Jedro

Čim gre za dogodek, ki ni pričakovan, se tožena stranka ne more razbremeniti objektivne odgovornosti. Če pride do škode mora trpeti odgovornost za vzrok, iz katerega je škoda nastala. V tožnikovem ravnanju je bilo več nepravilnosti zaradi katerih je prišlo do škodnega dogodka. Ker se tožena stranka ni ekskulpirala za ta škodni dogodek in se njena odgovornost za vzrok, iz katerega je škoda nastala tehta s tožnikovo krivdno odgovornostjo, bi pravilna uporaba 3. odst. 177. čl. ZOR narekovala po presoji razmejitev odgovornosti po kateri sta obe pravdni stranki enako odgovorni za nastali škodni dogodek.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako s p r e m e n i , da se sodba sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka M. d.d. je dolžna plačati tožniku D. Š. odškodnino v znesku 9.284,76 EUR z eursko protivrednostjo zamudnih obresti od 8.9.2006 do vključno 31.12.2006 od zneska v višini 2.225.000,00 SIT, preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 9.284,76 EUR od 1.1.2007 do plačila v 15-ih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 195,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od spodaj navedenih zneskov: 31,90 EUR z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 15.2.2002 do vključno 31.12.2006 od zneska v višini 7.643,32 SIT, preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 31,90 EUR od 1.1.2007 do plačila, 31,53 EUR z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 15.3.2002 do vključno 31.12.2006 od zneska v višini 7.554,81 SIT, preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 31,53 EUR od 1.1.2007 do plačila, 24,58 EUR z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 15.4.2002 do vključno 31.12.2006 od zneska v višini 5.890,32 SIT, preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 24,58 EUR od 1.1.2007 do plačila, 14,46 EUR z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 15.5.2002 do vključno 31.12.2006 od zneska v višini 3.466,32 SIT, preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 14,46 EUR od 1.1.2007 do plačila, 31,60 EUR z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 15.6.2002 do vključno 31.12.2006 od zneska v višini 7.573,82 SIT, preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 31,60 EUR od 1.1.2007 do plačila, 3,98 EUR z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 15.7.2002 do vključno 31.12.2006 od zneska v višini 953,25 SIT, preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 3,98 EUR od 1.1.2007 do plačila, 17,04 EUR z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 15.8.2002 do vključno 31.12.2006 od zneska v višini 4.082,32 SIT, preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 17,04 EUR od 1.1.2007 do plačila, 19,61 EUR z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 15.9.2002 do vključno 31.12.2006 od zneska v višini 4.699,32 SIT, preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 19,61 EUR od 1.1.2007 do plačila, 20,45 EUR z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 15.11.2002 do vključno 31.12.2006 od zneska v višini 4.899,82 SIT, preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 20,45 EUR od 1.1.2007 do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.094,34 EUR z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 8.9.2006 do vključno 31.12.2006 od zneska v višini 262.246,95 SIT, preračunano po tečaju zamenjave in zakonskimi zamudnimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 1.094,34 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila v 15-ih dneh.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V ostalem delu se pritožba tožnika, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v višini 334,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 15 dni po izdaji te odločbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku tudi 18.703,33 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 3.057,33 SIT od 15.2.2002 dalje, 3.021,93 SIT od 15.3.2002 dalje do plačila, 2.356,13 SIT od 15.4.2002 dalje do plačila, 1.386,53 SIT od 15.5.2002 dalje do plačila, 3.027,53 SIT od 15.6.2002 dalje do plačila, 381,29 SIT od 15.7.2002 do plačila, 1.632,93 SIT od 15.8.2002 dalje do plačila, 1.879,73 SIT od 15.9.2002 dalje do plačila, 1.959,93 SIT od 15.11.2002 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 742.467,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval v delovni nesreči, ko je s sorazmerno veliko hitrostjo ob prevozu vzdolžnega prevoja vozišča v kamnolomu L. delovni stroj vzdolžno zanihal, tožnik pa je skušal nagonsko rešiti stroj z zaviranjem, vendar je v paniki podzavestno stisnil levo stopalko, ki v zgornjem območju deluje kot sklopka, s tem je ustvaril pogoje za nekontrolirano pridobitev hitrosti, povečanje nestabilnosti in končno zanašanje ter prevrnitev stroja po brežini. Tožnik je poskušal izskočiti iz nakladalca, kar mu ni povsem uspelo tako, da je skupaj s strojem padel v globino. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožena stranka tožniku za škodo objektivno odgovorna. Ker pa je tožnik v znatni meri prispeval k temu, da je prišlo do nesreče, mu je pripisalo 80% odgovornosti in toženi stranki naložilo v plačilo 20% tožnikove škode. Upoštevalo je, da je tožena stranka že pred pravdo tožniku plačala 1.500.000,00 SIT odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v tem škodnem dogodku.

