stranka to dejstvo smatra kot preveč splošno. Tožnik bi zato želel opozoriti na poročilo generalnega sekretarja ZN, katerega navaja tudi tožena stranka, v katerem je zapisano, da je novačenje otrok prisotno zlasti na jugu, jugovzhodu in vzhodu Afganistana in da je novačenje otrok ali nevarnost pred tem pojavom eden izmed razlogov za razselitev. To poročilo torej potrjuje tožnikove navedbe, da se je veliko hazarskih družin že odselilo iz njihovega kraja in zopet kaže na težak položaj Hazarov, ki so tarča Talibanov. Iz vsega navedenega izhaja, da obstaja vez med preganjanem, ki ga je utrpel tožnik in njegovo hazarsko narodnostjo. Tožnik je mnenja, da je upravičen do statusa begunca še na eni podlagi, in sicer na podlagi pripadnosti posebni družbeni skupini, ki jo v tem konkretnem primeru tvori specifični profil otrok iz Afganistana, ki so rekrutirani s strani Talibanov za izvajanje samomorilskih napadov. Glede na številna poročila, ki jih navaja tožena stranka, so otroci še posebej ranljivi in še posebej tarča Talibanov. Kot izhaja iz poročil, ki jih navaja tožena stranka, je v Afganistanu pogost pojav, da se sovražni borci krepijo tako, da uporabljajo otroke in najstnike v navalu samomorilskih bombnih napadov. Iz UNHCR kvalifikacijskih smernic prav tako izhaja, da so otroci ena izmed najbolj ranljivih skupin v Afganistanu in da so Talibani odgovorni za veliko večino kršitev človekovih pravic. UNHCR je mnenja, da so otroci vojaki lahko preganjani na podlagi pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožnik iz vseh zgoraj navedenih razlogov sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in jo nadomesti s svojo odločbo, v kateri se mu prizna status begunca; podrejeno pa, da odpravi odločbo tožene stranke v delu, kjer tožeči stranki ne priznava statusa begunca in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks, ker je brez premoženja in brez zaposlitve.

V pripravljalni vlogi z dne 1. 6. 2011 tožnik navaja, da izpodbijano odločbo izpodbija le v delu, kjer tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni upravičen do statusa begunca in da izpodbijane odločb sploh ni izpodbijal v delu, kjer je tožena stranka tožniku priznala status subsidiarne zaščite. Sicer pa tožnik vztraja pri svojih dosedanjih navedbah, da je upravičen do priznanja statusa begunca na podlagi etnične pripadnosti kot tudi na podlagi pripadnosti posebni družbeni skupini, dodatno oziroma subsidiarno tudi zaradi svojega sedanjega utemeljenega strahu pred preganjanjem tako iz religioznih, kot tudi političnih razlogov – begunec sur place. Tožena stranka je sicer pravilno zaznala, da še sedaj obstaja za tožnika nevarnost v primeru vrnitve v matično državo, ker se je osvobodil indoktrinacije Talibanov oziroma ji ne podlega več, ampak gre ob upoštevanju njegovih navedb, da se sedaj ne bi želel vrniti tja, ko je dojel, kaj bi se z njim zgodilo v primeru vrnitve, po presoji tožene stranke prvenstveno za resno škodo v smislu mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, ki bi najverjetneje sledilo tožnikovemu upiranju sodelovanja s Talibani. Vendar pa tožnik v tej zvezi meni, da če bi Talibanom ponovno prišel v roke, verjetno nasilje nad njim ne bi pomenilo samo „resne škode“ v smislu 28. člena ZMZ, ampak preganjanje verskega in/ali političnega nasprotnika, ki ne pristaja več na poprejšnjo indoktrinacijo. Zato meni, da bi mu bilo glede na njegov sedanji strah pred preganjanjem priznati status begunca kot begunca sur place zaradi njegovega sedanjega antitalibanskega političnega in verskega prepričanja oziroma pripadnosti. Ker so bila vsa relevantna dejstva v dosedanjem postopku že temeljito ugotovljena in gre samo še za vprašanje njihove pravilne subsumpcije, tožnik sodišču primarno predlaga, da samo odloči o preostalem spornem vprašanju, tj. o podelitvi statusa begunca, oziroma podrejeno, da njegovi tožbi ugodi tako, da šteje, da je bilo njegovi prošnji le delno ugodeno, ker je tožnik primarno zahteval status begunca in šele subsidiarno status subsidiarne zaščite; o njegovem primarnem zahtevku pa v izreku odločbe niti ni bilo posebej odločeno. Poleg tega je bilo pod 2. točko izreka izpodbijane odločbe odločeno, da odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje in je v skladu s tem tožnik že od vročitve odločbe naprej kot tak tudi tretiran.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je sodišču v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) predložila skupaj z listinami predmetnega upravnega spisa, prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora je uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 52. člena v povezavi s 3. odstavkom 2. člena in 2. alineo 28. člena ZMZ tožniku priznala status subsidiarne oblike zaščite ter hkrati v skladu z 2. odstavkom 91. člena ZMZ odločila, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v RS za dobo treh let. Sodišče je v tej sporni zadevi predhodno že dvakrat odločalo, in sicer je prvič s sodbo opr. št. I U 214/2011 z dne 23. 2. 2011 in drugič s sodbo I U 761/2011 z dne 10. 6. 2011 izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, ker je presodilo, da izpodbijana odločba nima razlogov o tem, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in da je izpodbijana odločba posledično tudi materialnopravno nezakonita (tako v sodbi št. I U 214/2011 z dne 23. 2. 2011), oziroma, ker je v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča RS (po pritožbi tožeče in tožene stranke) opr. št. I Up 160/2011 z dne 7. 4. 2011 presodilo, da je dejansko stanje v obravnavani sporni zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, in sicer s sodbo št. I U 761/2011 z dne 10. 6. 2011 (po istega dne opravljeni glavni obravnavi), ki jo je Vrhovno sodišče RS s sklepom št. I Up 370/2011 z dne 25. 8. 2011 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Vrhovno sodišče RS je v citiranem sklepu med drugim opozorilo na svoje stališče, izraženo v svojem predhodnem sklepu št. I Up 160/2011 z dne 7. 4. 2011, da se ne strinja s presojo upravnega sodišča, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, in da se je tožena stranka v izpodbijani odločbi opredelila do okoliščin, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da razlogi za priznanje statusa begunca ne obstajajo: glede prosilčeve izkušnje s Talibani je namreč tožena stranka na strani 18 izpodbijane odločbe navedla, da prosilčevega urjenja s strani Talibanov ni mogoče pripisati njegovi hazarski narodnosti (kakor tudi nobenemu drugemu razlogu, navedenemu v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev), ampak temu, da Talibani potrebujejo ljudi, ki bi jim pomagali izvrševati različna dejanja za uresničitev njihovih ciljev. Zaključek tožene stranke torej je, da preganjanje ne temelji na narodni pripadnosti (ali na kateremkoli drugem razlogu, navedenem v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev).

