Jedro

V skladu z judikaturo Ustavnega sodišča predstavlja odvzem pravice do stikov poseg v pravico do družinskega življenja iz 54. člena Ustave RS in je možen zgolj v izjemnih okoliščinah ter ga je mogoče upravičiti le, če to terja varstvo največje otrokove koristi. Gre za izjemno občutljivo in kompleksno področje, odsotnost stikov otroka s staršem pa lahko vodi v odtujitev, ki morda ni v korist otroka, država pa mora pri zagotavljanju in ohranjanju stikov igrati aktivno vlogo.

Tudi Vrhovno sodišče poudarja, da je odločitev o odvzemu pravice do stikov izjemna in tudi kompleksna, saj zahteva tehtanje med pravicami več oseb, pri čemer je temeljno vodilo zasledovanje otrokove koristi. Pojem otrokovih koristi pa ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega 18. leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist, ki se bo pokazala v njeni odrasli dobi (dolgoročna korist). Namen stikov je namreč v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo, pri čemer odločitev o otrokovih stikih ne sme temeljiti zgolj na ugotovitvi, da otrok stike zavrača.

Sodna praksa ESČP v okviru pravice do družinskega življenja sicer priznava državam pogodbenicam široko polje proste presoje, kako bodo uredili vprašanje zaupanja v vzgojo in varstvo otroka, vendar pa je to polje zelo ozko glede pravice do stikov med starši in otroci; pravica do stikov pomeni po ustaljeni sodni praksi ESČP poseg v trdo jedro pravice do družinskega življenja, zato prekinitev družinskih vezi upravičujejo zgolj zelo izjemne okoliščine. Sodišča morajo vzpostaviti pravično ravnovesje med koristmi otroka in koristmi staršev, pri čemer je treba pri tehtanju upoštevati, da resnost koristi otroka lahko prevlada nad koristmi staršev, zlasti starš ne more biti upravičen do ukrepov, ki bi škodili otrokovemu zdravju in razvoju. Sodna praksa ESČP zahteva, da se mnenje otrok upošteva, vendar ta mnenja niso nujno nespremenljiva in ugovori otrok niso nujno zadostni, da prevladajo nad interesi staršev, zlasti pravice otroka do izražanja svojih stališč ni dopustno razlagati tako, da bi otroku dejansko dala brezpogojno pravico veta brez upoštevanja drugih dejavnikov in preizkusa, s katerimi se določi otrokova največja korist; takšna korist pa običajno narekuje, da je treba ohraniti otrokove vezi z njegovo družino, razen v primerih, ko bi to škodovalo njegovemu zdravju in razvoju. Prekinitev te vezi dejansko odreže otroka od njegovih korenin. Zaradi tega otrokove koristi narekujejo, da lahko prekinitve družinskih vezi upravičijo resnično izjemne okoliščine in da si je treba na vsak način prizadevati za ohranitev stikov. Po drugi strani pa tudi postopkovni vidik 8. člena EKČP zahteva, da je postopek odločanja pošten in tak, da omogoča zagotavljanje spoštovanja interesov udeležencev postopka in njihovo zadostno vključenost v postopek.

Izrek

I.Pritožba se delno zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdi.

II.Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se predlagatelju ne odvzame pravica do osebnih stikov z mladoletnim sinom A. A., kot so bili določeni s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti IV P 163/2016 z dne 26. 3. 2018.

III.V preostalem se pritožbi delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka glede mladoletnih otrok B. B., C. C. in Č. Č. in v III. točki izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