Zoper sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da ni sokriv za nesrečo. Sodišče je iz izvedenskega mnenja B. J. ugotovilo, da se od vseh nesreč, ki se pripetijo s stroji, ki ga je upravljal tožnik, na klančini 90% nesreč zgodi prav zaradi zamenjave stopalke. Konstrukcija stroja je torej takšna, da prav kliče voznika, da na strmini uporabi levo stopalko. Zato ni nič nenavadnega, če je to stopalko uporabil tudi tožnik, ko je prišlo do izrednega dogodka zaradi katerega je bil v paniki. Izvedenec je pojasnil, da je tožnik reagiral nagonsko v paniki, ker je stroj v klančini zanihal. Tudi sicer tožnik meni, da ni soodgovoren za nastalo nesrečo, saj je delavec odgovoren za povzročeno škodo samo, če jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti. Če delodajalec odredi delavci, da dela na stroju na kakršnem se je poškodoval tožnik in delavec v paniki in podzavestno uporabi napačno stopalko, pa ni mogoče govoriti o njegovi hudi malomarnosti, niti o krivdi. Tožnik še vedno vztraja tudi pri navedbah, da stroj ni bil brezhiben. Izvedenec je sicer izjavil, da je zavorni sistem stroja z veliko verjetnostjo deloval brezhibno, vendar bi se to 100% lahko ugotovilo samo z neposrednim ogledom stroja takoj po nesreči in z uporabo forenzičnih metod takratnih sledov na vozišču in stroju. To pa ni bilo narejeno. Stroj je bil pregledan šele dva dni po nesreči. Tudi sestava komisije je vprašljiva. Tožnik opozarja na starost stroja, še vedno je prepričan, da obstaja možnost, da je tožena stranka stroj v dveh dneh od nesreče do pregleda lahko popravila ali pa, da enostavno napake komisija ni videla. Tožena stranka je 100% odgovorna za vso škodo, ki jo je utrpel. Meni tudi, da je sodišče kršilo materialno pravo, ko je določalo višino odškodnine. Pri tem se sklicuje na mnenje izvedenca. Meni, da bi mu sodišče moralo priznati v celoti zneske, ki jih je uveljavljal. Predlaga razveljavitev sodbe v zavrnilnem delu in v tem delu novo odločanje o zadevi.

