Jedro

V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da tožnik blaga ni uporabil za namene opravljanja dejavnosti, ker ga sploh ni nabavil, zato se vstopni DDV ne sme odbiti. Tožnik je nepravilno izkazal znesek vstopnega DDV in s tem nepravilno tudi sestavil obračun davka.

Glede odhodkov pa sodišče ugotavlja, da bi tožnik moral odhodke iz naslova izgube v odvisnem podjetju v skladu s temeljnimi računovodskimi predpostavkami izkazovati v tistem letu, ko je izguba nastala. Eno izmed temeljnih računovodskih načel je strogo upoštevanje nastanka poslovnega dogodka, ki pomeni, da upoštevamo stroške in prihodke ob njihovem nastanku, in jih evidentiramo v obračunskem obdobju, na katero se nanašajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor tožnika zavezal k plačilu davka na dodano vrednost (DDV) od osnove 17.087.598,00 SIT po stopnji 20 %, v znesku 3.417.519,60 SIT in zamudnih obresti v znesku 1.052.287,29 SIT (točka I.1. izreka), v točki II. izreka je določil, da se tožniku zmanjša davčna izguba za leto 2001 za 64.242.238,00 SIT, v točki III. je določeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, v točki IV. izreka pa, da je tožnik dolžan odločbo izvršiti v roku 30 dni od vročitve odločbe. Ukrep pod točko I. izreka odločbe se nanaša na račun št. 02/00034 z dne 31. 7. 2002 v višini 20.505.717,60 SIT z interno oznako 135, po katerem je tožnik neupravičeno uveljavljal vstopni DDV v višini 3.417.519,60 SIT. Na računu je napisano, da gre za nabavo 27 kom gonil. Pri preveritvi podatkov pri dobavitelju A. d.o.o. (sedaj B. d.o.o. v stečaju), je bilo ugotovljeno, da družba B. na dan 31. 7. 2002 ni razpolagala z zalogami gonil, niti ni nabavljala gonil kot materiala, zato tožnik ni mogel nabaviti proizvodov, navedenih na tem računu. Davčni zavezanec - tožnik v letu 2002 v zvezi z nabavo teh gonil ni izkazal odhodkov, ampak je le-te evidentiral na zalogah trgovskega blaga. Tožnik je dan 31. 7. 2002, ko naj bi bilo nabavljeno trgovsko blago, izkazal obveznost do dobavitelja, to je A. d.o.o. (danes B. d.o.o. v stečaju) v višini, ki je na računu navedena. Dne 31. 12. 2002 pa je s temeljnico št. 3 zaprl obveznost do dobavitelja ter jo prenesel na sporne obveznosti do dobaviteljev. V letu 2003 so bile obveznosti do dobavitelja A. d.o.o. zaprte po pobotu št. 9 dne 31. 3. 2003 v višini 19.201.283,64 SIT in po pobotu št. 10 dne 30. 4. 2003 v višini 1.303.833,96 SIT. Tožnik je v času inšpekcijskega pregleda pokazal še kupoprodajno pogodbo z dne 10. 7. 2002, sklenjeno med prodajalcem A. d.o.o. in kupcem tožnikom, iz katere izhaja, da prodajalec proda iz zaloge 27 kom gonil kupcu za nadaljnjo prodajo po ceni 658.161,00 SIT, kar je skupaj 17.770.347,00 SIT. Nadalje iz kupoprodajne pogodbe z dne 16. 7. 