Jedro

Osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu je pravilno in pravočasno vložena tožba zoper akt, na katerega se zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 10. 11. 2014 vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe v zvezi s sklepom prvostopnega davčnega organa, s katerim je bila zoper tožečo stranko začeta davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 4. 11. 2014 skupaj 50 573,13 EUR.

Zahtevo za izdajo začasne odredbe je moralo sodišče zavreči. Kdaj in pod katerimi pogoji lahko sodišče v upravnem sporu izda začasno odredbo, je določeno v 32. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu je pravilno in pravočasno vložena tožba zoper akt, na katerega se zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša. Iz vloge tožeče stranke in iz podatkov vpisnika, ki ga vodi sodišče, je razvidno, da je bila v zadevi vložena samo zahteva za izdajo začasne odredbe. Že zato, ker ni tožbe, torej ni podlage za odločanje o zahtevi. Poleg tega iz vloge (zahteve) tožeče stranke izhaja, da je bila zoper sklep o davčni izvršbi vložena pritožba ter da izdajatelj sklepa o pritožbi še ni odločil. To pa pomeni, da v konkretnem primeru tudi pogoji za vložitev tožbe še niso izpolnjeni, saj se upravni spor v primeru, ko je zoper izpodbijani akt možna pritožba, lahko začne šele po tem, ko je odločeno o pritožbi (6. člen ZUS-1).

Ker torej v konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o zahtevi in s tem za izdajo začasne odredbe, je sodišče ob smiselni uporabi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 predlog tožeče stranke kot preuranjen zavrglo.