IV.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagateljev predlog za razširitev stikov, in sicer, da bi se stiki, kot so določeni s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti IV P 163/2016 z dne 26. 3. 2018 v III./C točki izreka, spremenili tako, da stiki med očetom in mladoletnimi otroci potekajo vsak mesec na naslovu predlagatelja v prisotnosti socialne delavke centra za socialno delo (I. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo, da se predlagatelju pravica do osebnih stikov z mladoletnimi otroci, kot so bili določeni s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti IV P 163/2016 z dne 26. 3. 2018, odvzame (II. točka izreka) in da udeleženci postopka nosijo vsak svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2.Zoper citirani sklep vlaga pravočasno pritožbo predlagatelj. Sklep izpodbija iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in spremeni na ta način, da ugodi predlogu predlagatelja za določitev stikov z mladoletnimi otroki. Pojasnjuje, da sicer drži, da je bil v preteklosti pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, pri čemer je krivdo priznal zgolj iz razloga, ker mu je tožilstvo za priznanje krivde ponujalo isto kazen, kot jo je že prestal v priporu. Meni, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, saj iz poročil centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) izhaja, da so osebni stiki med predlagateljem in otroki potekali v prijetnem vzdušju, da je predlagatelj mladoletne otroke spodbujal in da so se med seboj vsi razumeli. Nadalje graja izvedensko mnenje izvedenke klinične psihologije D. D. kot pristransko in napačno, zlasti šteje za napačen zaključek izvedenke, da stiki mladoletnim otrokom niso v korist, ker jim povzročajo tesnobo in jih odklanjajo, poleg tega pa šteje izvedensko mnenje za pristransko, ker si je izvedenka o predlagatelju že predhodno izdelala mnenje. V tej zvezi se sklicuje na izvedensko mnenje z dne 17. 12. 2019 iz prejšnjega postopka N 81/2018, v katerem je izvedenka E. E. prišla do drugačnih ugotovitev. Nadalje graja, da sodišče ni niti postavilo novega izvedenca niti ni zaslišalo izvedenke, prav tako pa se do predlaganih dokaznih predlogov ni opredelilo, zatorej je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba nadalje izpostavlja, da ima vsak starš pravico do izvrševanja stikov s svojimi mladoletnimi otroki, razen v skrajnih primerih, takšni skrajni primeri pa v obravnavani zadevi niso podani. Res je, da zaradi redkih stikov (zgolj dvakrat letno), mladoletni otroci na predlagatelja niso navezani in so se od njega odtujili, vendar je razlog za stisko otrok odtujitev otrok, ne pa sami stiki. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

3.Na pritožbo je odgovorila nasprotna udeleženka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša pritožbene stroške.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1).

6.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti uradno upoštevnih niti pritožbeno uveljavljenih kršitev določb postopka, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo, delno pa je zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7.Pregled zadeve pokaže, da sta predlagatelj in nasprotna udeleženka bivša izvenzakonska partnerja, ki imata štiri mladoletne skupne otroke, in sicer B. B. (letnik 2010), C. C. (letnik 2012), Č. Č. (letnik 2015) in A. A. (letnik 2016). Njuna zveza je razpadla še pred rojstvom najmlajšega, mladoletnega A. A. V obdobju od leta 2016 do leta 2022 pa je bil predlagatelj zaradi težkih kaznivih dejanj na škodo nasprotne udeleženke in mladoletnih otrok v priporu oziroma zaporu.

8.S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti IV P 163/2016 z dne 28. 3. 2018, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Cp 549/2018 z dne 4. 7. 2018, so bili trije starejši otroci dodeljeni v rejništvo, mladoletni A. A. pa je bil dodeljen v varstvo in vzgojo materi (I. točka izreka), določena je bila preživnina (II. točka izreka) in stiki med biološkima staršema in otroki, pri čemer so bili stiki med očetom in mladoletnimi otroki določeni na ta način, da se bodo izvajali dvakrat letno, in sicer prvo sredo v mesecu juliju in v sredo v času zimskih počitnic v trajanju dveh ur (od 13.00 do 15.00 ure) v prostorih Centra za socialno delo X ob prisotnosti strokovne osebe CSD X. Predlagatelj je v preteklosti storil več hudih kaznivih dejanj z elementi fizičnega in spolnega nasilja zoper nasprotno udeleženko in več hudih kaznivih dejanj z elementi nasilja zoper tri starejše mladoletne otroke, pri čemer so bili mladoletni otroci prisotni ob samem izvajanju fizičnega in spolnega nasilja, in sicer med leti 2012 in 2016.1 V času izvršitve kaznivih dejanj so bili mladoletni otroci stari manj kot eno leto in šest let.

