Jedro

Vsaka uporaba ne privede do nastanka služnosti. Služnost se namreč priposestvuje s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju. Ker ima tožnica in so imeli njeni pravni predniki, svoje zemljišče povezano neposredno z javno potjo, ni izkazano, v kakšnih okoliščinah je do uporabe prihajalo. Da bi uporaba dvorišča privedla do nastanka služnosti, bi moralo biti tožencu in njegovim prednikom znano, da ta uporaba vodi do nastanka služnosti. Pri tem ni nepomembno, da so toženec in predniki lahko računali, da lastniki sosednega zemljišča njihove nepremičnine ne uporabljajo zaradi potrebe, ampak zaradi večje udobnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugotovitveni zahtevek, da za potrebe nepremičnine 107.S k.o. X. obstaja služnostna pravica hoje, živinogonje in vožnje z vsemi vozili po dveh obstoječih poteh na parc. št. 108.S k.o. X. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 708,54 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Sklicuje se na svoje trditve, da se služnostna pot uporablja že več kot 150 let in da so jo pred tožnico uporabljali njeni pravni predniki. Te trditve označuje za zadostne in ocenjuje, da jih je uspela dokazati. Opozarja, da ni bila opozorjena, da bi bile navedbe preveč splošne. Če jih je sodišče tako ocenilo, bi moralo tožečo stranko na to opozoriti. Sodišče tožnici ni dalo vedeti, da naj bi bile njene trditve pomanjkljive. Ker pisnih dokumentov o služnosti ni, je zadoščeno dokaznemu bremenu s tem, da so o uporabi poti izpovedale priče in sicer za 80 let nazaj. J. K. je izpovedoval po ustnem izročilu, da sta bila pravna prednika strank brata in da se je od nekdaj vozilo po zatrjevani poti brez ugovorov. Nasprotovanje se je začelo šele, ko je lastnik postal toženec. Oceno verodostojnosti prič ocenjuje za nerazumljivo in pristransko, ker je sodišče verodostojnost odreklo tožničinim pričam, ne pa pričam, ki jih je predlagal toženec. Toženčeva mati F. D. je izpovedovala s pomočjo listka, toženčeva teta A. K. pa je na zaslišanje prišla z izvodom zapisnika prejšnjega naroka in zabeležkami. Oporeka razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje argumentiralo neverodostojnost priče J. K. Za nepomembno označuje, ali ta priča pot uživa 50 ali 58 let, zlasti, ker je J. K. star 83 let. Tudi dejstvo, da je bil 15 let v Nemčiji, ne jemlje verodostojnosti tej priči, sicer pa odsotnosti te priče ni zatrjevala nobena od strank in jo je sodišče ugotavljalo izven trditvene podlage. Vpadanje te priče v izpovedovanje tožnice ni vplivalo na tožničino izpoved. Za razumljivo ocenjuje, da se po več kot 50 letih skupnega življenja J. K. identificira s tožničinim zahtevkom. Neutemeljeno je sodišče odreklo verodostojnost tudi Z. K., saj se je po 15. letu starosti domov vračal dvakrat mesečno, v času kmečkih opravil tudi za več dni. Njegova izpoved temelji na lastnih zaznavanjih. Tudi 87 let stara tožnica je izpovedovala verodostojno. Uporabo služnostne poti je potrdila tudi 90 let stara P. B., katere izpovedi sodišče tudi ni upoštevalo. Uporabo služnostne poti sta potrdila tudi J. B. in L. K. Nepomembno je, da L. K., ki ni sorodnik, tožnico pozna šele zadnjih 14 let. Nerazumljivo je sodišče sledilo tožencu, ki se je tu zadrževal malo, od leta 2007 do 2010 pa nihče ni hodil na toženčevo nepremičnino. Neverjetno je, da bi toženec o kolesnicah vedel izpovedovati za mladostno obdobje, torej več kot 20 let nazaj. Povzema izpoved J. N., I. K. in F. D. in za nerazumljiv označuje zaključek, da se je pot uporabljala z dovoljenjem prejšnjih lastnikov. Enako je nerazumljiv zaključek o uporabi poti na viciozen način. Opozarja, da toženec in predniki niso sprožili kakršnega koli postopka, torej so se z uporabo strinjali. Tudi uporabo poti pred letom 1933 je tožnica dokazala, saj je P. B. izpovedala o stanju od svojega desetega leta dalje. Opozarja, da je D. K. prišla izpovedovat z zapisnikom prejšnje obravnave, njena izpoved o nasprotovanju uporabe poti pa je nelogična. Nelogično je, da bi se leta 1933 in kasneje vsi lepo razumeli, leta 1949 pa naj bi prišlo do nasprotovanja, pri čemer 60 let nihče ni sprožil sodnega postopka v zvezi s tem. Dokazno vrednost odreka fotografijam, ki jih je predložila tožena stranka. Posledično je nepravilna odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Stvarna služnost se ustanovi s pravnim poslom ali z odločbo državnega organa, ali pridobi s priposestvovanjem (214. čl. Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Enako določilo je v 51. čl. vseboval do 31.12.2002 veljaven Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). ZTLR, ki je začel veljati 1.9.1980, je glede stvarne služnosti uzakonil stališča, ki so se oblikovala v dotakratni sodni praksi na podlagi pravnih pravil bivšega Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). ODZ je predpisoval, da mora lastnik gospodujoče stvari dejansko in neovirano izvrševati upravičenosti, ki jih daje stvarna služnost, in v paragrafu 1470 določal tridesetletno priposestvovalno dobo. Glede časa, potrebnega za priposestvovanje, je bilo na razširjeni občni seji zveznega vrhovnega sodišča 4.4.1960 sprejeto načelno mnenje, da znaša doba, potrebna za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini 20 let in ne več 30 let, sodna praksa pa je tako dobo sprejela tudi za priposestvovanje služnostne pravice (poročilo VS RS, št. 1/86). Tako ZTLR kot SPZ določata, da stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali neposrednega posestnika služeče stvari, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo, ali če je bila služnost dovoljena do preklica (tretji odstavek 217. čl SPZ in drugi odstavek 54. čl. ZTLR).

