Jedro

Ne šteje se za prisilno mobilizirano osebo, ki je bila prisilno mobilizirana v enote nacistične stranke, med katere spada tudi SS Wachmanschaft, ne glede na to, da v te enote ni prišla na lastno željo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31.7.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote N.G. z dne 21.1.2002, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca, in odločila, da se tožniku uveljavljani status ne prizna. V obrazložitvi je navedla, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje, namreč, da je bil tožnik mobiliziran v enote SS W., organ prve stopnje napačno uporabil določbe 4. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01 in 64/01), po katerih statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati osebi, ki je bila prisilno mobilizirana v enote nacistične stranke.

Sodišče prve stopnje je odločitev tožene stranke potrdilo. Strinjalo se je, da je bilo v upravnem postopku nesporno ugotovljeno, da je bil tožnik dne 16.8.1944 mobiliziran v enoto SS W. in nato v SS C.D. Po zgodovinskih podatkih pa sta bili navedeni enoti oboroženi enoti nacistične stranke NSDP in nista sodili v redno nemško vojsko. To potrjuje tudi dopis Arhiva Republike Slovenije z dne 24.7.2002 in pojasnilo Muzeja novejše zgodovine z dne 22.7.2002. Zato je pravilna odločitev tožene stranke, da tožniku uveljavljanega statusa na podlagi določb 4. člena ZZVN statusa ni mogoče priznati.

Tožnik v pritožbi navaja, da ni sam odločal o tem, v katero enoto okupacijske vojske bo mobiliziran. Ne strinja se z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, saj iz nje izhaja, kot da je šel v okupatorsko vojsko prostovoljno. Ponavlja, da je bil prisilno mobiliziran, ter da je iz nacistične vojske zbežal in le za las ušel smrti. O tem bi lahko še enkrat izpovedal tudi pred sodiščem, saj ni vešč pisanja in ne ve, kaj je v obravnavanem postopku relevantno in kaj ne. Strinja se, da je v enotah SS res vladala skrajno antikomunistična ideologija, vendar pa sam ni bil pristaš take politike. Vzgojen je bil v naprednem duhu, njegov oče je bil ustanovitelj komunističnega gibanja v B. Po vojni se je pridružil enotam Jugoslovanske vojne mornarice, kjer je služboval 4 leta. Ves čas se je zavzemal za pravice delavcev ter je bil večkrat izvoljen za predsednika delavskega sveta. Zato ne more preboleti, da se ga enači z antikomunisti in nacisti. Zahteva, da se v sodbi zapiše resnica in ponavlja, da v vojsko ni šel prostovoljno, zaradi česar je nedvomno žrtev. Ne razume pa zakonske ureditve, ki osebam, ki so bile mobilizirane v enote nacističnih strank ne priznava statusa žrtve vojnega nasilja. Te so bile namreč izpostavljene še hujšemu nasilju, kot osebe, ki so bile mobilizirane v nefašistično, a vseeno okupatorsko, vojsko. Smiselno predlaga razveljavitev sodbe.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitvam sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je bil tožnik dne 16.8.1944 mobiliziran v nemško vojsko in da je bil vključen v enote SS, tožnik v pritožbi ne ugovarja. Zgodovinsko dejstvo je, da enote SS niso bile redna vojaška enota okupatorja, temveč enote nacistične stranke. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 4. člen ZZVN, ki določa, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 2. in 3. člena ZZVN tudi oseba, ki je bila z aktom okupacijskih oblasti prisilno mobilizirana v redne vojaške enote okupatorja, razen če je pridobila častniški čin ali je bila pripadnik fašistične oziroma nacistične stranke ali njunih enot. Na drugačno odločitev zato ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, da tožnik v enote SS ni bil vključen prostovoljno. Sodišče sicer ne dvomi tožnikove navedbe, da je bil proti svoji volji mobiliziran ter da ni mogel vplivati na to, v katero enoto bo razporejen, vendar ta okoliščina glede na določbo 4. člena ZZVN ni pravno pomembna. ZZVN namreč izključuje priznanje statusa žrtve vojnega nasilja za osebe, ki so bile pripadnice fašistične ali nacistične stranke oziroma njunih enot, ne glede na to, kako so v te enote prišle. Prav tako pa s stališča ZZVN ni pomembno, ali se je tožnik s politiko SS strinjal, kakor tudi ne, ali je bil protinacistično usmerjen. Določitev pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja je v pristojnosti zakonodajalca, ustreznost zakonske ureditve pa ni predmet upravnega spora, zato so v tem sporu neupoštevne pritožbene navedbe glede krivičnosti ZZVN.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.