9.S sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II N 107/2021-29 z dne 11. 10. 2021 so bili stiki, kot so bili določeni s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti IV P 163/2016 z dne 16. 3. 2018, v odnosu do mladoletnega B. B. in C. C. raz1irjeni na ta način, da so potekali tudi s pisno komunikacijo, in sicer enkrat mese1no, tako da predlagatelj pismo posreduje CSD Y, kjer bodo pregledali ali je pismo primerno ter ga posredovali otrokoma, v kolikor pa vsebina ne bo primerna, se pismo vrne predlagatelju v popravo; rejnici F. F. (pri kateri sta mladoletna B. B. in C. C.) pa se dovoljuje, da enkrat mese1no posreduje pisma ali risbe otrok predlagatelju, v kolikor bodo to otroci
7eleli.

10.V obravnavani zadevi je predlagatelj vložil predlog za raz1iritev stikov. Tekom postopka je sodi11e prve stopnje z zaasno odredbo z dne 29. 3. 2023 doloilo stike pod nadzorom prvi ponedeljek v mesecu februarju in prvo sredo v mesecu juliju za as dveh ur v prisotnosti strokovne delavke CSD (5. toka obrazloitve). Stiki po sodbi iz leta 2018 so se izvajali dvakrat letno v trajanju dveh ur v prostorih CSD v prisotnosti strokovne delavke od februarja 2019 do februarja 2023, pozneje pa na podlagi zaasne odredbe v juliju 2023 in februarju 2024.

11.Sodi11e prve stopnje se je oprlo na ugotovitve izvedenke, da so trije starej1i mladoletni otroci
7e v pripravi na stik izkazovali tesnobo, se posluevali obrambno varovalnega vedenja, umikanja in vsak z lastno neverbalno komunikacijo nenehno zavraali odnos z oetom, pri mladoletnem A. A. pa je bilo mono zaznati, da ni navezan na oeta in ga prej z ozirom na to, da je bil nasprotni udeleenec dlje asa v zaporu oziroma je prestajal zaporno kazen, niti ni poznal (16. toka obrazloitve). Prav tako je 1telo, da predlagatelj izkazuje visoko tveganje, ko zmanj1uje in zanika lastno vpletenost v dogodke iz preteklosti (kazniva dejanja, ko je neobutljiv za potrebe mladoletnih otrok in ni pokazal ustrezne empatije do deklic, da med predlagateljem in med mladoletnimi otroki ni vzpostavljena nikakršna vez in da oče predlagatelj ni spremenil lastnih ravnanj in da ni zaznal, da so njegova ravnanja ogrožajoča, zaradi vsega tega pa mladoletni otroci trpijo škodo na telesnem in duševnem razvoju, ki je podrobno opisana v 15. in 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pri čemer so vsi štirje mladoletni otroci otroci s posebnimi potrebami). Izvedenka je menila, da stiki predlagatelja z mladoletnimi otroki otrokom niso v korist in da se je že zaradi preteklega izvajanja stikov dvakrat letno pri otrocih pokazala škoda na telesnem in duševnem razvoju.

12.Sodišče prve stopnje se je strinjalo z mnenjem izvedenke in štelo, da so mladoletni otroci ogroženi. Odločilo je, da je treba osebne stike ukiniti.

Glede pritožbenih navedb o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in procesnih kršitvah

13.Neutemeljene so predlagateljeve pritožbene navedbe, da je priznal krivdo za storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja na škodo svojih mladoletnih otrok zgolj iz razloga, ker mu je tožilstvo za priznanje krivde ponujalo isto kazen, kot jo je že pristal v priporu, iz česar posredno sledi, da zanika storitev tega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom, ki jih je v zvezi s tem podalo sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, dodatno pa še navaja, da je sodišče na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo vezano glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP), zato ni slediti pritožbenim izvajanjem, da navedenega kaznivega dejanja ni storil.