2002, sklenjene med prodajalcem - tožnikom in kupcem C. d.o.o. izhaja, da prodajalec proda iz zaloge 27 kom gonil kupcu za nadaljnjo prodajo po ceni 677.906,00 SIT, kar je skupaj 18.303.464,00 SIT. Dne 9. 8. 2002 pa je družba C. d.o.o. pisno obvestila tožnika o odpovedi kupoprodajne pogodbe z dne 16. 7. 2002 z utemeljitvijo, da gonila ne ustrezajo njihovim potrebam, ker ne ustrezajo pogojem dogovorjenih na osnovi ponudbe in kupoprodajne pogodbe. S to dokumentacijo pa po mnenju davčnega organa tožnik ni pojasnil nakupa zalog. V pojasnilo je navedel, da so bila gonila izdelana v takratni družbi D. p.o. po pogodbi z dne 6. 1. 1990 in večjim številom aneksov ter posameznih naročilnic za znanega kupca E. p.o.; da je prišlo v drugem kvartalu leta 1990 do večjega števila reklamacij in vračila večjega števila proizvodov s strani družbe E. tožeči stranki; da je tožeči stranki ostalo 35 kos proizvodov, ki niso vodeni v poslovnih knjigah. Navedeno je tudi, da je v letu 1996 tožeča stranka skupaj z družbo F. iz Nemčije ustanovila joint - venture podjetje G. d.o.o. (sedaj B. d.o.o. v stečaju) in da je tožnik kot stvarni vložek vložil dolgoročno neopredmetena in opredmetena osnovna sredstva, zaloge (med njimi tudi proizvode, ki so predmet obravnave) in ostalo premoženje. V letu 2002 je družba C. d.o.o. izrazila interes za nakup 27 kos gonil in ker so bili ti proizvodi v lasti in posesti družbe A. d.o.o. (sedaj B. d.o.o. v stečaju), ki je poslovala z motnjami, potencialni kupec pa ni želel poslovati s takšnim pravnim subjektom zaradi lastnih poslovnih težav, je tožnik na osnovi kupoprodajne pogodbe z dne 10. 7. 2002 le-te odkupil. Kljub pojasnjenemu pa prvostopni davčni organ ugotavlja, da na podlagi pojasnil in predložene dokumentacije ni mogoče z gotovostjo trditi, da je bila družba A. d.o.o. (sedaj B. d.o.o. v stečaju) lastnik proizvodov - gonil, ki so predmet obravnave. Iz poslovne dokumentacije davčnega zavezanca B. d.o.o. je namreč razvidno, da ta davčni zavezanec na dan proizvodov ni bil lastnik proizvodov. Tožnik je navedel, da so bili proizvodi dobavljeni kupcu E. leta 1990, vendar iz dokumentacije ni razvidno, da so bili dobavljeni in kasneje reklamirani ravno ti proizvodi, ki so predmet obravnave. Tudi tožnik se namreč ukvarja s proizvodnjo in prodajo gonil. Tudi navedbe, da je kupec reklamiral ravno te proizvode in da so bili ti proizvodi vrnjeni, ni mogoče preveriti. V primeru reklamacije in vračila proizvodov bi moral tožnik le-to evidentirati v poslovnih knjigah tako, da bi zmanjšal odhodke ter povečal zaloge proizvodov. S tem bi se povečala osnova za obračun davka od dobička. Prav tako ni mogoče preveriti navedbe tožnika, da je tožnik ravno te proizvode - zaloge vložil kot stvarni vložek v družbo B. d.o.o. Tudi vložek v podjetje se mora evidentirati tako v poslovnih knjigah družbe, ki vlaga kot tudi v poslovnih knjigah družbe, ki vložek prejme.