Tožena stranka prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge. V obrazložitvi navaja, da se med drugim pritožuje iz načelnih razlogov, ker je v izpodbijani sodbi zapisano, da bi tožena stranka morala pričakovati, da voznik stroja pri zaviranju ne pritisne na ustrezno stopalko, to je po njenem mnenju dejansko in pravno nesprejemljivo. Tožena stranka se že desetletja ukvarja z delom v kamnolomih. Dela se izvajajo z težko mehanizacijo. Varstvo pri delu ima skrbno urejeno in nikoli se ni še pripetila takšna nesreča, kot v obravnavanem primeru. Tožnik je tudi sam povedal, da je pet let delal v takih razmerah, pa ni nikoli prišlo do nesreče, niti kakšnega izrednega dogodka, ki bi kakorkoli nakazoval, da lahko zaradi rutinskega zaviranja stopalko, ki deloma deluje tudi kot sklopka, pride do izgube oblasti nad strojem. S strani tožene stranke je prišlo do povsem nepričakovanega in nepredvidljivega dogodka. V nadaljevanju opozarja na tožnikove navedbe, saj je tožnik ves čas neverodostojno prikazoval potek škodnega dogodka. Z zaslišanjem izvedenca se je izkazalo, da ni govoril resnice. Tožena stranka ni predlagala dokazov v smeri, da take napake ni mogla pričakovati, ker je tožnik povsem drugače prikazoval dogodek. Sicer pa tudi iz mnenja izvedenca ne izhaja, da se je nesreča zgodila prav na tak način, kot ga ugotavlja sodišče. Izvedenec je samo povedal, da se je pretežni del nesreč, ki jih je obravnaval, zgodil z zaviranjem z levo stopalko, ki deluje tudi kot sklopka in oddvoji transmisijo in nato zaradi klančine in teže tovora pride do povečane hitrosti stroja. Vendar pa iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi se tako zgodilo tudi v obravnavanem primeru, niti iz njega ne izhaja, da bi take nezgode bile tako pogoste, da bi jih obratovalec moral pričakovati. Tudi, če se analizira navedbe tožnika, iz njih ne izhaja, da bi tožnik v paniki pritisnil na napačno levo stopalko namesto na desno. Zaključek sodišča, da naj bi bila zamenjava stopalke predvidljiva in pričakovana, je zato v nasprotju z navedbami samega tožnika in v nasprotju z listinami v spisu. Tožnikove navedbe so tudi nesmiselne, saj se postavlja vprašanje, zakaj bi kar naenkrat po petih letih tožnik zamenjal stopalko. Ne gre za bagerista, ki bi se enkrat izjemoma našel na klančini, ampak je bilo njegovo prehajanje z bagrom po klančinah med etažami vsakodnevno delo. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi v tej zadevi moralo uporabiti določbo 2. odst. 177. člena ZOR. Stališče sodišča odstopa od ustaljene prakse in ima z vidika enakega sojenja v nedoločenem število enakih zadev neslutene posledice. Zaključek, da bi moral obratovalec predvideti, da bo voznik zaviral z napačno stopalko, je pravno in dejansko neutemeljen. Tožena stranka predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in naloži tožniku v plačilo vse stroške pravdnega postopka vključno s pritožbenimi stroški.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožena stranka pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo sledečo dejansko stanje: Do delovne nesreče je prišlo 20.6.2000 ob 7.50 uri, ko je tožnik kot strojnik - žerjavist z dolgoletnimi delovnimi izkušnjami in ustrezno usposobljenostjo peljal s polno naloženo žlico materiala z nakladalcem Caterpiler tip 980 C iz prve etaže kamnoloma v L. po dostopni poti, obrnjen v smeri vožnje in je ob prevozu vzdolžnega prevoja nakladalec vzdolžno zanihal, tožnik pa je to situacijo skušal nagonsko rešiti z zaviranjem. Pri tem je namesto na desno stopalko, s katero se zavira v strmini, podzavestno v paniki stisnil levo stopalko ter s tem povečal hitrost, nestabilnost nakladalca, kar vse je imelo za posledico prevrnitev stroja po brežini.

Pritožbeno sodišče te dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi sprejema. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pojasnilo s pomočjo strokovno obrazloženega izvedenskega mnenja, ki je logično in prepričljivo. Republiški rudarski inšpektorat, ki je takoj po delovni nesreči opravil ogled kraja nezgode, ni mogel ugotoviti vzroka za nesrečo. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da vzrok ni bil v nepravilnosti zavornega sistema stroja. Drži pritožbena navedba tožnika, da je bil stroj pregledan dva dni po nesreči, ko je bil opravljen tudi preizkus zavornega in krmilnega sistema in ves sistem je deloval brezhibno. Vendar ta časovni zamik ni tolikšen, da bi lahko kakorkoli vzbujal dvom v pravilnost ugotovitev ob tem pregledu. Stroj je pregledala pooblaščena organizacija S. d.o.o., ki je opravila tudi preizkus delovanja zavornega in krmilnega mehanizma, zato pritožbene navedbe, v katerih tožnik izraža dvom v te ugotovitve in izpostavlja vprašljivost sestave tričlanske komisije, niso vzbudile dvom v pravilnost teh dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe. Izvedenec je izključil možnost, da bi prišlo do pospešitve hitrosti stroja na kraju nezgode zaradi okvare krmilnega mehanizma, kot je skušal prikazati tožnik. Sodišče prve stopnje je ob takih podatkih imelo dovolj podlage za zaključek, da je bil v času škodnega dogodka stroj brezhiben. V pravilnost tega zaključka pritožbeno sodišče nima pomislekov.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje dejansko stanje o okoliščinah delovne nesreče ne bi smelo opreti na ugotovitve izvedenca, ker tožnik ni zatrjeval takšnega poteka dogodka, kot ga je pojasnil izvedenec. Sodišče prve stopnje je imelo vso podlago, da je o okoliščinah dogodka zaslišalo izvedenca, ki je strokovno najprej izključil tožnikove trditve, zatem pa na vprašanje sodišča pojasnil, kaj je sploh lahko bil vzrok nesreče. Ta pojasnila izvedenca so bila celo v korist tožene stranke, saj bi sicer, če ne bi bil ugotovljen takšen potek dogodka, kot ga je pojasnil izvedenec, bila tožena stranka tožniku glede na objektivno odgovornost v celoti odgovorna za škodo. Izvedenec je torej s pojasnilom, kako je prišlo lahko do dogodka in da je tožnik v paniki reagiral napačno s pritiskom na levo stopalko predstavil okoliščine, ki govore v korist tožene stranke.