14.Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ker iz poročil CSD izhaja, da so osebni stiki med predlagatelji in otroci potekali v prijetnem vzdušju, da je predlagatelj mladoletne otroke spodbujal in da so se med seboj vsi razumeli. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje o tem izčrpno opredelilo v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer je izpostavilo drugačno gledanje rejnikov na potek stikov, in v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer je opisan potek nadzorovanega stika v prostorih CSD, na katerem je bila prisotna izvedenka, iz katerega pa izhaja, da so na zadnjem izvedenem osebnem stiku vsi trije starejši otroci med stikom izkazovali znake tesnobe, najmlajši, mladoletni A. A., pa je bil v odnosu z očetom previden ter zaprt in v doživljanju še umirjen. Razlogi o tem, da zadnji stik ni potekal v prijetnem vzdušju, so navedeni tudi v 16. točki izpodbijanega sklepa, kjer je podrobno opisano, kako neprijetno so se otroci počutili na osebnem stiku, to velja za tri starejše otroke, pri mladoletnem A. A. pa ni bilo mogoče zaznati navezanosti na očeta.

15.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je razlog za stisko otrok odtujitev od očeta (predlagatelja), ker so stiki potekali redko (zgolj dvakrat letno). To ne drži, saj je sodišče prve stopnje ob naslonitvi na poročila CSD, dopise rejnikov in vsebino izvedenskega mnenja razumno zaključilo, da vzrok stiske otrok ni odtujenost od očeta, temveč interakcija predlagatelja z mladoletnimi otroki, kot izhaja iz 8., 13. in 16. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa.

16.Nadalje so neutemeljena pritožbena izvajanja, da so zaključki izvedenke D. D. napačni, ker so v nasprotju z ugotovitvami in zaključki izvedenskega mnenja izvedenke E. E. z dne 17. 12. 2019 iz prejšnjega postopka N 81/2018, in da sodišče prve stopnje ni niti sledilo njegovemu predlogu za zaslišanje izvedenke oziroma postavitvi drugega izvedenca niti se ni opredelilo, zakaj tega ni storilo. Pritožbeno sodišče glede slednje graje izpostavlja, da to ne predstavlja pritožbenega razloga po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot zmotno meni pritožba, temveč gre lahko kvečjemu za pritožbeni razlog po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev pravice do izjave). Vendar tudi ta pravica predlagatelju ni bila kršena, saj je sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, zakaj ni niti postavilo novega izvedenca niti ni izvedlo zaslišanja izvedenke.

17.Sodišče druge stopnje nadalje izpostavlja, da opustitev zaslišanja izvedenca ali nepostavitev drugega izvedenca običajno predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki pa lahko v določenih primerih preraste v absolutno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V vsakem primeru navedena pritožbena razloga nista del uradnega pritožbenega preizkusa, zato ju sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

Takih trditev predlagatelj v pritožbi ni podal, zato vsebinski preizkus teh trditev ni dopusten. Iz istih razlogov sodišče ni presojalo predlagateljevih pavšalnih pritožbenih navedb, da je bila izvedenka pristranska.

18.Sodišču druge stopnje se tudi sicer ni porodil dvom v ugotovitve in zaključke izvedenke D. D. Res je ona prišla do drugačnih ugotovitev in zaključkov kot izvedenka E. E. leta 2019 v postopku N 81/2018,

vendar se je tudi opredelila glede starejšega izvedenskega mnenja izvedenke E. E. iz leta 2019 (in sicer na 18. strani izvedenskega mnenja), kot je razvidno iz 11. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tudi sicer je bilo izvedensko mnenje izvedenke E. E. izdelano skoraj 5 let pred izvedenskim mnenjem v tem postopku, kar pomeni, da je izvedenka D. D. v tem postopku upoštevala tudi okoliščine, ki so se zgodile v vmesnem obdobju, zato se sodišču druge stopnje dvom v ugotovitve in zaključke izvedenke D. D., na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ni porodil, nasprotna pritožbena izvajanja so torej neutemeljena.

