Jedro

Sporna določba dednega dogovora navaja dve skupini davčnih obveznosti, to je davčne obveznosti v zvezi z odmero davka na kapitalski dobiček in morebitne druge davke v zvezi z dedovanjem nepremičnin. Po ugotovitvi, da je bil skupen namen pogodbenih strank doseči delitev tako eventualne toženkine kot tudi eventualne tožnikove davčne obveznosti v zvezi z dedovanjem nepremičnin, navedenih v sporni določbi dednega dogovora, ni utemeljeno stališče, da zaradi neskladja volj njun dogovor ni bil sklenjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za plačilo 27.079,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2017 in toženki naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

2. Toženka v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zmotno je stališče, da si pravdni stranki po 7. členu dednega dogovora delita breme katerihkoli davkov, torej tudi davkov, ki izvirajo iz tožnikovega izločitvenega zahtevka, kolikor v davčnem postopku ne bi bil priznan. Dedni dogovor je jasen in nesporen. Po besedni razlagi iz njega izhaja, da toženka ni zavezana k plačilu polovične vsote tožniku odmerjenega davka. Četudi določba ni jasna in nesporna, pa z uporabo razlagalnih pravil ni mogoče priti do drugačne vsebine. Če je bil namen tak, kot ga zatrjuje tožnik, pa dogovor ne velja, ker zaradi izostanka skupne volje ni nastal. Kljub nesporno obogatitveni naravi zahtevka, ki ga je uveljavljal tožnik, je z namenom ustvaritve napačnega vtisa večkrat uporabil izraz izločitveni zahtevek. Pravno nevzdržno je, da je tak izraz uporabljen tudi v izpodbijani sodbi. Ker so dogovor oblikovali pravni strokovnjaki, ki obvladajo pravne termine, ne more biti smiseln sklep, da 7. člen dogovora vključuje tudi sporni davek. Ob sklepanju dednega dogovora sta bili pravdni stranki prepričani, da bo izločitveni zahtevek v celoti priznan oziroma ga nista šteli kot institut dednega prava.

Zmotno je stališče sodbe, da določba ne bi bila smiselna, če ne bi bil z njo zajet tudi sporni davek. Napačna je tudi ugotovitev, da določba ni bila vnesena zaradi toženkine finančne stiske. Ob sklepanju dogovora ni bilo jasno, ali bodo podedovane in kasneje prodane nepremičnine predmet obdavčitve. Da je bil ob toženkinem slabem finančnem položaju to razlog za vnos 7. člena, je izpovedala tudi priča A. A. Ugotovitve v sodbi izhajajo iz sedanjega, ne pa tedanjega položaja. Glede na navedeno dikcija 7. člena ni nejasna in ne omogoča več razlag. Tudi ob upoštevanju domneve o popolnosti listine je treba uporabiti pravilo, ki je zapisano. Subjektivno razumevanje ene stranke ni pomembno.

Četudi je določba nejasna, tožnik ni dokazal zatrjevane vsebine. Sodišče je slepo sledilo izpovedbi B. B., tožnikovega pooblaščenca. Uporaba stereotipne fraze o prepričljivosti njegove izpovedbe ne dosega potrebne prepričljivosti argumenta. Podana je velika verjetnost, da je njegova izpovedba prilagojena potrebam postopka. Kot tedanji tožnikov pooblaščenec je bil soavtor dogovora. Je odvetnik, ki je pristranskega nastopanja privajen in priučen. Averzija do merodajnosti tovrstnih izjav je izražena tudi v 17. členu Kodeksa odvetniške poklicne etike. Napačna je interpretacija korespondence med tedanjima pooblaščencema. Verjetnejša je razlaga, da se je odvetnica zavedala neujemanja volj in je zato 7. člen iz previdnosti spremenila v toženkino korist. Ker se je zavedala morebitnega razhajanja, je navedla, da bo sicer tožnikov predlog zavrnjen, a bo vseeno poskusila doseči toženkino soglasje. Ker se je tožnikov pooblaščenec s spremenjeno vsebino strinjal, do problema ni prišlo. To potrjujeta tudi izpovedbi pravdnih strank. Tožnik je zelo jasno povedal, da je šlo pri dogovoru zgolj za davek na nepremičnine. Priča sodnica C. C. ni potrdila, da sta bila na obravnavi postavljena vprašanje in odgovor glede vsebine dednega dogovora. Poleg tega – upoštevaje tožnikove navedbe – toženka na navedeno vprašanje ni reagirala, kar glede na 30. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne pomeni sprejema ponudbe.

