Jedro

Investitor kot solastnik ima pravico do sorazmerne uporabe zemljišča brez soglasja ostalih solastnikov. Ker se z gradbenim dovoljenjem način rabe spornega zemljišča ne spreminja, saj se bo še naprej uporabljalo kot dovozna pot, investitor za uporabo te dovozne poti ne potrebuje soglasja ostalih solastnikov.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva prizadete stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana, Izpostava Bežigrad, je kot prvostopenjski upravni organ v obnovljenem postopku razveljavila enotno dovoljenje za gradnjo št. 351-55/98-34208 z dne 4. 9. 1998, s katerim je bila stranki z interesom, investitorju A.A., dovoljena gradnja poslovno stanovanjskega objekta in legalizacija dvojne garaže na zemljišču parc. št 118, 116 in 111/7 k.o. ..., ter izdala enotno dovoljenje za gradnjo poslovnega objekta in legalizacijo dvojne garaže na zemljišču parc. št 118 in 116 k.o. ..., s pripadajočo zunanjo, prometno in komunalno ureditvijo. Med pogoji za izdajo enotnega dovoljenja je med drugim navedla, da dovoz in dostop do objekta poteka direktno z zemljišča parc. št. 835/1 k.o. ... in tudi preko zemljišča parc. št. 111/7 k.o. ... V obrazložitvi odločbe je navedla, da je investitor do 1/4 solastnik zemljišča parc. št. 111/7 k.o. ..., zato je neutemeljeno stališče predlagatelja obnove postopka, da bi investitor moral pridobiti služnostno pravico za dostop po tem zemljišču. Ker se z obravnavano gradnjo ne posega v to zemljišče, ki ostaja v obstoječem stanju, ne gre za poseg, ki presega redno upravljanje z nepremičnino, zato tudi ni potrebno soglasje ostalih solastnikov. Ugotavlja še, da sta poslovni objekt in dvojna garaža na zemljišču parc. št. 118 od zemljišča parc. št. 111/7 oddaljena 2,00 m od roba zemljišča, s čimer so zagotovljeni zadostni odmiki od sosednjih parcelnih mej, ki preprečujejo padec snega s strehe na sosednjo parcelo in ne ovirajo njene uporabe.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ odpravilo prvostopenjsko odločbo v delu, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za odpravo enotnega dovoljenja za gradnjo, ker je bila samostojna presoja tega zahtevka nepotrebna in nepravilna. V preostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo, saj se strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega organa. V zvezi s pravico graditi na zemljišču dovoza oz. dostopa dodaja, da soglasje solastnikov zemljišča ni potrebno, če raba zemljišča v solastnini ostaja nespremenjena (tako tudi sodba Upravnega sodišča opr. št. U 227/2007 z dne 6. 3. 2008). Sodba istega sodišča opr. št. U 174/2008 z dne 28. 5. 2009, na katero se sklicuje tožnik, pa vprašanje pravice graditi obravnava v primeru poslov, ki presegajo okvire rednega upravljanja. V zvezi z odmiki od zemljišča parc. št. 111/7 pojasnjuje, da je ta določen v skladu z določbami 35. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto B1 Bežigrad - zahod (Uradni list SRS, št. 27/87, 15/89 in Uradni list RS, št. 27/92, 63/99, 18/02, 118/03 in 123/04; v nadaljevanju PUP), saj to zemljišče ni javna cestna površina, zato ni potreben 5 oz. 7-metrski odmik od roba cestišča. