Jedro

Ker je določba 6. člena ZZVN izključujoče narave (tudi če so izpolnjeni pogoji za priznanje statusa, tega ne more dobiti tisti, ki je prostovoljno sodeloval na strani agresorja), tožnik pa je glede svoje neprostovoljne vključitve predlagal zaslišanje prič, sodišče prve stopnje ob takšnih spornih dejanskih okoliščinah ni imelo podlage, da je v zadevi odločalo na seji in tožbo zavrnilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1346/98-6 z dne 6.12.1999 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 12.2.1998. Z njo je ta v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote V. z dne 22.7.1997 (s katero je tožniku bil priznan status žrtve vojnega nasilja - zapornika za obdobje od 3.9.1943 do 3.7.1944 in delovnega deportiranca za čas od 4.7.1944 do 4.5.1945 ter priznane posamezne pravice), in zavrnila zahtevek.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče sklicuje na Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96). Navaja, da ta v 1., 2., 3., in 4. členu določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje statusa in pravic žrtev vojnega nasilja. V 6. členu pa določa, da se ne glede na pogoje iz 2. člena za žrtev vojnega nasilja ne šteje oseba, ki je prostovoljno sodelovala na strani agresorja. Ta določba po presoji sodišča pomeni, da oseba, ki bi sicer izpolnjevala pogoje za status žrtve vojnega nasilja, tega ne more pridobiti, če je kadarkoli med 6.4.1941 in 15.5.1945 prostovoljno sodelovala z okupatorjem ali njegovimi sodelavci. Razlaga, da se 6. člen nanaša tudi na okupatorje in njegove sodelavce, izhaja tudi iz obrazložitve predloga ZZVN. V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da je bil tožnik v obdobju od začetka leta 1943 pa do kapitulacije Italije vključen v enote MVAC (bele garde). Te enote so sodelovale z italijanskim okupatorjem, njegovim poveljstvom in enotami. Sporno pa je, ali je bil tožnik v te enote vključen prostovoljno ali prisilno. Tožnik sicer navaja, da je bil mobiliziran prisilno, ker so mu belogardisti grozili, da bodo pobili njegovo enajstčlansko družino, mu zažgali hišo in njega odpeljali v internacijo. Pod to grožnjo je - po lastni izjavi, ki jo je dal v upravnem postopku na prvi stopnji - in v tožbi, pristal, in bil v enotah bele garde vse do štirinajst dni pred kapitulacijo, skupaj torej osem mesecev. O zatrjevani grožnji ni predložil nobenih listinskih ali drugih dokazov. Iz obrazložitve odločbe Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji z dne 13.10.1981, izhaja, da je sam pristal za vstop v belo gardo, da ga ne bi odpeljali v internacijo. Tudi sodišče zato meni, da prisilne mobilizacije ni dokazal in mu zato na podlagi 6. člena ZZVN statusa in pravic žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavo, pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Dokaze o prisilni mobiliziranosti je lahko predlagal šele ob vložitvi tožbe. Prej ni imel pravnega interesa, saj mu je bil status žrtve priznan. Iz tožbe izhaja, da ni prostovoljno sodeloval na strani agresorja oziroma bele garde, temveč je bil prisilno mobiliziran. Predlagal je zaslišanje prič S.D. ter V.N. iz L., V.J. in M.A. z V. Predlagal je tudi glavno obravnavo. Kljub temu je sodišče odločilo na nejavni seji, to pa je v nasprotju z 2. odstavkom 50. člena ZUS. Tožena stranka sploh ni ugotavljala, ali je bil prisilno mobiliziran ali ne. Izpodbijana sodba nima nobenih razlogov glede predlaganih prič. Njeni razlogi so v nasprotju s tožbo. Predlaga še zaslišanje priče H.A. iz K. Priče bodo lahko potrdile, da je bil prisilno mobiliziran. Kot partizan je prejel več priznanj. Že pred mobilizacijo je sodeloval z narodnoosvobodilnim gibanjem. Od vsega začetka je zaveden Slovenec in po duši partizan. Iz odločbe spiza z dne 13.10.1981 ne izhaja, da je prostovoljno pristopil k beli gardi. Belogardisti so mu grozili, da bodo pobili celo družino, požgali hišo, njega pa odpeljali v taborišče. Imel je možnost ali naj odide v taborišče in belogardisti pobijejo njegovo družino in požgejo hišo, ali pa se vključi v enote bega. Mobiliziran je bil torej prisilno, na podlagi groženj belogardistov. Tak način vstopa ni prostovoljen vstop, temveč vstop na podlagi pritiska. Predlaga tudi njegovo zaslišanje. Sicer pa mu gre status žrtve vojnega nasilja vsaj za obdobje od 19.9.1943 dalje. Kot ranjenec je bil ujet s strani nemških oblasti. Najprej je bil v bolnici, nato pa v preiskovalnem zaporu osem mesecev. Iz zapora je bil odpeljan v Nemčijo na prisilno delo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Določba 6. člena ZZVN je izključujoče narave: tudi če so izpolnjeni pogoji za priznanje statusa žrtve, tega statusa ne more dobiti oseba, ki je prostovoljno sodelovala na strani agresorja. Vendar, če je do tega sodelovanja prišlo na prisilen način, te določbe ni mogoče uporabiti.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja, da je med strankama sporno, ali je bil tožnik v enoti bele garde vključen prostovoljno ali prisilno. Tožnik namreč vseskozi zatrjuje, da je šlo za njegovo prisilno vključitev. Toda prav glede te bistvene okoliščine je že v tožbi predlagal zaslišanje prič. Razlogi izpodbijane sodbe, v katerih sodišče prve stopnje navaja, da tožnik ni predložil nobenih dokazov, so tako v nasprotju tako s tožnikovo tožbo kot s povzetkom vsebine tožbe kot ga navaja izpodbijana sodba. Ravno na to pa opozarja tožnik tudi v svojih pritožbenih ugovorih in vztraja pri zaslišanju predlaganih prič. Ob takšnih spornih dejanskih okoliščinah sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je v zadevi odločalo na seji in tožbo zavrnilo. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu in v posledici tega tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V ponovljenem postopku bo zato moralo navedene pomanjkljivosti odpraviti in v zadevi ponovno odločiti.

Pritožbeno sodišče je odločalo na seji, saj je glavna obravnava v pritožbenem postopku obvezna le v primerih, ko sodišče samo ugotavlja dejansko stanje (1. odstavek 77. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. in 75. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo istemu sodišču da opravi nov postopek.