Sodišče je premalo kritično presojalo dejstva v zvezi z izmenjavo nasvetov in informacij med tedanjima pooblaščencema pravdnih strank. Nekorektno je zavrnilo pričanje A. A., da je h korespondenci pristopila iz kolegialnih vzgibov. Nejasno je tudi razlogovanje, da besedna zveza "kot dogovorjeno" izraža sodelovanje v smislu, kot ga zagovarja tožnik. Dogovor je zelo širok pojem in vključuje tudi kolegialno pomoč, o kateri je izpovedala A. A. Nadalje je očitno, da volji ob sklenitvi dogovora nista bili usklajeni, četudi sta udeleženca mislila, da sta dosegla soglasje. Gre za nesporazum po 16. členu OZ, kar pomeni, da 7. člen sporazuma ni bil sklenjen.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Ne more biti dvoma, da se zapis v 7. členu nanaša na davke v zvezi z dedovanjem nepremičnin. Sam je navedel, da je predmet spora davek na dediščino, tako da navedbe o naravi zahtevka niso pomembne. Vlaganja so davčno osnovo zniževala. Izpovedba priče B. B. je ocenjena v povezavi z listinskimi dokazi in izpovedbo priče C. C. Pritožbene navedbe v zvezi z neverodostojnostjo njegove izpovedbe dejansko veljajo za pričo A. A. Navedbe o nesporazumu so nove in zato nedovoljene. Na zapuščinski obravnavi je bil govor o delitvi vseh davčnih obveznosti – in ne le toženkinih.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama je sporno, ali se 7. člen dednega dogovora, ki sta ga 22. 6. 2016 sklenili v zapuščinskem postopku, nanaša tudi na davek na dediščino, ki ga je bil od zneska, pridobljenega s prodajo treh nepremičnin, ki so bile predmet dedovanja, dolžan plačati tožnik.

6. Navedena določba se glasi: "Dediča soglašata, da je izvedba predmetnega dednega dogovora in sklenitev kupoprodajne pogodbe s K., d.d., X., v interesu obeh, zato se dogovorita, da plačata morebitne davčne obveznosti v zvezi z odmero davka na kapitalski dobiček od prodaje parc. št. 888/17 in parc. št. 888720, obe k.o. Z., do 1/1, ter parc. št. 70/2 k.o. X. do 00002/324234, ali morebitne druge davke v zvezi z dedovanjem navedenih nepremičnin, vsak v razmerju do ½."