Tožena stranka je namreč na podlagi izpovedi tožnika (ob ugotovitvi njegove splošne verodostojnosti v smislu 4. odstavka 22. člena ZMZ) ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, kar je obrazložila s tem, da tožnik od Talibanov ni ogrožen zato, ker pripada plemenski skupnosti Hazara, ampak zato, ker Talibani rekrutirajo otroke za usposabljanje za samomorilske napade, ne glede na njihovo etnično oziroma plemensko pripadnost; odločitev o tem, da tožniku podeli status subsidiarne zaščite pa je obrazložila tako, da je bil tožnik v preteklosti v svojem domačem okolju v provinci Ghanzi izpostavljen situaciji, v kateri mu je neposredno grozila resna škoda in z oceno, da se v to provinco ne more vrniti, ker bi bil kot mladoletna oseba v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen, izpostavljen ravnanjem, kot so spolne zlorabe, trgovina z ljudmi, novačenje s strani protivladnih upornikov ipd. in ga izvorna država pred takimi ravnanji ne bi bila sposobna zaščititi.

Tožnik pa v tožbi in zlasti v pripravljalni vlogi z dne 1. 6. 2011 izpostavlja, „da so bila vsa relevantna dejstva v dosedanjem postopku že zelo temeljito ugotovljena in gre samo še za vprašanje njihove pravilne subsumpcije, torej za vprašanje drugačne ugotovitve zakonskega dejanskega stanu“, zato sodišču tožnik primarno predlaga, da „samo odloči o preostalem spornem vprašanju, to je o podelitvi statusa begunca (namesto subsidiarne zaščite)“, subsidiarno pa kot begunca sur place glede na njegovo antitalibansko sedanje politično in versko prepričanje, ker naj bi tožena stranka o tožnikovi prošnji, v nasprotju z določilom 2. odstavka 207. člena ZUP le delno odločila, čeprav je prošnji ugodila in mu je priznala subsidiarno zaščito, ne da bi hkrati posebej odločila o njegovem primarnem zahtevku za priznanje statusa begunca, kar bi po mnenju tožnika morala.