Materialnopravna izhodišča odvzema pravice do stikov

19.Pritožba pa ima prav, da je odvzem pravice do stikov ukrep, ki pride v poštev zgolj v skrajnih primerih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi za odvzem osebnih stikov pravilno oprlo na določbo 141. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) v zvezi s 173. členom DZ, pri čemer je pravilno opredelilo namen stikov, pogoje za odvzem stikov, možnosti, da se stiki izvajajo tudi neosebno, da so stiki ne le pravica staršev, ampak tudi pravica otrok, pri čemer je država dolžna to otrokovo pravico spoštovati, razen če je v nasprotju z njegovimi koristmi, in podobno (6. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

20.Vendar je sodišče prve stopnje pri tem spregledalo, da spada ukrep omejitve oziroma odvzema pravice do stikov (173. člen DZ) med ukrepe za varstvo koristi otroka in da pri tem velja načelo najmilejšega ukrepa

(156. člen DZ) in da je treba pogoje za odvzem ali omejitev pravice do stikov razlagati ustavno in konvencijsko skladno. Zlasti je treba upoštevati judikaturo Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS ter Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je v številnih primerih podalo razlago, pod kakšnimi pogoji je dopusten poseg države v pravico do družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju ESČP).

21.V skladu z judikaturo Ustavnega sodišča predstavlja odvzem pravice do stikov poseg v pravico do družinskega življenja iz 54. člena Ustave RS

in je možen zgolj v izjemnih okoliščinah ter ga je mogoče upravičiti le, če to terja varstvo največje otrokove koristi.

Gre za izjemno občutljivo in kompleksno področje, odsotnost stikov otroka s staršem pa lahko vodi v odtujitev, ki morda ni v korist otroka,

država pa mora pri zagotavljanju in ohranjanju stikov igrati aktivno vlogo.

22.Tudi Vrhovno sodišče poudarja, da je odločitev o odvzemu pravice do stikov izjemna in tudi kompleksna, saj zahteva tehtanje med pravicami več oseb, pri čemer je temeljno vodilo zasledovanje otrokove koristi. Pojem otrokovih koristi pa ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega 18. leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist, ki se bo pokazala v njeni odrasli dobi (dolgoročna korist). Namen stikov je namreč v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo, pri čemer odločitev o otrokovih stikih ne sme temeljiti zgolj na ugotovitvi, da otrok stike zavrača.

23.Sodna praksa ESČP v okviru pravice do družinskega življenja sicer priznava državam pogodbenicam široko polje proste presoje, kako bodo uredili vprašanje zaupanja v vzgojo in varstvo otroka, vendar pa je to polje zelo ozko glede pravice do stikov med starši in otroci; pravica do stikov pomeni po ustaljeni sodni praksi ESČP poseg v trdo jedro pravice do družinskega življenja, zato prekinitev družinskih vezi upravičujejo zgolj zelo izjemne okoliščine.

Sodišča morajo vzpostaviti pravično ravnovesje med koristmi otroka in koristmi staršev, pri čemer je treba pri tehtanju upoštevati, da resnost koristi otroka lahko prevlada nad koristmi staršev, zlasti starš ne more biti upravičen do ukrepov, ki bi škodili otrokovemu zdravju in razvoju. Sodna praksa ESČP zahteva, da se mnenje otrok upošteva, vendar ta mnenja niso nujno nespremenljiva in ugovori otrok niso nujno zadostni, da prevladajo nad interesi staršev, zlasti pravice otroka do izražanja svojih stališč ni dopustno razlagati tako, da bi otroku dejansko dala brezpogojno pravico veta brez upoštevanja drugih dejavnikov in preizkusa, s katerimi se določi otrokova največja korist; takšna korist pa običajno narekuje, da je treba ohraniti otrokove vezi z njegovo družino, razen v primerih, ko bi to škodovalo njegovemu zdravju in razvoju. Prekinitev te vezi dejansko odreže otroka od njegovih korenin. Zaradi tega otrokove koristi narekujejo, da lahko prekinitve družinskih vezi upravičijo resnično izjemne okoliščine in da si je treba na vsak način prizadevati za ohranitev stikov. Po drugi strani pa tudi postopkovni vidik 8. člena EKČP zahteva, da je postopek odločanja pošten in tak, da omogoča zagotavljanje spoštovanja interesov udeležencev postopka in njihovo zadostno vključenost v postopek.