7. Stališče v izpodbijani sodbi, da določba vključuje davek, katerega vrnitev v pravdi zahteva tožnik, temelji na ugotovitvah, - da je toženka na podlagi dednega dogovora pridobila v (so)last tri nepremičnine v skupni vrednosti 1.050.000 EUR ter da sta se dediča strinjala o vrednosti tožnikovega prispevka k povečanju in ohranitvi zapuščine v višini 632.500 EUR in da se izločitveni zahtevek poplača iz kupnine, prejete s strani K., d.d., za navedene nepremičnine, - da tožnik v zapuščinskem postopku ni uveljavljal izločitvenega zahtevka na podlagi 32. člena Zakona o dedovanju, ampak je bil namen dednega dogovora le v izognitvi plačilu davka na dediščine in zagotovitvi čim večje kupnine, iz katere sta pravdni stranki prejeli denarno vrednost njunih dednih deležev, - da sta pravdni stranki ob sklepanju dogovora vedeli, da toženki kot dedinji prvega dednega reda ne bo odmerjen davek na dediščine, nista pa vedeli, ali bo morala plačati davek na dobiček iz kapitala od prodaje nepremičnin in ali ter v kakšni višini bo tožniku priznan izločitveni zahtevek in ali mu bo ter v kakšni višini odmerjen davek od dediščine, - da je bil v določbi sprva naveden le davek v zvezi z odmero kapitalskega dobička od prodaje nepremičnin, zatem dodano "in prodajo navedenih nepremičnin oz. z izplačilom izločitvenega zahtevka", nato pa ta del nadomeščen s kasneje sprejetim besedilom "ali morebitne druge davke v zvezi z dedovanjem", - da sta tedanja pooblaščenca pravdnih strank sodelovala v davčnem postopku, v katerem je tožnik uveljavljal znižanje davčne osnove, in da je tožnik uspel znižati davčno osnovo, kolikor je bilo mogoče. 8. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je določba 7. člena dednega dogovora jasna in nesporna in da zato z uporabo razlagalnih pravil ni bilo mogoče priti do drugačne odločitve.

9. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju vsebine sporne določbe pravilno izhajalo iz pravil za razlago spornih pogodbenih določb, opredeljenih v 82. členu OZ. Po tej določbi se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.

10. Glede na to, da sta pravdni stranki zastopali različni stališči o vprašanju, ali 7. člen dednega dogovora vključuje tudi davek, katerega povrnitev zahteva tožnik, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je bila določba nesporna. Neutemeljen je tudi očitek sodišču, da je z zavzetim stališčem o vsebini pogodbe prekoračilo meje jezikovnega pomena besedila. Določba navaja dve skupini davčnih obveznosti, tj. davčne obveznosti v zvezi z odmero davka na kapitalski dobiček in morebitne druge davke v zvezi z dedovanjem navedenih nepremičnin, pritožnica pa ni navedla, katere "druge davke" sta imela s tožnikom v mislih ob sklepanju dogovora. Tudi tožnikovo stališče, da je bila z navedeno besedno zveza mišljena morebitna njegova davčna obveznost, ima zato dovolj opore v jezikovnem pomenu besedila.

11. Nepomembna za odločitev je pravna opredelitev dejstev, s katerimi je tožnik v davčnem postopku poskušal doseči, da mu davčni organ ne bi odmeril davka od denarnega zneska, ki ga je pridobil s prodajo nepremičnin, navedenih v 7. členu dednega dogovora. Ključno je, da je bil dolžan poravnati davek in da je bila ta dolžnost posledica dejstva, da je podedoval nepremičnine, navedene v spornem členu dednega dogovora.

12. Dokazna ocena o vsebini dogovora pravdnih strank je celovita, jasna in prepričljiva, nasprotni pritožbeni očitki pa neutemeljeni. Ne drži, da je sodišče slepo sledilo izpovedbi tedanjega tožnikovega pooblaščenca. Kot verodostojno jo je ocenilo potem, ko jo je primerjalo na eni strani z izpovedbo sodnice, ki je sodelovala pri sklepanju dednega dogovora, in listino, iz katere izhaja postopek nastajanja spornega dela določbe, ter na drugi strani z izpovedbo pooblaščenke, ki je tedaj zastopala toženko, in vse te dokaze ovrednotilo z vidika ugotovitve, s katerimi davčnimi obveznostmi sta dediča ob sklepanju dogovora mogla računati. Očitek, da je priča kot odvetnik vajen in priučen pristranskega nastopanja, se zato pokaže kot posplošen in neutemeljen. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 17. člen Kodeksa odvetniške poklicne etike.1 Nenaklonjenost Kodeksa je izražena glede izpovedb pooblaščencev strank v istem postopku, obravnavana situacija pa je glede na to, da tožnika v tej pravdi ne zastopa pooblaščenec, ki ga je zastopal v zapuščinskem postopku, drugačna.