Upoštevajoč navedeno in 40. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 101/03, v nadaljevanju ZDDV) davčni organ ugotavlja, da tožnik blaga ni uporabil za namene opravljanja dejavnosti, ker ga sploh ni nabavil, zato se vstopni DDV ne sme odbiti. Ker je tožnik nepravilno izkazal znesek vstopnega DDV je s tem nepravilno sestavil tudi obračun davka za mesec julij 2002, zaradi česar je davčna obveznost za ta mesec nepravilno izračunana. Ker je tožnik v davčnem obračunu izkazal presežek davka in zahteval vračilo, mu je bil ta že vrnjen, zato je izdana odločba za plačilo DDV v višini 3.417.519,60 SIT. Pripombe tožnika na zapisnik davčni organ zavrne kot neutemeljene in dodatno opozarja na nedoslednosti, ki izhajajo iz dokumentacije - kupoprodajnih pogodb glede dimenzij, to je prestavnih razmerij gonil. Davčni organ je kot neutemeljene zavrnil tudi pripombe, ki se nanašajo na vprašanje povezanosti pravnih oseb, na pripombe v zvezi z neverodostojnimi knjigovodskimi listinami.

Nadalje je bilo z inšpekcijskim pregledom poslovnih knjig evidenc in listin ugotovljeno, da so v davčnem obdobju za leto 2001 zaradi kršitev Slovenskih računovodskih standardov (SRS/1993) ter 9. in 11. člena Zakona o dobičku pravnih oseb (Ur. l. RS, št. 72/93 do 34/96, v nadaljevanju ZDDPO) preveč izkazani odhodki za 64.242.238,11 SIT, od tega 62.901.085,11 SIT iz naslova odpisa dolgoročnih finančnih naložb in 1.341.153,00 SIT iz naslova stroškov dela. Davčni zavezanec je v poslovnih knjigah na dan 31. 1. 2001 evidentiral popravek finančne naložbe tako, da je zmanjšal finančno naložbo v podjetje H. d.o.o. (sedaj B. d.o.o. v stečaju) za 62.901.085,11 SIT ter za enak znesek izkazal odhodke financiranja. Davčni organ ugotavlja, da odhodki v navedeni višini niso odhodki leta 2001. Davčni zavezanec bi moral odhodke iz naslova izgube v odvisnem podjetju v skladu s temeljnimi računovodskimi predpostavkami izkazovati v tistem letu kot je izguba nastala. Sploh pa je nemogoče upoštevati izgubo družbe H. d.o.o. za leto 2001 na dan 31. 1. 2001 (tega dne je bil opravljen popravek naložbe), ko se je poslovno leto 2001 šele začelo. Sporno pa je upoštevati izgubo v odvisnem podjetju za leto 2001 tudi zaradi tega, ker je bila finančna naložba dne 6. 4. 2001 odtujena. Tega dne (6. 4. 2001) je v poslovnih knjigah evidentiran neodplačni odstop poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo H. d.o.o., pridobitelju I.I. Evidentiranje odhodkov v letu 2001 iz naslova izgube v odvisnem podjetju za obdobje 1996 do 2001 je v nasprotju s temeljno računovodsko predpostavko - strogim upoštevanjem poslovnega dogodka. Ker davčni zavezanec ni ugotovil odhodkov v skladu z določili SRS je s tem kršil določila 9. člena in 11. člena ZDDPO, se v davčnem obračunu za leto 2001 zmanjšajo odhodki za 62.901.085,11 SIT.

Pri inšpiciranju stroškov plač je bilo ugotovljeno, da je davčni zavezanec stroške plač nepravilno evidentiral. Davčni zavezanec izplačuje delavcu 50 % neto plače in 50 % invalidnine, ki jo kasneje refundira. Pri izplačilu plač v letu 2001 je bilo ugotovljeno, da je zavezanec med stroške dela prikazal celotni bruto znesek ne glede na to, da se nanaša 50 % na invalidnino ter da se 50 % prispevkov iz plač sploh ne plačuje. V skladu s SRS 15 se med stroški dela izkazujejo bruto plače in nadomestila plač, ki bremenijo podjetje, bruto nadomestila plač, ki jih povrnejo drugi pa se ne izkažejo med stroški dela, ampak se oblikujejo terjatve do države. Ko pa je nadomestilo refundirano, se terjatve do države zaprejo. Tožeča stranka je s tem kršila SRS 15 in določbe 9. člena in 11. člena ZDDPO. Zato so se tožniku v davčnem obračunu zmanjšali odhodki za 1.341.153,00 SIT.

