Jedro

V skladu s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah moralo odpraviti izpodbijani akt, saj upoštevajoč načelo pravne varnosti in pravne države iz 2. člena Ustave ne moreta istočasno učinkovati upravni akt tožene stranke, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in da bo tožnik predan Nemčiji, ter kasnejša izjava tožene stranke v upravnem sporu, da bo Slovenija obravnavala tožnikovo prošnjo in da tožnik ne bo predan Nemčiji.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve RS št. 2142-347/2024/15 (1222-19) z dne 17. 6. 2024 odpravi.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prošnjo tožnika (roj. ... v Nigeriji) za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Nemčiji po Uredbi (EU) št. 604/2013 kot odgovorni članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. V izreku odločbe je določeno, da se predaja izvrši najkasneje v 6 mesecih od 27. 2. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.Upravno sodišče je tožbo tožnika zoper izpodbijani akt prejelo dne 3. 7. 2024 s predlogom za izdajo začasne odredbe. V tožbi je tožnik med drugim navedel, da je v Nemčiji po zavrnitvi prošnje moral živeti na cesti približno 1 leto in v predlogu za izdajo začasne odredbe je navedel, da bi bile s predajo njegove pravice ogrožene. Iz zapisnika o osebnem razgovoru izhaja, da je približno 1 leto živel oziroma je moral živeti na ulici v Hamburgu po tem, ko mu je bila prošnja zavrnjena. Pred izdajo izpodbijanega sklepa je tožena stranka tožnikovo pooblaščenko seznanila z določenimi informacijami (dopis z dne 17. 5. 2024) o dublinskih povratnikih v Nemčijo. Pooblaščenka pa je pred izdajo izpodbijanega sklepa v spis predložila zbirko povzetkov informacij o razmerah v sprejemnih centrih v Nemčiji (vloga z dne 21. 5. 2024). V tožbi je tožnik predlagal odpravo odločbe in podrejeno vrnitev zadeve organu v ponovno odločanje.

3.Sodišče je dne 17. 12. 2024 prejelo vlogo tožene stranke, v kateri pravi, da je dne 3. 7. 2024 prejela tožbo in da ugotavlja, da je šestmesečni rok za predajo potekel, zato prosi sodišče za izdajo sodbe, ker drugače ne more nadaljevati postopka s tožnikom, ki je bil dne 2. 12. 2024 vrnjen iz Avstrije, in je ponovno vložil prošnjo za azil. Hkrati je tožena stranka sodišču sporočila, da bo v konkretnem primeru Republika Slovenija prevzela odgovornost za obravnavo prošnje, ker je rok za predajo Nemčiji potekel.

4.Vloga tožene stranke z dne 17. 12. 2024 je bila vročena pooblaščenki tožnika, ki je odgovorila, da glede na potek roka za predajo Republiki Nemčiji sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

5.Tožba je utemeljena iz drugih razlogov, kot jih navaja tožeča stranka v tožbi.

6.Tožeča stranka po prejemu informacije, da je po mnenju tožene stranke rok za predajo tožnika Nemčiji potekel in da bo tožena stranka prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ni umaknila tožbe. Tudi po mnenju sodišča tožeča stranka, upoštevajoč omenjeno informacijo tožene stranke z dne 17. 12. 2024, še vedno ima pravni interes za tožbo oziroma za njeno odpravo v smislu 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

7.Tožena stranka namreč ni izkoristila možnosti, ki jo ima (bodisi) po 273. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem bi lahko izpodbijani sklep odpravila iz razloga, ki ga navaja v dopisu z dne 17. 12. 2024; sam dopis tožene stranke z dne 17. 12. 2024 namreč nima pravnega učinka na izpodbijani sklep, dokler je ta sklep v veljavi. Tudi tožena stranka je v dopisu z dne 17. 12. 2024 sodišče prosila, da izda "sodbo" v zadevi, da bo lahko tožena stranka nadaljevala s postopkom obravnave prošnje za mednarodno zaščito.

8.Poleg tega iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, če je rok za predajo tožnika po Dublinski uredbi potekel oziroma če tožena stranka meni, da je ta rok potekel, potem mora ob zavezi načelu zakonitosti uporabiti (specialno) določbo drugega odstavka 51. člena ZMZ-1 in izpodbijani sklep o predaji razveljaviti in obravnavati prošnjo za mednarodno zaščito.

Tožena stranka tega ni naredila.

9.Tožena stranka je torej tekom upravnega spora sporočila, da bo obravnavala prošnjo tožnika za mednarodno zaščito, ker je po njenem mnenju rok za predajo tožnika Nemčiji potekel. To je dopustno procesno dejanje tožene stranke, saj se tudi zaradi diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe država lahko kadarkoli in iz katerega koli razloga odloči, da bo obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito in da tožnika ne bo predala drugi državi članici EU. Po določbi člena 2(d) Dublinske uredbe "obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito" v smislu člena 17(1) Dublinske uredbe pa pomeni "kakršna koli odločitev" v zvezi s tako prošnjo s strani pristojnega organa, razen postopkov določanja odgovorne države članice v skladu z Dublinsko uredbo.