Tudi navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje v izvedenskem mnenju ni imelo podlage za zaključek, da se je v obravnavanem primeru delovna nezgoda pripetila na način, ki ga je predstavil izvedenec, niso utemeljene. Izvedenec je sodišču pojasnil s svojim strokovnim znanjem, kaj je po njegovem mnenju bil najverjetnejši razlog za nesrečo. Potek dogodkov, kot jih je predstavil tožnik, je strokovno izključil. Iz izkušenj pri obravnavi drugih nesreč v podobnih okoliščinah je pojasnil vzroke, zaradi katerih je v pretežnem delu prišlo do nesreč in iz teh izkušenj sklepal, da je tudi v konkretni zadevi prišlo do takšne situacije. Ker v tem primeru ni bilo nobenih okoliščin, ki bi kazali na drugačen potek od pretežnega dela nesreč, je sodišče prve stopnje prepričljivo sledilo tem strokovnim pojasnilom izvedenca, zato tudi pritožbeno sodišče potek dogodka, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, v celoti sprejema. Dejansko stanje v izpodbijani sodbi je torej po mnenju pritožbenega sodišča ugotovljeno pravilno in popolno.

Na podlagi dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da je tožena stranka tožniku objektivno odgovorna za škodni dogodek. Glede na značilnosti dela nakladalca v kamnolomu, to je prevoz večjih tovorov v strmini, ko možnost nastanka škode v nevarnih situacijah ni nerealna, predstavlja delo v takšnih okoliščinah delo v razmerah povečane nevarnosti. Pritožbeno sodišče zato sprejema izhodišče prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka tožniku za škodo, ki jo je utrpel, odgovorna po 173. in 174. členu ZOR glede na predpise, ki so veljali v času škodnega dogodka.

Tožena stranka bi se svoje odgovornosti lahko razbremenila, če bi dokazala razloge za ekskulpacijo iz 1. in 2. odst. 177. člena ZOR. Zatrjevala je, da je za škodo izključno kriv tožnik, ki je bil usposobljen za delo s takšnim strojem, vozil je vzdrževan in brezhiben stroj, imel je zdravniška spričevala in vsa pooblastila za opravljanje s takšnim strojem. Do tožnikove poškodbe je prišlo zato, ker je zamenjal v paniki stopalko, ki bi jo moral uporabiti v strmini. Sodišče prve stopnje v sodbi ugotavlja, da tožniku ni mogoče v celoti naprtiti odgovornosti, ker njegova reakcija ni bila nepredvidljiva in nepričakovana. Izvedenec je namreč pojasnil, da pride do nesreče z bagri v strmini v 90%, morda tudi več primerov prav zaradi zamenjave stopalke. Čim pa gre za dogodek, ki ni nepričakovan, se tožena stranka ne more razbremeniti objektivne odgovornosti. Če pride do škode mora trpeti odgovornost za vzrok, iz katerega je škoda nastala (možnost zamenjave stopalke v nevarnih razmerah dela). Zato bi v konkretni zadevi moralo sodišče ob ugotovljenih okoliščinah pri odločanju o odgovornosti na eni strani tehtati okoliščine glede na vzrok, za katerega nosi odgovornost tožena stranka, na drugi strani pa krivdno odgovornost toženca. Kolikor tožena stranka izpodbija odločitev o temelju njene odgovornosti, pritožba ni utemeljena.