Pritožbeni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. Glede nepriznavanja odhodkov financiranja pritožbeni organ navaja, da dolgoročne finančne naložbe, njihovo izkazovanje in merjenje, obravnava SRS 3. Po tem standardu so dolgoročne finančne naložbe podjetja v druga podjetja za daljši rok z namenom pridobivanja prihodkov od financiranja in drugih koristi oziroma ohranjanja in povečanja vrednosti vloženih sredstev. Dolgoročne finančne naložbe so vedno sestavni del sredstev podjetja vlagatelja in so podlaga dolgoročnih terjatev do podjetja, v katera so sredstva vložena. V poslovnih knjigah mora davčni zavezanec zagotoviti ločeno izkazovanje dolgoročnih finančnih naložb v podjetja iste skupine (odvisna), v povezana in v druga podjetja. Naložbe se tudi vrednotijo po SRS. Po SRS 3.10. je treba v primeru, če kaka dolgoročna finančna naložba izgublja vrednost, v breme odhodkov financiranja vzpostaviti popravek njene začetno izkazane vrednosti. Upoštevajoč, da je imela tožeča stranka po podatkih iz sodnega registra v kapitalu H. d.o.o. 49 % delež, je treba obravnavano finančno naložbo meriti po kapitalski metodi. Po tej metodi je treba izgubo, ki jo ugotovi odvisno podjetje, izkazati tudi v poslovnih knjigah matičnega podjetja in sicer tako, da matično podjetje zmanjša dolgoročno finančno naložbo v odvisno podjetje in izkaže odhodke financiranja. Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja. Navaja, da gre za vrednotenje po naložbeni metodi, ter posledično temu upoštevaje SRS 3 in stališča 14 - vrednotenje dolgoročnih finančnih naložb, je treba oblikovati ustrezne popravke vrednosti naložb, če vlagatelji ocenijo, da njihove naložbe izgubljajo vrednost, kar je v obravnavani zadevi storila tožeča stranka. Po mnenju pritožbenega organa upoštevajoč, da ima tožeča stranka v H. d.o.o. 49 % delež, to ob upoštevanju MRS 28 (s katerim je povezan SRS 3), gre med družbama za razmerje odvisnosti, razen če je mogoče nedvoumno dokazati, da to ni res. Tega pa tožeča stranka v postopku ni dokazala, zato je po mnenju pritožbenega organa ugotovitev davčnega organa, da je bila tožeča stranka dolžna dolgoročno finančno naložbo vrednotiti po kapitalski metodi, ki posledično predstavlja podlago za odločitev, da se odhodki iz financiranja kot posledica izgube v odvisnem podjetju zaradi načina izkazovanja v letu 2001 ne priznajo, pravilna in v skladu z davčnimi predpisi. V obravnavanem primeru je nesporna ugotovitev odvisnosti pomemben podatek za presojo, po kateri metodi se vrednotijo dolgoročne finančne naložbe ter posledično temu predpostavka za presojo pravilnosti izkazanih odhodkov. Pri tem se pritožbeni organ sklicuje na poglavje 7 Zakona o gospodarskih družbah, ki ureja povezane družbe, slovenske in mednarodne računovodske standarde.

Glede pavšalnih navedb o kršitvah pravil postopka pritožbeni organ pojasnjuje, da je odločba nezakonita, če je v postopku storjena bistvena kršitev določb postopka, to je kršitev, ki ima vpliv na odločitev o stvari. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da tožeča stranka ni bila v ničemer prikrajšana v svojih pravicah, v postopku pregleda je bila seznanjena tako z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda kot tudi razlogi za odločitev, imela pa je tudi možnost sodelovanja v postopku, seveda na specifičen način, ki ga narekuje narava inšpekcijskega postopka in ki je urejen v določbah Zakona o davčnem postopku.

Glede ostalih navedb v pritožbi pritožbeni organ navaja, da je pravovarstveni interes tožeče stranke v tem, da si s pritožbo izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi pa pritožbeni organ ugotavlja, da se pritožbene navedbe nanašajo v bistvu na očitane kršitve posameznih določb zakonov, ki imajo za posledico vložitev predloga za uvedbo postopka o prekršku, o čemer pa pritožbeni organ ni pristojen odločati, zato se do njih ni opredelil. Po preučitvi predloženega upravnega spisa in pritožbenih navedb se pritožbeni organ v zvezi z dodatno naloženim DDV in nepriznanimi stroški iz naslova odhodkov financiranja in iz naslova plač v celoti sklicuje na razloge, s katerimi svojo odločitev v dejanskem in pravnem pogledu utemeljuje prvostopni organ in z razlogi s katerimi zavrača pripombe na zapisnik (2. odstavek 254. člena ZUP).