Glede pravilne uporabe materialnega prava v obravnavanem primeru

24.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o predlagateljevem predlogu za razširitev stikov z mladoletnimi otroki, kot so bili določeni s pravnomočno sodbo iz leta 2018. Sodišče prve stopnje se sicer ni posebej opredelilo glede tega, ali so se okoliščine od takrat bistveno spremenile (kot to zahteva osmi odstavek 141. člena DZ in ustaljena sodna praksa),

vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da že dejstvo, da je v vmesnem času predlagatelj prišel iz zapora in da so mladoletni otroci bistveno večji, kot so bili ob prvotni določitvi stikov, kaže na to, da so se okoliščine od leta 2018 bistveno spremenile. Zato je utemeljeno novo določanje stikov z mladoletnimi otroki.

25.Glede na to, da je treba 173. člen DZ razlagati konvencijsko skladno, je mogoče stike odvzeti le, če ima tak poseg podlago v zakonu (8. člen EKČP), DZ pa v navedeni določbi predvideva, da je mogoče stike odvzeti zgolj v primeru ogroženosti otroka. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da obstoječi režim osebnih stikov s predlagateljem dvakrat letno pod nadzorom CSD mladoletnega A. A. (letnik 2016) ogroža, saj nič ne kaže na to, da je na teh stikih v kakršnikoli stiski. Zgolj na podlagi njegove nezainteresiranosti in nenavezanosti na očeta, nevtralnosti do očeta (ki je do neke mere razumljiva, saj je očeta prvič srečal pri 4 letih, stiki pa so potekali zgolj dve uri dvakrat letno), zaprtosti in umirjenosti na stikih (13. 14. in 15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), pa ni mogoče zaključiti, da bi obstoječi režim osebnih stikov mladoletnega A. A. ogrožal (neosebni stiki v preteklosti niso bili določeni). Zlasti iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi obstoječi režim stikov škodoval zdravju ali razvoju mladoletnega A. A.

26.Zato pogoji odvzema pravice do stikov oziroma spremembo obstoječega režima stikov, kot so bili določeni s sodbo iz leta 2018, niso podani.

27.Sodišče druge stopnje glede mladoletne Č. Č. (letnik 2016) sicer soglaša z razlogi sodišča prve stopnje za odvzem osebnih stikov s predlagateljem, saj ravno ti stiki, četudi so redki (dvakrat letno) in pod nadzorom CSD, deklici povzročajo stisko in škodujejo njenemu zdravju in razvoju (avtoagresija s puljenjem las, tudi v spanju, vsled česar ji na temenu in zatilju nastaja pleša, taktika pridobivanja časa s pogostimi odhodi na stranišče med stiki, vztrajno večletno verbalno in neverbalno zavračanje osebnih stikov, nervoza pred, med in po stikih in s tem povezana jeza, tesnobnost in uporniško vedenje itd.), kot je podrobno opisano v 3., 8., 12., 13., 15. in 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Vendar je sodišče prve stopnje s tem, ko je odvzelo pravico do osebnih stikov z mladoletno Č. Č., "

kot so bili določeni s sodbo v imenu ljudstva IV P 163/2016 z dne 26.3.2018", predlagatelju dejansko odvzelo pravico do kakršnihkoli stikov, saj so bili v navedeni sodbi določeni zgolj osebni stiki, neosebni stiki pa pozneje niso bili določeni. Sodišče prve stopnje je spregledalo zahtevo 156. člena DZ in ustavnosodne prakse,

da je popolna ukinitev stikov skrajni ukrep, ki ga je mogoče izreči zgolj takrat, ko koristi otrok ni mogoče zavarovati z milejšim ukrepom (načelo najmilejšega ukrepa), pri čemer ima država pozitivne obveznosti, da se ohranijo in zagotavljajo stiki med starši in otroci, če ne ogrožajo zdravja ali razvoja otrok.

Sodišče prve stopnje sploh ni presojalo, ali bi bila mladoletna Č. Č. ogrožena tudi pri neosebnih stikih s predlagateljem (na primer preko pisem, kratkih pisnih sporočil (SMS) ali elektronske pošte, preko telefonskih ali video klicev ali z uporabo drugih tehnologij),

ki jih 173. člen DZ izrecno dopušča.