Delno pa je utemeljena pritožba tožnika, ker sodišče prve stopnje gornjih določb o porazdelitvi odgovornosti ni pravilno uporabilo. Pritožbenim navedbam tožnika, da ni niti deloma kriv za škodni dogodek sicer ni mogoče slediti, ker ob ugotovljenem dejanskem stanju, kako je peljal s strojem po dostopni poti, je njegovo ravnanje bilo hudo malomarno. Ni brez pomena dejstvo, da je v konkretnih okoliščinah tožnik s strojem vozil drugače kot običajno. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v tem primeru vozil navzdol, obrnjen v smeri vožnje s polno naloženo žlico, običajno pa je nakopani material prevažal z vzvratno vožnjo navzdol po dostopni poti s prve etaže. Ugotavlja tudi, da je vozil ob prevozu vzdolžnega prevoja vozišča s sorazmerno veliko hitrostjo, vozilo je vzdolžno zanihalo in to situacijo je tožnik skušal nagonsko rešiti z zaviranjem ter je v paniki podzavestno stisnil levo stopalko namesto desne. S tem je ustvaril pogoje za nekontrolirano pridobitev hitrosti, povečano nestabilnost, posledično pa zanašanjem in prevrnitvijo stroja po brežini. Iz teh dejanskih ugotovitev sledi, da je v tožnikovem ravnanju bilo več nepravilnosti zaradi katerih je prišlo do škodnega dogodka. Gre za strokovnjaka, ki pa je v konkretnem primeru očitno delo opravljal malomarno. Kljub temu pa materialnopravno ni pravilna porazdelitev odgovornosti v izpodbijani sodbi, ki je kar 80% odgovornosti naprtila tožniku. Ker se tožena stranka, kot je obrazloženo zgoraj, ni ekskulpirala za ta škodni dogodek in se njena odgovornost za vzrok, iz katerega je škoda nastala tehta s tožnikovo krivdno odgovornostjo, bi pravilna uporaba 3. odst. 177.čl. ZOR narekovala po presoji pritožbenega sodišča tako razmejitev odgovornosti po kateri sta obe pravdni stranki enako odgovorni za nastali škodni dogodek - do polovice tožena stranka kot imetnik nevarne stvari, s katero se je tožnik poškodoval, tožnik pa zaradi malomarnega upravljanja s strojem, ki se ne pričakuje od strokovnjaka takšnega stroja in zaradi česar se je spravil v situacijo, v kateri je v paniki reagiral z zaviranjem z napačno stopalko - do druge polovice. V skladu s takimi zaključki je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločitvi o temelju odgovornosti spremenilo na podlagi 4. tč. 358.čl. ZPP tako, da je namesto 80% odgovornosti tožnika določilo njegovo odgovornost do 1/2. Višino dosojene odškodnine izpodbija samo tožnik, vendar povsem pavšalno. Pritožbeno sodišče je ob tako pavšalnih navedbah višino dosojene odškodnine preizkusilo samo v okviru uradnega preizkusa ter pri tem ugotovilo, da v tem delu sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti kakšne absolutne bistvene kršitve postopka, niti zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je zato moralo izpodbijano sodbo spremeniti samo glede zneskov dosojene odškodnine, ker je tožniku priznalo 50% škode. To pomeni, da je tožnik upravičen do odškodnine, ki mu je bila za 100% škodo skupaj odmerjena za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v višini 7.450.000,00 SIT, do 3.725.000,00 SIT. Od tega zneska je bilo potrebno odbiti 1.500.000,00 SIT, kolikor je tožena stranka tožniku plačala že iz naslova te odškodninske odgovornosti tako, da bi z izpodbijano sodbo moralo sodišče prve stopnje, če bi pravilno uporabilo materialno pravo, tožniku priznati odškodnino v višini 2.225.000,00 SIT. V skladu z določbami Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS št. 114/2006 z dne 9.11.2006), je pritožbeno sodišče moralo ta znesek preračunati po tečaju zamenjave 239,640 SIT = 1 EUR, enako pa je moralo preračunati vse zneske, ki so bili tožniku priznani iz naslova izgube dohodka zaradi spremenjenega temelja odškodninske odgovornosti, saj mu mora v skladu s to sodbo tožena stranka plačati 1/2 ugotovljene škode iz tega naslova.

Odločitev o zavrnitvi preostalega dela pritožbe tožnika in zavrnitvi pritožbe tožene stranke v celoti iz razlogov, ki so navedeni zgoraj, temelji na členu 353 ZPP.

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico ponovno odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnikov uspeh je po spremembi odločitve o temelju višji. Tožnik je uspel po temelju s 50%, po višini pa s 5%, zato je njegov končni uspeh v sporu 27,5% to pa pomeni, da mu mora tožena stranka od priznanih 2.058.821,00 SIT stroškov postopka povrniti 566.175,75 SIT. Tožena stranka pa je upravičena do povračila 72,5% stroškov, ki so bili odmerjeni na prvi stopnji skupno na 1.142.652,00 SIT, kar pomeni, da bi ji tožnik moral plačati 828.422,70 SIT. Razlika med obema zneskoma znaša 262.246,95 SIT. Preračunano v eure znaša to 1.094,34 EUR.

Tožnik, ki je delno uspel s pritožbo, je upravičen tudi do stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožnikove stroške odmerilo po veljavni taksni in odvetniški tarifi od zneska, s katerim je uspel s pritožbo, to je od zneska 2.125.000,00 SIT oz. 8.867,47 EUR. Pritožbene stroške predstavljajo nagrada za sestavo pritožbe, ki znaša ob tej vrednosti 183,60 EUR, taksa 92,85 EUR, prejem odločbe 13,77 EUR, materialni stroški 3,95 EUR in DDV 40,26 EUR oz. skupno 334,43 EUR.