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da dejstvo, da je bila G. d.o.o. lastnica gonil, dokazuje Poročilo o stvarnih vložkih iz avgusta 1996 v povezavi z dejstvom, da je ta stvarni vložek ocenil stalni sodni izvedenec strojne stroke J.J., da je ta stvari vložek opredeljen in ocenjen tudi v revizijskem poročilu in mnenju o računovodskih izkazih za leto 1996, kot tudi Poročilo o revizijskem pregledu nekaterih postavk računovodskih izkazov zaradi ocen stvarnih vložkov. Iz notarskega zapisa prečiščenega besedila Pogodbe o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo št. SV 297/96 z dne 29. 8. 1996, je navedeno povečanje osnovnega kapitala v višini 138.335.094,40 SIT iz naslova stvarnega vložka po priloženem zapisniku sodno zapriseženega cenilca, ta sprememba pa je bila tudi vpisana v sodnem registru. Tako notarka kot tudi sodišče sta torej kontrolirala ali je bil navedeni stvarni vložek dejansko izročen družbi G. d.o.o. pred vpisom povečanja osnovnega kapitala v sodni register, kar je določeno tudi kot zakonski pogoj za opis tega povečanja osnovnega kapitala (tedaj veljavni 6. odstavek 410. člena ZGD). Tako je brez vsakega dvoma dokazano, da so bila gonila dejansko izročena družbi G. d.o.o. pred vpisom povečanja osnovnega kapitala v sodni register, to dejstvo pa dodatno dokazuje tudi vpis povečanja osnovnega kapitala v sodni register, ki je bil pravnomočno izvršen po pristojnem sodišču prav iz naslova stvarnega vložka, katerega predmet so bila obravnavana gonila. Davčni inšpektor je bil z vsemi dokazi seznanjen, zato je nelogičen sklep davčnega inšpektorja, češ da ni dokazano, da so bila gonila dejansko izročena družbi G. d.o.o. Nesprejemljivo in nelogično je, da registrsko sodišče, ki je kontroliralo ali je bil navedeni stvarni vložek dejansko izročen družbi G. d.o.o. pred vpisom povečanja osnovnega kapitala v sodni register, sprejelo povsem drugačno oceno kot davčni organ glede istega vprašanja. Dokaz je tudi dejstvo, da je C. d.o.o. vrnil dobavljena gonila, kar jasno pomeni, da se je s temi gonili dejansko vršil promet ter da jih je D. d.d. predhodno kupila od prodajalca A. d.o.o. (prej G. d.o.o.). Neujemanje podatkov o prestavnih razmerjih pa je preverljivo na podlagi samega pregleda gonil, ki ga je mogoče preveriti z izvedencem strojne stroke.