Vendar tožnik po presoji sodišča nima opore v citiranem določilu 2. odstavka 207. člena ZUP za tožbeni očitek o bistveni kršitvi pravil postopka, saj se v postopkih za priznanje mednarodne zaščite, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, na podlagi 30. člena ZMZ zakon, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP) uporablja le subsidiarno, če ni z ZMZ drugače določeno. Pri tem sodišče opozarja na določilo 34. člena ZMZ, ki ga je že sam zakonodajalec podnaslovil s poimenovanjem „enotni postopek mednarodne zaščite“. Po tej določbi pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem oziroma sumarnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Podrobnejša določila glede postopka mednarodne zaščite pa vsebujejo med drugim zlasti določila 3. oddelka ZMZ (postopek mednarodne zaščite) z določili od 39.a člena do 55. člena ZMZ, ki med drugim posebej urejajo začetek teka postopka, sprejem prošnje, obliko, vsebino in način sprejema prošnje ter sestave zapisnika o sprejemu prošnje, ki ima dokazno veljavo javne listine, kot tudi pravila osebnega razgovora, pravila vročanja in umika prošnje ter odločanja v pospešenem postopku.

Glede na navedeno je po presoji sodišča tožena stranka v obravnavani zadevi pravilno vodila enotni postopek za priznanje mednarodne zaščite, kot ga urejata 34. in 39.a člen ZMZ, saj je v skladu z 39.a členom ZMZ v postopku za priznanje mednarodne zaščite ugotavljala, ali tožnik individualno izpolnjuje pogoje za pridobitev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, pri čemer je ugotavljala tako izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca po kriterijih iz 2. odstavka 2. člena v povezavi z določili 21. do 28. člena ZMZ kot tudi za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite po 3. odstavku 2. člena ZMZ, kar pomeni, da je tožena stranka pravilno vodila enotni postopek za priznanje mednarodne zaščite v skladu z določilom 34. člena ZMZ. Čeprav je v njeni sicer obširni obrazložitvi izostala strnjena utemeljitev, zakaj tožnik kot mladoletnik kljub izpolnjevanju pogojev po 3. odstavku 21. člena ZMZ ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, to še ne pomeni, da izpodbijana odločba v tem smislu nima nobene obrazložitve, saj je topogledna obrazložitev v izpodbijani odločbi fragmentarno podana, kajti tožena stranka je svoja stališča do posameznih okoliščin, na katere je tožnik opiral svojo prošnjo za mednarodno zaščito (ki jo je utemeljeval s svojo hazarsko narodnostjo ter s strahom pred Talibani), sproti pojasnjevala, res pa jih ni na koncu ugotovitvenega postopka oziroma ugotovitvenega dela, ki se nanaša na pogoje za podelitev statusa begunca, sumirala (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu št. I Up 160/2011 z dne 7. 4. 2011, tč. 7 obrazložitve) Po presoji sodišča glede na navedeno v obravnavanem primeru tudi ni podlage za tožbeni očitek glede bistvene kršitve pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, po kateri je glede na zakonsko besedilo citirane določbe bistvena kršitev pravil postopka podana, kadar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, za kar pa ne gre v konkretnem primeru, čeprav je obrazložitev izpodbijane odločbe preobširna, zaradi česar nosilni razlogi odločitve ne izstopajo, kot bi bilo koristno, vendar to še ne pomeni, da jih odločba ne vsebuje (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu št. I Up 160/2011 z dne 7. 4. 2011 v obrazložitvi pod tč. 7).

Po navedenem sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni očitek glede bistvenih kršitev pravil postopka, ker naj bi izrek izpodbijane odločbe ne bil v skladu z 2. odstavkom 207. člena ZUP, saj je tožena stranka pravilno v skladu z določili 30. in 34. člena ZMZ odločila o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito ter ji ugodila in svoji odločitvi ustrezno oblikovala tudi izrek izpodbijane odločbe na podlagi 34. člena ZMZ ob subsidiarni uporabi določil 213. člena ZUP v povezavi s 30. členom ZMZ.