13. Sodnica, ki je sodelovala pri sklepanju dednega dogovora, resda ni potrdila tožbenih navedb (in izpovedbe priče B. B.), da je tožnikov pooblaščenec na obravnavi postavil vprašanje, ali se 7. člen nanaša tudi na morebitne tožnikove davčne obveznosti, in da je sodnica nanj odgovorila pritrdilno, a navedeno ne vzbuja dvoma o pravilnosti dokazne ocene. Povedala je namreč, da sta toženka in njena pooblaščenka med obravnavo odšli iz razpravne dvorane na posvet, to pa zadostuje za potrditev tožbene trditve, da so udeleženci razpravljali o vsebini 7. člena, in ne toženkine trditve, da so dogovor le podpisali, ne da bi se o njem karkoli pogovarjali. Toženkin odziv na obravnavi ni pomemben. Soglasje je izrazila s podpisom dednega dogovora.

14. Pritožba ne vzbuja dvoma niti o razumevanju korespondence med tedanjima pooblaščencema pravdnih strank v procesu nastajanja sporne določbe. Pomislek toženkine pooblaščenke, da se njena stranka z dodatkom, ki ga je v zvezi s svojimi davki predlagal tožnik, ne bo strinjala, je bil lahko podan, vendar pa navedeno ne pomeni, da spremenjena dikcija določbe po vsebini ni bila enaka tisti, ki jo je sestavil tožnikov pooblaščenec.

15. Neprepričljive so tudi pritožbene navedbe v zvezi s toženkino zmožnostjo, da plača morebitne davčne obveznosti v zvezi s podedovanim premoženjem. Da je obstajala negotovost o obstoju toženkine davčne obveznosti, je ugotovljeno tudi v izpodbijani sodbi, ni pa bilo – kot je tudi že obrazloženo v izpodbijani sodbi – negotovosti o tem, ali bo toženka prejela (zelo visok) denarni znesek pred zapadlostjo morebitne (bistveno nižje) davčne obveznosti.

16. Sodelovanje pooblaščencev pravdnih strank med davčnim postopkom je le indic, ki je lahko dodatno potrdil ugotovitve o vsebini dogovora, ob teži ostalih dejstev, ki potrjujejo tožnikove trditve, pa ne bi mogel utemeljiti nasprotnega toženkinega stališča. Toženka sama je predložila listino, iz katere izhaja proces nastajanja sporne določbe. Ta potrjuje ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je imel sporni del besedila samostojen pomen. Ker je davek, katerega vračilo zahteva tožnik, posledica dedovanja – in torej "v zvezi z dedovanjem" – in ker ni bilo ugotovljeno, da bi se sporni del določbe lahko nanašal na kateri drug davek, je obrobnega pomena dejstvo, ali je toženkina pooblaščenka v davčnem postopku nudila le kolegialno pomoč ali je sodelovala zaradi varovanja interesov svoje stranke.

17. Po pravilni ugotovitvi, da je bil skupen namen pogodbenih strank doseči delitev tako eventualne toženkine kot tudi eventualne tožnikove davčne obveznosti v zvezi z dedovanjem nepremičnin, navedenih v 7. členu dednega dogovora, je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da zaradi neskladja volj dogovor, vsebovan v navedenem členu, ni bil sklenjen.

18. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Ker toženka ni uspela s pritožbo, je dolžna tožniku povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo skupno 559,98 EUR (750 točk za odgovor na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost).

20. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Določba se glasi: Odvetnik naj praviloma ne predlaga sam sebe za pričo v zadevah, v katerih je zastopal sporne stranke in naj ne prevzema zastopstva v zadevah, v katerih bi utegnil biti poklican za pričo.