Jedro

1. Tožnik je bil srednješolec (zaključil je prvi letnik Ekonomske srednje šole, ko so ga aretirali in obsodili na 18 mesecev zapora s prisilnim delom; zaporno kazen je v celoti prestal; med prestajanjem kazni je bil zaporni režim strog, s prisilnim delom in slabo hrano; zlasti med zasliševanjem pred sojenjem je tožnik moral prestati izredno huda zasliševanja s fizičnim nasiljem; med prestajanjem kazni ga starši zaradi oddaljenosti niso mogli obiskati; trpel je zaradi nasilne iztrganosti iz družine; po vrnitvi domov je trpel zaradi odklonilnega odnosa okolja.

2. Tožnik bi srednjo šolo zaključil ob normalnem poteku dogodkov v treh letih, tako pa se je čas šolanja podaljšal še za tri leta. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta ob podanem dejanskem stanju sodišči pravilno sklepali, da je podana vzročna zveza med neupravičenim odvzemom prostosti in ugotovljeno tožnikovo kasnejšo zaposlitvijo (teorija adekvatne vzročnosti).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in obsodilo toženo stranko na plačilo 2.880.000,00 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da odškodnino ustezno zniža, oziroma podrejeno sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno sojenje. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo 200., 189. in 154. člen ZOR. Obe sodišči sta se izognili presoji odškodnine za nepremoženjsko škodo z vidika sedanje družbene realnosti. Odškodnina mora biti individualizirana, vendar tudi vpeta v širše družbene okvire. Res je sodna praksa na tem področju še skromna, vendar so odškodnine iz tega naslova primerljive z odškodninami za druge vrste negmotnih škod po 200. členu ZOR, na primer za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in za fizične bolečine. V podobnih primerih in v primerih iz drugih naslovov nepremoženjske škode so bile prisojene odškodnine nižje kot v tožnikovem primeru. Potrebno je tudi upoštevati finančne zmožnosti države, ki mora popraviti krivice iz preteklosti, vendar brez povzročanja novih krivic. Glede izgubljenega dobička bi sodišče moralo upoštevati dobiček, ki bi ga tožnik dobil ob normalnem teku stvari. Tako bi šla tožniku odškodnina zaradi izpadlega dobička za 2 leti oz. za čas prestajanja kazni in ne za 3 leta t.j. še za čas podaljšanega šolanja za leto dni, kot sta zmotno upoštevali obe sodišči. Sprememba dolžine šolanja je pretrgala vzročno zvezo med škodnim dogodkom in nastalo izgubo.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemejena.

Po uradni dolžnosti (386.člen ZPP) upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Tožena stranka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne zatruje.

Pač pa tožena stranka uveljavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo 200.člen ZOR. Pravno odločilna dejstva za preizkus pravilne uporabe 200.člena ZOR, ki sta jih ugotovili nižji sodišči (na kar je revizijsko sodišče vezano po 3.odstavku 385.člena ZPP) so: tožnik je bil srednješolec (zaključil je prvi letnik Ekonomske srednje šole, ko so ga aretirali in obsodili na 18 mesecev zapora s prisilnim delom; zaporno kazen je v celoti prestal; med prestajanjem kazni je bil zaporni režim strog, s prisilnim delom in slabo hrano; zlasti med zasliševnajem pred sojenjem je tožnik moral prestati izredno huda zasliševanja s fizičnim nasiljem; med prestajanjem kazni ga starši zaradi oddaljenosti niso mogli obiskati; trpel je zaradi nasilne iztrganosti iz družine; po vrnitvi domov je trpel zaradi odklonilnega odnosa okolja.

Ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči pravilno sklepali, da je v danem primeru šlo za hud poseg v tožnikovo osebnost, t.j. neutemeljno mu je bila odvzeta prostost in kršene so bile pravice osebnosti (1.odstavek 200.člena ZOR). Da bi bilo mogoče prisojeni znesek šteti za pravično denarno odškodnino v skladu z merili določenimi v 200.členu ZOR, mora pomeniti za tožnika satisfakcijo. Biti mora v sorazmerju s trajanjem in stopnjo prestanih duševnih bolečin. Res mora biti odškodnina individualizirana, vendar mora biti tudi vpeta v širše družbene okvire. Te meje pa določa medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa. Revizijsko sodišče je upoštevalo navedena merila in opravilo preizkus uporabe 200.člena ZOR glede prisojene odškodnine 1.800.000,00 SIT in ugotovilo, da je prisojena odškodnina primerna. Med obveznosti tožene stranke spada tudi dolžnost plačila odškodnine tistim, katerim je bila neopravičeno vzeta prostost. Premoženjsko stanje odgovorne osebe (v obravnavanem primeru tožene stranka) bi bilo mogoče upoštevati pod pogoji, ki so določeni v 191.členu ZOR. Ti pogoji pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni.

Tožena stranka v reviziji nima pomislekov glede odškodnine za izgubljeni dohodek za čas dveh let, upira pa se plačilu odškodnine še za eno leto. Sprememba dolžine šolanja na Ekonomski srednji šoli iz triletne na štiriletno srednjo šolo, je po mnenju tožene stranke pretrgala vzročno zvezo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, je tožnik po prihodu iz zapora lahko šolanje nadaljeval jeseni leta 1950, in je moral zaradi spremembe dolžine šolanja v srednjo šolo hoditi leto dni dalj kot bi sicer. To pomeni da bi tožnik srednjo šolo zaključil ob normalnem poteku dogodkov v treh letih, tako pa se je čas šolanja podaljšal še za tri leta. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta ob podanem dejanskem stanju sodišči pravilno sklepali, da je podana vzročna zveza med neupravičenim odvzemom prostosti in ugotovljeno tožnikovo kasnejšo zaposlitvijo (teorija adekvatne vzročnosti).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).