Glede odpisa dolgoročnih finančnih naložb tožeča stranka navaja, da je po temeljnici št. 064/98 knjižila popravek vrednosti dolgoročne naložbe v podjetje G. d.o.o. v višini 14 mio SIT, ker so na osnovi podatkov G. d.o.o. ocenjevali izgubo v višini izgubo približno 30 mio SIT. 14 mio SIT je tako predstavljalo približno 49 % celotne izgube. Točnih podatkov o izgubi podjetja G. d.o.o. za leto 1998 v času knjiženja tožeča stranka še ni imela, saj so podatki na razpolago šele takrat, ko je izdelana oziroma oddana bilanca družbe G. d.o.o. Temeljnica je verodostojna listina, saj je pravilno izpolnjena in podpisana. To, da je popravljena številka temeljnice, v ničemer ne spremeni vsebine, saj se številka in zneski ujemajo z vknjižbo na kontih popravkov vrednosti dolgoročnih naložb in odhodkov od financiranja. Priloge navedena temeljnica (pripete) ni imela iz razloga, ker je iz besedila jasno razbrati, da gre za knjiženje izgube v družbi G. d.o.o. in sicer delno iz že omenjenih razlogov. Tožeča stranka se sklicuje na SRS 3.10. in 3.11. (revija IKS št. 2/99 - stran 50 do 59), ki se nanašata na popravek dolgoročne finančne naložbe. Izguba družbe G. d.o.o. je za leto 1998 znašala 112 mio SIT (49 % te izgube znaša 55 mio SIT), knjižen je bil le del izgube v višini 14 mio SIT. V stališču 14 - vrednotenje dolgoročnih finančnih naložb, ki ga je sprejel Inštitut za revizijo dne 10. 7. 1997 je navedeno, da se dolgoročne naložbe v druga podjetja vrednotijo po naložbeni metodi. To pomeni, da se ne vrednotijo neposredno odvisno od poslovnih izidov podjetij, pri katerih imajo vlagatelji naložena svoja sredstva. Vrednost dolgoročnih finančnih naložb v druga podjetja ni mogoče povečati na račun dobičkov podjetij, mogoče pa je oblikovati ustrezne popravke vrednosti naložb, če vlagatelji ocenjujejo, da njihove naložbe izgubljajo vrednost. V januarju 2001 so lastniki oziroma vlagatelji ocenili, da njihova naložba izgublja vrednost. Ta ocena je bila podana na podlagi predloženih kopij računovodskih izkazov za H. d.o.o. za leta 1996, 1997, 1998, 1999 in 2000 (za davčni organ sprejemljivih knjigovodskih dokumentov), iz katerih je bila razvidna izguba poslovnega subjekta po posameznih poslovnih letih. Skupno je izguba za leta 1996 do 1999 znašala 270.950.479,75 SIT, 49 % delež izgube, ki odpade na poslovni subjekt D. d.o.o. pa 138.184.745,00 SIT. Zaradi ugotovitve in ocene lastnikov oziroma vlagateljev o neuspešnosti naložbe, je vzpodbudila sprejem kasnejše odločitve v aprilu 2001 o neodplačnem odstopu poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo H. d.o.o. pridobitelju I.I. v višini 63.670.137,46 SIT. Poslovni dogodek je bil izveden na podlagi sklepa skupščine z dne 22. 6. 2001 ter je bil v postopku inšpiciranja pregledan in potrjen kot nesporen in davčno priznan odhodek. Po mnenju tožeče stranke davčni organ zmotno ugotavlja, da odhodki v višini 62.901.085,11 SIT niso odhodki leta 2001 ter da bi davčni zavezanec moral odhodke iz naslova izgube v odvisnem podjetju v skladu s temeljnimi računovodskimi predpostavkami izkazovati v tistem letu, kot je izguba nastala. Davčni organ je v postopku inšpiciranja za leto 1998 ugotovil, da je znesek 14 mio SIT, s katerim je zabeležen poslovni dogodek „popravek vrednosti dolgoročne naložbe v podjetju G. d.o.o. (kasneje H. d.o.o.)“ nesporen in davčno priznan kot odhodek, za davčni organ je edino sporno dejstvo, da je zaveden v poslovne knjige na podlagi neverodostojne knjigovodske dokumentacije (sklep direktorja ne pa tudi poslovni izkazi naložbenega podjetja). Iz tega izhaja, da je tožeča stranka zakonito in edino pravilno poslovni dogodek „popravek naložbe - izguba H. d.o.o.“ z dne 31. 1. 2001 knjižila in zavedla na podlagi takrat predloženih verodostojnih knjigovodskih listin in dokumentacije (poslovnih izkazov za pretekla leta od 1996 do 1999), kar je vse v skladu s stališčem 14 Inštituta za revizijo z dne 10. 7. 1997. Če bi prvostopni organ spoštoval temeljna načela postopka, predložena dodatna pojasnila, slikovno gradivo, predmete obravnave, upošteval ekspertne ugotovitve, revizijska poročila, arbitražne odločitve, opravil preverbo na kraju samem, ne bi mogel odločiti, da sta pravni subjekt, ki je predmet inšpiciranja in pravna oseba B. d.o.o. povezani osebi. Prav tako ni dopustno ugotavljati in jih navajati kot kršitve primere, ki so že bili inšpicirani v predhodnem inšpekcijskem pregledu in obravnavani v vseh aspektih na osnovi najemno zakupne pogodbe z dne 1. 8. 1996 s pripadajočimi aneksi od 1 do 3. Sklepno tožeča stranka sodišču predlaga, da odločbo prvostopnega davčnega organa in Ministrstva za finance odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Dodaja še, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka v letu 2001 zmanjšala vrednost finančne naložbe zaradi izkazane izgube v letih 1996 do 1999, ki pa ji kot davčni odhodek ni bila priznana ob upoštevanju temeljne računovodske predpostavke strogega upoštevanja nastanka poslovnega dogodka in 11. člena ZDDPO ter ob nesporni ugotovitvi, da gre za razmerje odvisnosti, ki je podatek, po kateri metodi je bila dolžna vrednotiti finančno naložbo.