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in vlaga tožbo, v kateri obširno pojasnjuje, zakaj je stališče, da investitor za dostop prek parcele št. 111/7 k.o. ... ne potrebuje soglasja ostalih solastnikov, napačno. Navaja, da je v obnovljenem postopku opozarjal, da je z obravnavano gradnjo ovirana oz. trajno okrnjena uporaba njegovega solastniškega deleža dostopne poti, ker investitorjeve stranke parkirajo svoja vozila na dovozni poti ali ob vhodu v objekt. Z investitorjem je sicer skušal doseči dogovor glede uporabe dovozne poti, vendar se je ta temu izogibal. Čeprav ima do parcele št. 118 k.o. ... dostop s severne strani, je vse od leta 1996, ko je kupil to parcelo, širil svojo solastninsko pravico na parceli št. 111/7, čeprav bi se za uporabo te poti moral dogovoriti z ostalimi solastniki. Toženka se nepravilno sklicuje na določbe 13. in 14. člena Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) oz. 67. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), saj se morajo vse odločitve v zvezi s stvarjo v solastnini sprejemati sporazumno, za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, pa je potrebno soglasje solastnikov. Upravni organ je 12. 1. 2010 opravil ogled na kraju, na katerega tožnik ni bil vabljen ter tako ni imel možnosti sodelovati, se seznaniti z ugotovitvami in zavarovati svoje interese, zaradi česar se pred izdajo izpodbijane odločbe ni imel možnosti izjaviti o dejstvih in okoliščinah. Ker bi objekt moral biti odmaknjen vsaj 7 m od roba cestišča oz. bi za manjši odmik moral pridobiti soglasje mejašev, pri izdaji dovoljenja tudi niso bile upoštevane določbe 35. člena PUP. Tožnik še navaja, da enotno dovoljenje obravnava nadstrešnico, ki dejansko ni zgrajena, ampak jo nadomešča severna strešina poslovnega objekta, namesto dvojne garaže je postavljena trojna garaža, v objektu je zgrajeno tudi trisobno stanovanje in ni zagotovljenih predvidenih parkirnih mest, zato objekt ni zgrajen v skladu s projektno dokumentacijo. Glede na navedeno tožnik meni, da mu v dokaznem postopku niso bile zagotovljene enake procesne možnosti, toženkino ravnanje pa dojema kot negacijo svoje solastninske pravice. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Stranka z interesom A.A. navaja, da so tožbene navedbe o neskladnosti objekta z gradbenim dovoljenje in predloženo dokumentacijo tožbena novota in jih tožnik šele na tej stopnji ne more uveljavljati. V zvezi z navedbami glede nadstreška, mansarde in garaže opozarja, da gradbeno dovoljenje v tem delu ne vpliva na tožnikove pravice, sicer pa je bilo za obravnavani objekt izdano tudi uporabno dovoljenje. Pojasnjuje, da se z obravnavano gradnjo narava in uporaba parcele št. 111/7 ni v ničemer spremenila in se ta parcela še naprej uporablja kot dovozna pot. V zvezi z navedbami o ovirani uporabe te dovozne poti dodaja, da tožnik vse od leta 1998, ko je bilo izdano gradbeno dovoljenje, ni zahteval varstva svoje solastninske pravice. Sodišču zato predlaga, da tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

