Jedro

Tako prekrškovni organ kot sodišče smeta na podlagi ugotovitev dokaznega postopka opis dejanskega stanja prekrška prilagoditi, vendar morata poleg pravice storilca do izjave v tem primeru upoštevati tudi prepoved reformatio in peius. Plačilnega naloga oziroma odločbe o prekršku ne smeta spremeniti v storilčevo škodo, odločitev pa mora ostati tudi znotraj istega historičnega dogodka.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Hrastnik je storilcu M. V. izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 3. točki prvega odstavka 52. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in mu na podlagi petega odstavka istega člena ZPrCP izrekel globo v višini 900,00 EUR in 9 kazenskih točk. Okrajno sodišče v Trbovljah je z izpodbijano pravnomočno sodbo zahtevi za sodno varstvo, ki so jo zoper plačilni nalog vložili storilčevi zagovorniki, v ponovljenem postopku delno ugodilo in plačilni nalog spremenilo ter storilca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po drugem odstavku 98. člena ZPrCP in mu izreklo globo v višini 200,00 EUR. V ostalem je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 24. 10. 2014. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 5. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovim zagovornikom, ki so nanjo odgovorili 25. 11. 2014. Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti soglašajo.

B.

4. Storilcu prekrška je prekrškovni organ dne 11. 11. 2011 poslal obvestilo, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška po 3. točki prvega odstavka 52. člena ZPrCP. V obvestilu je prekrškovni organ navedel, da je bil storilec dne 9. 11. 2011 ob 10.13 na regionalni cesti I. reda, št. 221, odsek 1222, pri km 4.0, iz smeri Dola pri Hrastniku proti Marnem, zaloten pri storitvi prekrška s tovornim vozilom. Prekršek naj bi storil tako, da je pod vrhom klanca in v ovinku, kjer ni zadostne vidne razdalje, prehiteval dve vozili. Storilec se je do očitkov prekrškovnega organa opredelil v izjavi z dne 18. 11. 2011. Kasneje, 15. 12. 2011, je bil storilcu zaradi storitve navedenega prekrška vročen plačilni nalog, ki je vseboval kratek opis prekrška, da je storilec prehiteval izdajatelja plačilnega naloga in še eno tovorno vozilo pred vrhom klanca v ovinku.

Zoper plačilni nalog je storilec prek svojih zagovornikov vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je prekrškovni organ skupaj z opisom dejanja posredoval v reševanje Okrajnemu sodišču v Trbovljah. V priloženem opisu dejanskega stanja je prekrškovni organ prvič navedel, da je storilec prehiteval preko neprekinjene ločilne črte. Dopolnjen opis dejanja je vseboval očitek, da je storilec prekrška pri km 4.0 v ovinku in pod vrhom klanca, kjer sta smerni vozišči ločeni z neprekinjeno ločilno črto in kjer cesta poteka v levi ovinek, prehiteval dve vozili hkrati. Okrajno sodišče v Trbovljah je na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem dveh prič in v 7. točki sodbe ZSV 5/2012 z dne 26. 7. 2012 presodilo, da sodišče ne more oceniti, ali je bila preglednost zadostna ali ne, da pa ni dvoma, da je storilec prehiteval preko neprekinjene ločilne črte in storil prekršek po drugem odstavku 98. člena ZPrCP.

5. Ker storilec niti v postopku pred prekrškovnim organom niti v postopku pred sodiščem z očitkom o prehitevanju preko neprekinjene ločilne črte ni bil seznanjen, je Vrhovno sodišče s sodbo IV Ips 57/2013 z dne 29. 8. 2013 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil vrhovni državni tožilec, in sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku je sodišče upoštevalo napotilo Vrhovnega sodišča, storilca seznanilo z dopolnjenim opisom dejanskega stanja in mu omogočilo, da se je 27. 1. 2014 o očitanem mu prekršku izjavil. V izpodbijani pravnomočni sodbi z dne 11. 6. 2014 je sodišče ponovno razsodilo, da storilcu kršitev 3. točke prvega odstavka 52. člena ZPrCP ni dokazana, da pa ni nobenega dvoma, da je storilec prehiteval preko neprekinjene ločilne črte in s tem kršil prvi odstavek 98. člena ZPrCP in storil prekršek po drugem odstavku 98. člena ZPrCP (11. točka sodbe).