V odgovoru na tožbo tožene stranke tožeča stranka vztraja pri tožbenih navedbah in sodišču pošilja listine na katere se je sklicevala v tožbi.

Tožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu ostajata sporni dve vprašanji in sicer nepriznavanje odbitka DDV po računu z interno oznako 135 z dne 31. 7. 2002, ter vprašanje pravilnosti knjiženja popravka finančne naložbe na dan 31. 1. 2001. V zvezi z nepriznavanjem odbitka DDV, tudi po presoji sodišča, tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bilo sporno blago - 27 kosov gonil, dejansko nabavljeno od prodajalca, to je družbe A. d.o.o. Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je davčni organ v inšpekcijskem pregledu preverjal ali je imela A. d.o.o. v času prodaje spornega blaga to blago na zalogi. Ugotovljeno je bilo, da A. d.o.o. kot dobavitelj, tega blaga ni imela na zalogi, niti ni nabavljala gonil kot materiala in ni odbijala DDV po spornem računu. Zato se sodišče strinja z ugotovitvijo davčnega organa, da ob takem stanju stvari ter ugotovitvi, da tožnik v letu 2002 v zvezi z nabavo teh gonil ni izkazal odhodkov, ampak je le-te evidentiral na zalogah trgovskega blaga, pomeni da sporno blago ni bilo uporabljeno za namene opravljanja dejavnosti, saj ga sploh ni nabavil in se zato vstopni DDV ne more odbiti (40. člen ZDDV). Pravilnost te odločitve ne morejo spremeniti tožbeni ugovori in tožnikova pojasnjevanja glede (historičnega) toka prodaje in nakupa gonil, pojasnjevanja glede reklamacij, kot tudi ne zatrjevanje, da gre pri spornih gonilih za stvarni vložek. Kot je bilo že natančno pojasnjeno v davčnem postopku tudi sledljivost blaga ni izkazana, kar je davčni organ pojasnil v dopolnilnem zapisniku (str. 8). Gre torej za to, da do prometa blaga sploh ni prišlo (1. odstavek 4. člena ZDDV), saj do prenosa lastništva sploh ni prišlo, s tem pa tudi ne do obdavčljive transakcije.