28.Sodišče druge stopnje tudi pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje glede odvzema pravice do osebnih stikov z mladoletno C. C. (letnik 2012), saj ravno ti stiki, četudi so redki (dvakrat letno) in pod nadzorom CSD, deklici povzročajo stisko in škodujejo njenemu zdravju in razvoju (verbalno in neverbalno zavračanje stikov s predlagateljem, obrambni - varni položaj v fazi priprave na stike v smislu preurejanja prostora, da je čimbolj oddaljena od očeta, grizenje nohtov in tesnobnost v pričakovanju predlagatelja oziroma pripravi na stik, taktika umika oziroma pridobivanja časa s pogostimi odhodi na stranišče med stiki, redko vzpostavljanje očesnega stika s predlagateljem, neodzivanje na predlagateljeve pobude na stikih, tesnobnost ob predlagateljevih dotikih, nelagodje ob predlagateljevem dotikanju prsi med stiki),

kot je podrobno opisano v 13. in 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Kot izhaja iz 9. točke izpodbijanega sklepa, so bili sicer osebni stiki, določeni s sodbo iz leta 2018, s sodno poravnavo II N 107/2021-29 z dne 11. 10. 2021 glede mladoletnih B. B. in C. C. razširjeni tudi na neosebne stike v obliki predlagateljevega pošiljanja pisem enkrat mesečno in možnosti, da tudi otroka predlagatelju pošiljata pisma in risbe. S tem, ko je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odvzelo pravico do osebnih stikov, je ostala v veljavi zgolj ta vrsta (neosebnih stikov), ki pa predstavlja najmanj intenzivno obliko komunikacije. Sodišče prve stopnje pa ni presojalo, ali bi v skladu z načelom najmilejšega ukrepa (156. člen DZ) glede mladoletne C. C. prišle v poštev druge oblike neosebnih stikov (naštete v prejšnjem odstavku). Razlogov, zakaj je treba stike v razmerju do mladoletnih B. B. in C. C. zreducirati zgolj na pisemske stike enkrat mesečno, sodišče prve stopnje ni navedlo, niti ni ugotavljalo, ali bi druge oblike neosebnih stikov mladoletno C. C. ogrožale, čeprav je to bilo dolžno storiti na podlagi 173. v zvezi s 156. členom ZPP in v skladu z zahtevo judikature ESČP, po kateri si morajo sodišča aktivno prizadevati za ugotavljanja in ohranjanja stikov, če to ne škoduje zdravju in razvoju otrok.

28.Sodišče druge stopnje ocenjuje, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ni mogoče zanesljivo zaključiti, da obstoječi režim stikov mladoletnega B. B. (letnik 2010) ogroža. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bilo mladoletnemu B. B. zoprno na stikih, da se nima s predlagateljem kaj za pogovarjati, da si ne želi stikov s predlagateljem, da bi rad bil posvojen, da je predlagatelja naveličan in da sta si odtujena, da sta mladoletna B. B. in C. C. v pripravi na zadnji stik pričela preurejati prostor v obrambni - varni položaj, da sta bili punci čim bolj oddaljeni od predlagatelja, da je na stiku komaj zdržal in bil tesnoben, da je predlagatelj B. B. dal tudi neprimerno darilo, ki je pri njem povzročilo zmedenost, kot izhaja iz 8., 12. in 13. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Vendar ni jasno, ali je njegova tesnoba ter obrabno - varovalna drža na stikih zgolj posledica predlagateljeve prisotnosti ali morda posledica tega, da ga skrbi za sestrici, pri katerih na stikih opaža stisko, in ju želi zaščititi na ta način, da zamoti predlagatelja, se obrne proti njemu in se ves čas pogovarja z njim, ga vabi v komunikacijo, s čimer mu ne pusti, da bi vzpostavljal stik s hčerkama (B. B. sestrama) in hodil k njima, saj mu ni všeč, ko se dotika njegovih sestric, kot je razvidno iz 12. in 13. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Prav tako ni jasno, ali so njegove težave (hiperaktivnost, motnje pozornosti itd.) posledica izvajanja stikov ali posledica travm iz preteklosti, še preden so se stiki po sodbi iz leta 2018 začeli izvajati (2. in 16. točka obrazložitve). Ti vzročni zvezi nista jasno ugotovljeni, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Prav tako sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj je treba stike v razmerju do mladoletnega B. B. zreducirati zgolj na pisemske stike enkrat mesečno (kot so bili določeni s sodno poravnavo iz leta 2021), niti ni ugotavljalo, ali bi druge oblike neosebnih stikov mladoletnega B. B. ogrožale.