K 1. točki izreka Tožba ni utemeljena.

Sodišče najprej pojasnjuje, da so predmet presoje obravnavanega upravnega spora le točke od 2 do 7 izreka izpodbijane odločbe, saj je bila 1. točka izreka, s katero je prvostopenjski upravni organ zavrnil tožnikov zahtevek za odpravo enotnega dovoljenja za gradnjo, z odločbo drugostopenjskega upravnega organa odpravljena, tožnik pa te odločitve s konkretno tožbo tudi ne izpodbija.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je investitor izkazal pravico graditi glede dovoza oz. dostopa k objektu, ki poteka po zemljišču parc. št. 111/7 k.o. ... V upravnem postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je investitor do 1/4 solastnik zemljišča parc. št. 111/7. Odgovor na vprašanje razmerij med solastniki je v obravnavanem postopku pomembno zato, ker tožnik kot solastnik tega zemljišča do 1/8 zahteva, da bi investitor za uporabo tega dovoza moral pridobiti njegovo soglasje oz. soglasje vseh solastnikov.

Solastnina je lastninska pravica več oseb na nerazdeljeni stvari tako, da je delež vsakega solastnika določen v sorazmerju s celoto (idealni delež; 65. člen SPZ, Uradni list RS, št. 87/02). Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (66. člen SPZ). Enake določbe je vseboval tudi ZTLR (Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80-popr. in 36/90), ki je veljal v času izdaje enotnega dovoljenja, glede katerega se je obnovil postopek. Iz podatkov upravnega spisa in tožbenih navedb ne izhaja, da investitor glede na kakršenkoli dogovor solastnikov o razdelitvi solastne stvari glede uporabe in posesti ne bi imel pravice do uporabe svojega solastnega deleža, saj je tožnik tej uporabi nasprotoval zgolj iz razloga, ker investitor za uporabo te poti ni imel ustanovljene služnostne pravice. Upravičenja solastnika pa so smiselno enaka kot upravičenja izključnega lastnika, upoštevati je treba samo, da se izvršujejo v omejenem obsegu, v skladu z njegovimi idealnimi deleži. To pomeni, da ima investitor kot solastnik pravico do sorazmerne uporabe zemljišča parc. št. 111/7 brez soglasja ostalih solastnikov. Pri tem sodišče poudarja, da se z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem način rabe spornega zemljišča ne spreminja, saj se bo še naprej uporabljalo kot dovozna pot, zato je pravilno toženkino stališče, da v obravnavani zadevi ne gre za primer iz 5. odstavka 67. člena SPZ (4. odstavka 15. člena ZTLR). Glede na navedeno tudi po presoji sodišča investitor za uporabo te dovozne poti ne potrebuje soglasja ostalih solastnikov.

Obravnavano gradbeno dovoljenje tudi ne spreminja uporabe dovozne poti glede na idealne deleže, zato je neutemeljen tožnikov očitek, da je iz tega razloga prikrajšan v svoji solastninski pravici. Poleg tega gradbeno dovoljenje s tem ko omejuje uporabo poti na vožnjo (dostop) do objektov, ne dovoljuje njene uporabe za drugačen namen, kot izhaja že iz samega pojma dovozne poti. Vsako ustavljanje in parkiranje na tej poti zato pomeni njeno nepravilno uporabo, tožniku pa je sodno varstvo v zvezi s tem zagotovljeno v pravdnem postopku, v katerem lahko zahteva, da investitor s takim ravnanjem preneha. Prav tako lahko tožnik, če meni, da način izvrševanja posesti ne ustreza razmerju po idealnih deležih, zahteva, da mu takšno ustrezno (njegovemu solastniškemu delu odgovarjajočo) uporabo določi sodišče na podlagi njegove solastninske pravice.

Na odločitev v zadevi ne more vplivati tožnikov očitek, da se ni imel možnosti izjaviti o vseh dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe, ker mu prvostopenjski organ ni omogočil sodelovanja pri ogledu, opravljenega 12. 1. 2010. Kot je navedla že toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, opravljeni ogled na njeno odločitev ni imel nobenega vpliva, to pa ne izhaja niti iz razlogov za odločitev. Po presoji sodišča zato tožnik v ničemer ne izkazuje, da bi bil kakorkoli prikrajšan v svoji pravici, izjasniti se o dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe.

Glede tožbenih navedb o nezadostnem odmiku obravnavanega objekta od dovozne poti na zemljišču parc. št. 111/7 sodišče pojasnjuje, da je toženkina odločitev tudi v tem delu pravilna. Ni namreč mogoče pritrditi tožniku, da za dovozno pot, ki je namenjena ožjemu krogu uporabnikov in je v zasebni lasti, veljajo enake določbe kot za cestišče, ki je po določbah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97 in nadaljnji) del javne ceste (23. točka 1. odstavka 14. člena). Kadar je cestišče namenjeno javnemu prometu, so zaradi zagotavljanja javne varnosti določene strožje omejitve, tj. 5-metrski odmik od zunanjega roba hodnika za pešce oz. 7-metrski odmik od roba cestišča. Glede tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na skladnost zgrajene nadstrešnice, trojne garaže, zadostnih parkirnih mest in trisobnega stanovanja v mansardi poslovnega objekta s projektno dokumentacijo, sodišče dodaja, da predmet tega postopka ni presoja, ali je objekt dejansko zgrajen v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem, temveč je to, kot je pojasnila že toženka, predmet inšpekcijskih postopkov.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu, (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

K 2. točki izreka V primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Glede na navedeno določbo prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov tega postopka.