6. Vrhovna državna tožilka kršitev 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 utemeljuje z navedbo, da je sodišče s tem, ko je storilca spoznalo za odgovornega za prekršek, ker je prehiteval preko neprekinjene ločilne črte, prekoračilo očitek iz plačilnega naloga in storilca spoznalo za odgovornega za povsem drug prekršek. Navaja, da če je sodišče presodilo, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je storilec storil prekršek, kot je opredeljen v plačilnem nalogu, bi moralo postopek zoper njega ustaviti, ker opis prekrška v plačilnem nalogu ni vseboval znakov sicer milejšega prekrška, za katerega je sodišče storilca spoznalo za odgovornega.

7. Vloga prekrškovnega organa v hitrem postopku o prekršku ni zgolj odločanje o odgovornosti za prekršek, ampak tudi odkrivanje ter pregon storilca prekrška, pri čemer se od prekrškovnega organa zahteva, da brez odlašanja, hitro in enostavno ugotovi tista dejstva in zbere tiste dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Zoper odločitev prekrškovnega organa lahko storilec vloži zahtevo za sodno varstvo. S tem mu je v postopku odločanja o pravnem sredstvu zoper odločbo prekrškovnega organa zagotovljeno sodno varstvo.

8. V 132. členu ZP-1 je določeno, da se sme sodba o prekršku nanašati samo na osebo, ki je obdolžena (subjektivna identiteta), in samo na dejanje, ki je predmet obdolžilnega predloga (objektivna identiteta). S tem je tudi v prekrškovnem postopku, enako kot v kazenskem postopku, uzakonjeno obtožno načelo. Vlogo, kot jo ima obdolžilni predlog v rednem sodnem postopku, ima v hitrem postopku plačilni nalog s kratkim opisom dejanskega stanja. V hitrem postopku o prekršku po drugem odstavku 57. člena ZP-1 je dejanje, ki se očita storilcu prekrška, zamejeno s kratkim opisom dejanskega stanja v plačilnem nalogu oziroma kot priloga le-tega, kar pomeni, da kasneje, po vložitvi zahteve za sodno varstvo, niti prekrškovni organ niti sodišče ne smeta v taki meri poseči v opis dejanskega stanja, da bi šlo za povsem drugo dejanje.

9. Kot pravilno ugotavlja vrhovna državna tožilka, prvotni opis dejanskega stanja prekrška očitka o prehitevanju preko neprekinjene ločilne črte ni vseboval. Vseboval ga je šele opis, ki ga je prekrškovni organ posredoval sodišču po vloženi zahtevi za sodno varstvo. Tako prekrškovni organ kot sodišče smeta na podlagi ugotovitev dokaznega postopka opis dejanskega stanja prekrška prilagoditi. Vendar morata poleg pravice storilca do izjave v tem primeru upoštevati tudi prepoved reformatio in peius. Plačilnega naloga oziroma odločbe o prekršku ne smeta spremeniti v storilčevo škodo. Odločitev pa mora ostati tudi znotraj istega historičnega dogodka.

10. V obravnavani zadevi se je opis dejanskega stanja, kljub dopolnitvi, še vedno nanašal na isti historični dogodek – prehitevanje dveh vozil na točno določenem mestu ob točno določenem času. Natančno določena kraj in čas storitve se nista v ničemer spremenila. Prehitevanje preko neprekinjene vzdolžne ločilne črte vsekakor pomeni odločilno dejstvo, a ker gre za dejstvo, ki je storilcu v korist (sankcija je bistveno milejša) in ki se nanaša na isti historični dogodek ter ne pomeni drugega dejanja, uveljavljana kršitev iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo v zahtevi uveljavlja vrhovna državna tožilka, ni podana. Takega sklepa ne omaje niti dejstvo, da je sodišče v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo spremenilo pravno kvalifikacijo dejanja, saj sodišče na pravno presojo dejanja, ki jo je napravil prekrškovni organ, ni vezano (tretji odstavek 132. člena ZP-1).

C.

11. Ker kršitev iz 5. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.