Iz podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je tožeča stranka na dan 1. 1. 2001 izkazovala dolgoročno finančno naložbo v kapital podjetja H. d.o.o. (sedaj B. d.o.o. v stečaju). V poslovnih knjigah znaša na dan 1. 1. 2001 nabavna vrednost finančne naložbe 196.435.872,57 SIT, popravek finančne naložbe pa 69.864650,00 SIT. Po podatkih iz sodnega registra je imela tožeča stranka v kapitalu H. d.o.o. 49% delež (delež v višini 139.070.094,40 SIT), zaradi česar se v skladu s SRS 3/1993 šteje, da gre za dolgoročno finančno naložbo v kapital odvisnega podjetja. Zato je treba v skladu s SRS 3.6. - 3. 12. dolgoročno finančno naložbo meriti po kapitalski metodi. Po tej metodi je treba izgubo, ki jo ugotovi odvisno podjetje, izkazati tudi v poslovnih knjigah matičnega podjetja, in sicer tako, da matično podjetje zmanjša dolgoročno finančno naložbo v odvisno podjetje in izkaže odhodke financiranja. Davčni organ je preveril poslovni izid v podjetju H. d.o.o. za leto 2000 (inšpekcijski pregled se je vršil v letu 2004), ter ugotovil, da odvisno podjetje v letu 2000 ni izkazovalo izgube, temveč dobiček v višini 22.729.000 SIT. Tožeča stranka sicer zatrjuje, da se je izguba v H. d.o.o. pojavljala v času od leta 1996 do leta 2000 in tudi v letu 2001 in da bi se ob upoštevanju 49% deleža, morali za znesek 62.901.085,11 SIT povečati odhodki leta 2001. Sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopnega davčnega organa, da navedeni odhodki niso odhodki leta 2001. Tožeča stranka bi morala odhodke iz naslova izgube v odvisnem podjetju v skladu s temeljnimi računovodskimi predpostavkami izkazovati v tistem letu, ko je izguba nastala. Eno izmed temeljnih računovodskih načel je strogo upoštevanje nastanka poslovnega dogodka, ki pomeni, da upoštevamo stroške in prihodke ob njihovem nastanku, in jih evidentiramo v obračunskem obdobju, na katero se nanašajo. Evidentiranje odhodkov v letu 2001 iz naslova izgube v odvisnem podjetju za obdobje 1996 – 2001 je v nasprotju z zgoraj navedeno zahtevo. Nenavadno je upoštevati izgubo v odvisnem podjetju za leto 2001 na dan 31. 1. 2001 (ko je bil opravljen popravek naložbe), ko se je poslovno leto 2001 šele začelo, na kar je opozoril že davčni organ. Nadalje je sporno, da se izgubo v odvisnem podjetju upošteva za leto 2001, tudi zaradi tega, ker je bil finančna naložba dne 6. 4. 2001 odtujena, saj je tega dne evidentiran neodplačni odstop poslovnega deleža v H. d.o.o. pridobitelju I.I. Po povedanem, sodišče kot pravilno in zakonito ocenjuje stališče davčnega organa, da tožeča stranka ni ugotovila odhodkov skladno s SRS/1993 in je s tem kršila določbe 9. člena in 11. člena ZDDPO. Po določbi 9. člena ZDDPO se za ugotavljanje dobička priznavajo prihodki in odhodki v zneskih, ugotovljenih v izkazu uspeha, na podlagi predpisov in računovodskih standardov, razen prihodkov in odhodkov, ki so določeni s tem zakonom. Med odhodke davčnega zavezanca se vštevajo odhodki, obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen odhodkov, za katere je s tem zakonom predpisan drugačen način ugotavljanja (11. člen ZDDPO).

Upoštevajoč povedano, so tožbeni ugovori, glede načina vrednotenja dolgoročnih finančnih naložb, za odločitev v obravnavanem primeru nepomembni. Spornih odhodkov ni bilo mogoče priznati, ker se tožeča stranka ni ravnala po računovodskih standardih (strogo upoštevanje nastanka poslovnega dogodka) in zato njeni izkazi niso bili skladni z določbama 9. člena in 11. člena ZDDPO.

Glede nepravilnega evidentiranja stroškov plač v višini 1.341.153,00 SIT, tožeča stranka posebnih ugovorov ni podala. Sodišče je po uradni dolžnosti preverilo pravilnost navedene odločitve in se v celoti sklicuje na razloge prvostopne in drugostopne odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 105/06 in 62/00, v nadaljevanju ZUS-1). Po povedanem je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 25. člena ZUS-1.