5. Glede na to, da tožeča stranka ne zatrjuje pravnega posla ali drugega ustreznega naslova, ki bi bil podlaga za izvrševanje služnosti (priposestvovanje v dobri veri, za katerega SPZ predvideva desetletno priposestvovalno dobo), je za nastanek služnostne pravice v obravnavnem primeru potrebno dejansko izvrševanje v času najmanj dvajset let. Druga pomembna okoliščina, ki mora biti izkazana, pa je, da se je služnost izvrševala tako, da je bilo njeno izvrševanje opazno in da lastnik temu ni nasprotoval. 6. Trditve obeh strank o vožnjah tožnice in njenih prednikov z vozili po toženčevem dvorišču oz. po dvorišču njegovih pravnih prednikov (parc. št. 108.S k.o. X.), si ne nasprotujejo. Tožeča stranka zatrjuje tudi druge načine uporabe (gonjo živine, hojo). Razloga za uporabo sosednje (tuje) nepremičnine in intenzivnosti uporabe tožeča stranka ni navedla. Navedla pa je, da sta bila prednika služečega in gospodujočega zemljišča brata. Toženec zanika potrebo tožnice in njenih prednikov po uporabi njegove nepremičnine, kar utemeljuje s povezanostjo tožničine nepremičnine z javno cesto. Zatrjuje tudi, da so njegovi pravni predniki uporabi nasprotovali (verbalno, nastavljali predmete). Na podlagi te trditve je tožeča stranka nasprotovanje zanikala in zatrdila, da tožnica za dostop po svojem nima dovolj prostora (navedbe na naroku 21.3.2013).

7. Prav vse priče, tako tiste, ki jih je predlagala tožeča stranka, kot tiste, ki jih je predlagala tožena stranka, so potrdile, da so tožnica in njeni predniki vozili po toženčevem dvorišču oz. dvorišču njegovih pravnih prednikov. Izpovedi prič in strank pa se ločijo glede dejstva, ali so toženčevi pravni predniki uporabi svojega dvorišča nasprotovali. Toženec in vse priče, katerih zaslišanje je predlagal (J. N. – brez razmerja do strank, K. D. – oče toženca, F. D. – mati toženca, A. K. – teta toženca), potrjujejo nasprotovanje vožnji preko dvorišča in način nasprotovanja opišejo. Od prič, ki jih je predlagala tožnica, pa nasprotovanje uporabi dvorišča potrjujeta I. K. in M. K. (oba brez razmerja do strank); zanikajo pa nasprotovanje poleg tožnice sledeče priče: P. B. (tožničina sestra), J. B. (tožničin nečak), J. K.(tožničin mož), Z. K. (tožničin sin). L. K. (brez razmerja do strank), ki je zadnjih 14 let prihajal dvakrat do trikrat letno k tožnici (kakšno leto tudi ne) in čez dvorišče vozil ter tam tudi parkiral, s strani toženca in njegovih pravnih prednikov ni bil opozorjen, da tega ne sme početi.

