Jedro

V sporu majhne vrednosti sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi zahtevku, če tožena stranka, ki ji je bila tožba pravilno vročena, ne odgovori na tožbo, in ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, saj zakon zaradi pasivnosti tožene stranke določa neizpodbojno domnevo pripoznave tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo na podlagi pripoznave je sodišče prve stopnje pod točko ena izreka razsodilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki 1.177,55 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 11,85 € od 10. 11. 2009 dalje do plačila, od 270,52 € od 23. 11. 2009 dalje do plačila in od zneska 895,18 € od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Pod točko dva izreka pa je odločilo, da sta toženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki 125,30 € pravdnih stroškov v roku petnajstih dni od vročitve prepisa sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila oba toženca. V pritožbah enako navajata, da sta bila najemnika stanovanja na Š. ... v V., ki je last D. P. Ob prevzemu stanovanja pred vselitvijo so bili z lastnico in njenim možem dogovorjeni, da iz stanovanja odstranita stvari, ki niso uporabne za njuno bivanje v času najema stanovanja. Po dogovoru z lastnico sta po začetku bivanja odstranila staro sedežno garnituro, delno sta odmontirala manjši element v dnevni sobi in verjetno še kak kos opreme, J. K. pa navaja, da sta odstranila tudi star televizor. Oba navajata, da med to opremo spada tudi zložljiva aluminijasta lestev, ki je bila majava in neuporabna za varno vzpenjanje in da je večina te opreme šla med kosovne odpadke. Kavča nista raztrgala in je bil ob predaji cel. J. K. navaja, da je starost opreme v stanovanju vsaj dvajset let, L. K. pa da vsaj trideset let. Enako pa v pritožbah še navajata, da je bila o odstranitvi lastnica vnaprej ustno obveščena in je s tem soglašala. Ob prenehanju najemne pogodbe in ob izselitvi sta J. K. in J. K. predala stanovanje lastnikoma stanovanja, ki sta ga prevzela brez pripomb. Stanovanje je bilo v celoti nepoškodovano in urejeno, o čemer priča tudi zapisnik z dne 14. 10. 2009. Ob predaji sta imela do lastnikov dolg za plačilo stanovanjskih stroškov, ki jih bosta čim prej poravnala. Ključe sta po skupnem pregledu in ugotovitvi, da je vse v redu, predala s prepričanjem, da so korektno zaključili pogodbeni odnos. Sodišče prosita, da se jima omogoči vpogled v vso dokumentacijo, ki jo je predložila tožeča stranka, saj bosta na njeni podlagi lažje osporavala neresnične in nenormalne zneske, ki jih terjata P. Tožnica v odgovoru na pritožbi predlaga njuno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Specialna določba posebnega postopka v sporih majhne vrednosti določa, da sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi zahtevku, če tožena stranka, ki ji je bila tožba pravilno vročena, ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni pogoji iz 316. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj zakon zaradi pasivnosti tožene stranke postavlja neizpodbojno domnevo o pripoznavi tožbenega zahtevka (prvi odstavek 453.a člena ZPP). Pred izdajo sodbe prvostopenjskemu sodišču v takem primeru ni treba preverjati, ali iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, temveč le, ali so izpolnjene procesne predpostavke za izdajo sodbe in ali gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo prosto razpolagati. V obravnavani zadevi ne gre za zahtevek, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom, tožba s prilogami je bila tožencema pravilno vročena z izrecnim opozorilom, da opustitev odgovora na tožbo v sporu majhne vrednosti povzroči fikcijo pripoznave zahtevka, toženca odgovorov na tožbo v zakonsko predvidenem roku nista podala, kar vse pritožbeno tudi ni sporno, zato je sodišče prve stopnje pravilno izdalo sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Navedbe, ki jih toženca navajata šele v pritožbi zoper sodbo, bi morala navajati v odgovoru na tožbo, ki pa ga nista vložila. Z navedbami v pritožbi pa toženca tudi sicer izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje in posledično pravilno uporabo materialnega prava. Sodbe na podlagi pripoznave pa ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (tretji odstavek 338. člena v zvezi z 442. členom ZPP).

Pritožbi tožencev sta ob obrazloženem v celoti neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi z 442. členom ZPP), saj razlogi, iz katerih sta toženca sodbo izpodbijala, niso dopustni, razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, pa niso bili podani (drugi odstavek 350. člena v zvezi z 442. členom ZPP).

Tožnica do povrnitve stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbi ni upravičena. Ti za pravdo namreč niso bili potrebni, saj odgovor ni pripomogel k rešitvi te zadeve (prvi odstavek 155. člena v zvezi z 442. členom ZPP).