Jedro

Izročitve listin, s katerimi bi zavarovanec v upravnem postopku dokazoval obstoj pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni mogoče zahtevati pred delovnim sodiščem in je takšno tožbo potrebno zavreči.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - delno razveljavi v 1. odstavku izreka (glede tožbenega zahtevka zahtevka za izročitev listin in povrnitev stroškov postopka) in tožba v tem delu zavrže; - delno spremeni v 2. odstavku izreka (glede odločitve o plačilu stroškov postopka) tako, da se v tem delu glasi: "Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 140 EUR, v 8 dneh od prejema te sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje, do plačila." V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni izročiti naslednje listine: - potrdilo o številu opravljenih ur v delu preko polnega delovnega časa za vsako leto dela posebej; - potrdila o prejetem osebnem dohodku iz naslova opravljenih nadur za vsako leto dela posebej; - overjene fotokopije tedaj veljavnega samoupravnega splošnega akta delovne organizacije, v katerem je bilo urejeno področje dela preko polnega delovnega časa v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih in na podlagi katerega je bila izdana odredba za takšno delo, in - potrdila o plačanih prispevkih in višini le-teh za opravljene nadure za vsako leto posebej. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka (vse 1. odstavek izreka).

Odločilo je, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 140 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter stroške sodnih taks v znesku 9,91 EUR, v 8 dneh pod izvršbo (2. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je bila tožeča stranka zaposlena pri X in uveljavlja priznanje nadur v drugem postopku zoper ZPIZ. Nadure, za katere je bil plačan prispevek za pokojninsko zavarovanje, ne morejo biti priznane, če ne predloži samoupravnega splošnega akta in odredbe o nujnosti nadurnega dela. Tožeča stranka teh listin nima, saj jih ni prejela, zato jih je zahtevala od tožene stranke. Ker ji jih ta ni priskrbela, te listine zahteva s predmetno tožbo. Pritožnik meni, da je sodišče zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. V predsodnem postopku je tožena stranka dne 25. 1. 2001 potrdila, da je v zvezi z delovnimi razmerji pravna naslednica Y, ki je bila sestavni del X. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, temveč je le na podlagi vpogleda v sodni register ugotovilo, da tožena stranka ni pravna naslednica X. Za tožečo stranko je stanje v sodnem registru nesporno, vendar meni, da se pravice in obveznosti iz delovnega razmerja nasledijo tudi drugače in ne samo statusno. Tožeča stranka je od leta 1970 do 1999 delala v istem obratu. Ko je bila ustanovljena tožena stranka, ni dala odpovedi pri prejšnjem delodajalcu, temveč je bila razporejena k novemu delodajalcu. Pravica do dostopa do podatkov, ki jih delavec potrebuje zaradi uveljavljanja svojih pravic, pa je pravica, ki jo lahko uveljavlja od novega delodajalca.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 3. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj je odločilo o zahtevku v sporu, ki ne sodi v sodno pristojnost ter zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od stroškov postopka.

Izročitve listin, s katerimi bi zavarovanec v upravnem postopku pred Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije dokazoval obstoj pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni mogoče zahtevati s tožbo v individualnem delovnem sporu pred delovnim sodiščem. Takšnega spora Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 1/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) ne predvideva v 5. členu, v katerem opredeljuje stvarno pristojnost delovnih sodišč, niti v 7. členu, ki se nanaša na stvarno pristojnost socialnega sodišča. Tožnik dejansko uveljavlja tožbeni zahtevek, ki se nanaša na pridobivanje dokaznega gradiva, glede česar pa že posamezni postopkovni zakoni predvidevajo ravnanje strank v postopku oziroma upravnih organov, ki vodijo postopke. Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, 80/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZUP) v 176. členu predvideva možnost, da upravni organ v postopku odločanja sam pridobi zahtevane listine od tretjih oseb (v obravnavanem primeru od tožnikovega delodajalca). Smiselno enako določa ZPP v 10. členu, da morajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil ter druge osebe in organizacije, ki razpolagajo s podatki, potrebnimi za odločitev, na zahtevo sodišča brezplačno posredovati zahtevane podatke. V kolikor se torej v postopkih pred ZPIZ izpostavi vprašanje vštevnosti nadur v pokojninsko osnovo ter dokazovanje pogojev za določitev višjega nadomestila za čas brezposelnosti, bo moral organ, ki vodi postopek, zahtevati te podatke od vsakogar, ki jih poseduje oziroma jih lahko posreduje, torej tudi od tožnikovega delodajalca. Ker torej upravni organ lahko oziroma mora pridobiti te podatke po uradni dolžnosti, glede na vsebino spora sodno varstvo za pridobitev podatkov ni predvideno.

Na podlagi 1. in 2. odstavka 18. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev v sporu v sodno pristojnost. Če med postopkom ugotovi, da za odločitev v sporu ni pristojno sodišče, se izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravna dejanja in zavrže tožbo. Enako ravna na podlagi 2. odstavka 354. člena ZPP tudi višje sodišče v pritožbenem postopku. Ker v tej zadevi glede na gornje ugotovitve ni predvidena pristojnost specializiranih sodišč, niti sodišča splošne pristojnosti, saj spora v tej zadevi ni mogoče opredeliti za spor iz osebnih, družinskih, premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij iz 1. člena ZPP, za sojenje o katerih so v skladu z določbami ZPP pristojna sodišča splošne pristojnosti, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da spor v tej zadevi ne spada v sodno pristojnost. Zato je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka in tožbo zavrglo.

V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba delno utemeljena glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov postopka. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, je hkrati rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; v nadaljevanju OZ). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po preteku tega roka (načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 13. decembra 2006), ne pa od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kot je zmotno odločilo prvostopenjsko sodišče. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških postopka delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe in sklepa, v skladu z 3. točko 365. člena ZPP, v zvezi s 128. členom ZPP, v preostalem pa pritožbo zoper odločitev o stroških postopka (glede plačila 140 EUR stroškov postopka in 9,91 EUR sodnih taks) zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Ker se terjatev za izročitev listin ne nanaša na primere, ko je revizija dovoljena, je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) in določbo 32. člena citiranega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.