8. Ker priče, ki nasprotovanje uporabi dvorišča tožene stranke potrjujejo, izpovedujejo skladno in nasprotovanje tudi prepričljivo opisujejo, pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da je nasprotovanje uporabi dvorišča izkazano, tako v preteklosti – za časa gospodarjenja toženčevih starih staršev, kot v zadnjem času, ko je lastnik služečega zemljišča toženec. Zgolj po smrti toženčeve stare matere, v obdobju od leta 2007 do leta 2010, ko je tekel zapuščinski postopek in pravega gospodarja ni bilo, nasprotovanja očitno ni bilo. J. N. je za to obdobje izpovedal, da se je v tem obdobju delalo oz. vozilo, kakor je kdo hotel, celo sam je avto večkrat pustil na tem dvorišču. Tudi izpoved devetdesetletne P. B., ki je o uporabi poti izpovedovala za čas od svojega desetega leta dalje, ne utemeljuje drugačnega zaključka. Okoliščine uporabe dvorišča pred letom 1949, ko je gospodarstvo služečega zemljišča nastopil toženčev stari oče, ki je uporabi nasprotoval, niso izkazane. Uporaba je tudi za to obdobje zatrjevana pavšalno, priče o konkretnih okoliščinah niso izpovedovale. Izjema je A. K., ki je izpovedala, da je pred letom 1946, ko so se sosedje razumeli, „šel po poti kakšen voziček sena“, pri tem pa pristavila „kolikor mi je znano“. P. B., ki je tudi izpovedovala o uporabi pred nastopom gospodarjenja toženčevega starega očeta, o konkretnih okoliščinah uporabe ni izpovedovala. Ni jasno, kakšno materialno procesno vodstvo pritožnica od sodišča pričakuje oz. zakaj aktivnost sodišča glede materialno procesnega vodstva označuje za nezadostno.

9. Tožnica in njeni predniki imajo in so imeli možnost dostopa na svoje zemljišče neposredno iz javne ceste. Ker ni verjetno, da tožnica in predniki svoje poti ne bi uporabljali, je neprepričljiva tožnica, ki zatrjuje vsesplošno uporabo sosednjega zemljišča za vožnjo, gonjo živine in hojo, to pa argumentira zgolj s pomanjkanjem prostora na svojem izhodu na javno cesto. S trditvami o uporabi tuje – sosednje nepremičnine in ostalih okoliščinah uporabe je tožeča stranka zelo skopa. Trditev o razlogih za vožnjo po tujem zemljišču ni podala, vsaj argumentirano ne. Prepričljivejši je toženec, ki tožničine vožnje in vožnje njenih prednikov opisuje kot posamezne posege, ki so jim toženec in njegovi predniki nasprotovali, so jih pa tolerirali in niso reagirali bodisi s fiksno fizično oviro, ki bi hojo in vožnje preprečila (ograditev zemljišča), niti s posegom na pravnem področju (pisna prepoved, tožba). To ni odločilno, ker ni izkazano, da so uporabo svojega zemljišča tolerirali vedoč, da bo privedla do nastanka služnosti. O tem je prepričljivo izpovedala A. K. z izjavo, da se je uporabi dvorišča nasprotovalo, ker so predvidevali (ona in njena starša – toženčeva stara starša), da imajo (tožničini predniki) dostop z vzhodne strani po poti med stanovanjskima hišama. Ni mogoče spregledati, da vse priče, ki niso v sorodstvenem razmerju do strank, izpovedujejo o nasprotovanju uporabi dvorišča. Izpovedi prič, ki so opisale verbalno nasprotovanje uporabi sosednje nepremičnine, so zadostna podlaga za sklep, da uporaba dvorišča, kakršna je izkazana, do nastanka služnosti ni mogla privesti. Vsaka uporaba ne privede do nastanka služnosti. Služnost se namreč priposestvuje s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju. Ker ima tožnica in so imeli njeni pravni predniki, svoje zemljišče povezano neposredno z javno potjo, ni izkazano, v kakšnih okoliščinah je do uporabe prihajalo. Da bi uporaba dvorišča privedla do nastanka služnosti, bi moralo biti tožencu in njegovim prednikom znano, da ta uporaba vodi do nastanka služnosti. Pri tem ni nepomembno, da so toženec in predniki lahko računali, da lastniki sosednega zemljišča njihove nepremičnine ne uporabljajo zaradi potrebe, ampak zaradi večje udobnosti. Pritožbeno sodišče soglaša, da uporaba parc. št. 108.S k.o. X., kakršno so priče opisale, ni privedla do nastanka služnosti.

10. Pritožba izpostavlja izpovedi prič in strank, ki so vožnje tožnice in njenih pravnih prednikov po toženčevem zemljišču potrdile, kar ni bistveno, kajti uporabo svojega zemljišča po tožnici (in njenih prednikih) je tožena stranka že v odgovoru na tožbo priznala. Odločilne so izpovedi prič, ki so izpovedovale o nasprotovanju toženčevih pravnih prednikov. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da okoliščine, na katere je prvostopenjsko sodišče opozorilo, ne kažejo na neverodostojnost priče J. K. Je pa pri vrednotenju izpovedi te priče, enako kot pri vrednotenju izpovedi drugih, s strankama (sorodstveno ali kako drugače) povezanih prič, potrebno to razmerje upoštevati.

11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).