29.Glede na ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje (12. in 13. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) pa sodišče zavrača kot neutemeljena pritožbena navajanja, da je treba obstoječi režim osebnih stikov še razširiti, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo predlagateljev predlog za razširitev stikov (I. točka izreka izpodbijanega sklepa).

30.Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo delno kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da se predlagatelju ne odvzame pravica do osebnih stikov z mladoletnim sinom A. A., kot so bili določeni s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti IV P 163/2016 z dne 26. 3. 2018 (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem pa pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka glede mladoletnih B. B., C. C. in Č. Č. in v III. točki izreka (glede stroškov) razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo v nov postopek sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP).

31.Razveljavitev je bila potrebna, ker sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava pomembnega sklopa pravnorelevantnih dejstev (zlasti glede možnosti izvajanja neosebnih stikov) sploh ni ugotavljalo (kot pojasnjeno zgoraj). Če bi ga prvič ugotavljalo šele sodišče druge stopnje, bi prekomerno poseglo v pravico udeležencev postopka do dvostopenjskega sojenja in pritožbe (25. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje razlogov, zakaj je treba ukiniti tudi neosebne stike z mladoletno Č. Č. oziroma stike v razmerju do B. B. in C. C. zreducirati zgolj na pisemske stike enkrat mesečno, sploh ni navedlo, niti ni ugotavljalo, ali bi neosebni stiki mladoletne otroke ogrožali, čeprav je to bilo dolžno storiti na podlagi 173. v zvezi s 156. členom DZ in v skladu z zahtevo judikature ESČP, da si morajo nacionalna sodišča aktivno prizadevati za ohranjanje stikov.

32.V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje, upoštevajoč zgornja materialnopravna naziranja, dopolnilo dokazni postopek tako, da bo presodilo, katere izmed predlaganih dokazov je treba izvesti za ugotavljanje zgoraj opisanih pravnorelevantnih dejstev, pri čemer sodišče druge stopnje poudarja, da ima v skladu z zgoraj citirano sodno prakso Ustavnega sodišča in ESČP pravica do družinskega življenja (54. člen Ustave, 8. člen EKČP) ne le materialnopravni, temveč tudi procesnopravni vidik, v skladu s katerimi mora biti odločitev o odvzemu stikov skrbno obrazložena, postopek odločanja pa mora biti pošten in tak, da so starši v postopek vključeni v zadostni meri, pri čemer je treba dati ustrezno težo tudi mnenju otrok (kar pa ne pomeni, da imajo mladoletni otroci pravico veta), zato izvedba personalnih dokazov ni izključena (kot je bila v dosedanjem postopku). Nato bo napravilo celovito dokazno oceno in ponovno odločilo o spremembi stikov z mladoletnimi B. B., C. C. in Č. Č.

33.Sodišče druge stopnje zaključno poudarja, da je mogoče obstoječi režim stikov spremeniti le, če temelji na okoliščinah, ki so nastale po izdaji sodne odločbe, s katero so bili prvotno določeni stiki (v obravnavani zadevi je to sodba iz leta 2018), ne pa na podlagi okoliščin pred tem (kazniva dejanja, storjena do leta 2016, z elementi fizičnega in spolnega nasilja, ki jih je predlagatelj storil nasprotni udeleženki, in kaznivo dejanje surovega ravnanja zoper otroke), saj so te okoliščine že zajete s časovnimi mejami pravnomočnosti sodbe iz leta 2018, s katero so bili prvotno določeni stiki, predmetna zadeva pa ne more predstavljati neke vrste obnove postopka (novega sojenja) v zadevi IV P 163/2016, ki je bila zaključena s pravnomočno sodbo z dne 26. 3. 2018, na katero je sodišče vezano.

34.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 141, 141/8, 156, 173 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 54

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.