Čeprav tožnik v tožbi izrecno ne izpodbija uvodoma navedene odločbe tožene stranke v celoti, ampak le „v delu, kjer tožeči stranki ne priznava statusa begunca“, jo je sodišče v ponovljenem postopku ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča RS, izraženih v sklepih št. I Up 160/2011 z dne 7. 4. 2011 in I Up 370/2011 z dne 25. 8. 2011, presojalo v okviru in na podlagi 1. odstavka 20. člena in 1. odstavka 40. člena ZUS-1 in v skladu s citiranimi določili ZMZ. Z določilom 1. odstavka 40. člena ZUS-1 namreč določa meje sodne presoje izpodbijanega akta. Na podlagi te določbe sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano (le) na tožbene razloge. Na podlagi 1. odstavka 20. člena ZUS-1 pa sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb. V obravnavanem primeru dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, med strankama ni sporno, kar izhaja iz tožnikove navedbe v pripravljalni vlogi z dne 1. 6. 2011 pod točko III, v kateri med drugim navaja, da „so bila vsa relevantna dejstva v dosedanjem postopku že zelo temeljito ugotovljena in gre samo še za vprašanje njihove pravilne subsumpcije“. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v svoji obrazložitvi obširno navaja tožena stranka, se sodišče strinja z njenimi razlogi, ki so jo vodili k zaključku, da v izreku pod točko 1, tožniku prizna status subsidiarne oblike zaščite ter da posledično v izreku pod točko 2 odloči, da z dnem njene vročitve ta odločba velja kot dovoljenje za začasno prebivanje za obdobje treh let, za kar ima podlago v določilu 2. odstavka 91. člena ZMZ, zato jim sodišče lahko sledi in jih ne ponavlja v svoji obrazložitvi, pač pa se nanje le sklicuje v skladu z določilom 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Kar pa se tiče tožbenega predloga (oziroma zahtevka) sodišče ugotavlja, da je tožbeni zahtevek, kot je razviden iz tožbe (ki na glavni obravnavi dne 10. 6. 2011 ni bil modificiran), protisloven oziroma v nasprotju sam s seboj, glede na to, da tožnik v svojem tožbenem predlogu ne izpodbija statusa subsidiarne zaščite, hkrati pa zahteva, da se mu prizna dodatno še status begunca, ki v skladu s 1. odstavkom 91. člena ZMZ velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, saj gre v tako formuliranem zahtevku za nezdružljiva oziroma izključujoča (osebna) statusa oziroma obliki mednarodne zaščite, ki jo v skladu z določili 2. in 3. odstavka v povezavi s 1. alineo 52. člena ZMZ priznava tožena stranka kot pristojni organ (Republike Slovenije). V izreku izpodbijane odločbe namreč ni bilo odločeno o posameznih zahtevkih, temveč v skladu z določilom 1. alinee 52. člena ZMZ o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, vloženi skladno z določili 48. člena v povezavi s 119. členom ZMZ, ki ji je tožena stranka z izpodbijano odločbo ugodila. Navedeno pomeni, da je tožena stranka odločila skladno z določbo 52. člena ZMZ, ki po mnenju sodišča ne dopušča interpretacije delne ugoditve prošnji, kar v tožbi (smiselno) zahteva tožnik, ne da bi za to imel oporo v določilih ZMZ. Kolikor pa tožnik trdi, da je izpodbijal samo prvo točko izreka izpodbijane odločbe in ne hkrati tudi druge točke izreka, pa sodišče pojasnjuje, da ste obe točki medsebojno neločljivo povezani, saj druga točka posledično logično izhaja iz prve točke izreka izpodbijane odločbe (tako da druge točke izreka brez prve točke izreka sploh ne bi bilo) in temelji na kogentni določbi 2. odstavka 91. člena ZMZ.

V zvezi s subsidiarnim tožbenim predlogom za priznanje statusa begunca sur place se sodišče strinja s toženo stranko, da tožnik napačno interpretira pojem beguncev sur place, v nasprotju z določilom 69. člena ZMZ. S to določbo je zakonodajalec v pravni red Republike Slovenije uvedel institut zatečenih beguncev (beguncev sur place), ki se nanaša na spremenjene okoliščine, ki nastopijo naknadno, po tem ko je prosilec zapustil izvorno državo, in sicer te spremenjene okoliščine lahko nastopijo bodisi v izvorni državi prosilca ali pa gre za dogodke oziroma dejavnosti, pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države, ki bi lahko imele za prosilca ob vrnitvi takšne posledice, ki bi utemeljevale priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, medtem ko je okoliščine, za katere tožnik napačno meni, da se nanašajo na pojem sur place, tožena stranka pri svoji odločitvi že upoštevala (kar sicer navaja tudi sam tožnik v svoji pripravljalni vlogi z dne 1. 6. 2011, kot je predhodno povzeta).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je tudi izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče ni posebej odločalo o predlagani taksni oprostitvi, ker je tožnik oproščen plačila sodnih taks že na podlagi zakona (4. odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 37/08 in nadaljnji).