10.Eden od ključnih ciljev Dublinske uredbe (ne pa edini) oziroma poseben pomen, ki ga je zakonodajalec EU upošteval v Dublinski uredbi, je tudi hitra obravnava prošenj za mednarodno zaščito (uvodna izjava št. 5 Dublinske uredbe), da se postopki izvajajo brez nepotrebnega odlašanja.

11.Nadalje je v obravnavani zadevi pomembno, da mora po ustavljeni sodni praksi Sodišča EU sodišče države članice v okviru zagotavljanja učinkovitega pravnega sredstva iz člena 27(1) Dublinske uredbe v zvezi z 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah vzeti v presojo tudi okoliščine, ki nastanejo po sprejetju odločbe o predaji, če je njihovo upoštevanje odločilno za pravilno uporabo navedene uredbe.

Upravno sodišče se zaradi omenjene diskrecijske klavzule v tej zadevi za potrebe odločanja o tožbi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali se je v konkretnem primeru rok za predajo iz člena 29(1) in 27(3) Dublinske uredbe iztekel, ali ne.

12.Na podlagi te nove okoliščine, ugotovljene v upravnem sporu, je Upravno sodišče v skladu s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah moralo odpraviti izpodbijani akt, saj upoštevajoč načelo pravne varnosti in pravne države iz 2. člena Ustave ne moreta istočasno učinkovati upravni akt tožene stranke, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in da bo tožnik predan Nemčiji, ter kasnejša izjava tožene stranke v upravnem sporu, da bo Slovenija obravnavala tožnikovo prošnjo in da tožnik ne bo predan Nemčiji. Po določilu drugega pod-odstavka člena 17(1) Dublinske uredbe država članica, ki se odloči, da bo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala, postane odgovorna država članica in prevzame obveznosti v zvezi s to odgovornostjo.

13.Sodišče je izpodbijani akt odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZMZ-1) in je zadevo vrnilo toženi stranki v nadaljnji postopek, v katerem je tožena stranka vezana na novo dejansko stanje, ki je med strankama nesporno, in je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

14.Med strankama ni (več) sporno, da tožnik ne bo predan Nemčiji. Zato je zahteva za izdajo začasne odredbe brezpredmetna, saj tožniku ne grozi težko popravljiva škoda, ki jo je tožnik vezal na posledice njegove predaje Nemčiji; izpodbijani akt namreč ne bo mogel biti izvršen. Poleg in neodvisno od tega sodišče prve stopnje lahko v primeru, kot je obravnavani, izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je sodišče v prvi točki izreka odločilo, da se izpodbijani sklep odpravi, ta odločitev pa učinkuje z izdajo in vročitvijo te sodbe, je predlog za izdajo začasne odredbe tudi iz tega razloga brezpredmeten in ga je sodišče v drugi točki izreka zavrglo (smiselna uporaba 5. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Razlaga vsebine pravnega pouka v tej sodbi:

15.V tem razdelku obrazložitve Upravno sodišče podaja razlago glede vsebine pravnega pouka, po katerem tožena stranka nima možnosti vložiti pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo zaradi upoštevanja načela enakovrednosti v zvezi z direktnim učinkom določbe 47. člena Listine. Ob tem sodišče pripominja, da je razlaga tega pravnega instituta s strani Vrhovnega sodišča RS drugačna od razlage Upravnega sodišča, kar je razvidno iz nadaljnje obrazložitve in tudi iz pravnega pouka v tej sodbi.

16.Upravno sodišče je namreč v nekaterih sodbah, izdanih od aprila 2023 naprej,

izpeljalo interpretacijo, da je z objavo sodbe Sodišča EU v zadevi E.N., S.S., J.Y.

z dne 30. 3. 2023 v Sloveniji nastala posebna pravna situacija glede (ne)možnosti vložitve pravnega sredstva tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo Upravnega sodišča, s katero je upravni akt tožene stranke odpravljen in je zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki. V nadaljevanju bo Upravno sodišče ponovilo dosedanjo interpretacijo (ne)možnosti za pritožbo tožene stranke, kadar Upravno sodišče izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, upoštevajoč pri tem interpretacijo tega istega pravnega vprašanja s strani Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 in I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024, kjer je Vrhovno sodišče zavzelo drugačno interpretacijo prava EU kot Upravno sodišče in jo ponavlja In dopolnjuje tudi v novejših zadevah.

17.V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU prvič (jasno) izpeljalo,

da namen določbe člena 27(3) Dublinske uredbe "ni urejati začasne ukrepe, ki bi se lahko morebiti sprejeli v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva, ki so ga vložili pristojni organi."

Po stališču Sodišča EU iz člena 27(4) Dublinske uredbe izhaja, da "lahko za pretrganje ali zadržanje roka za predajo v nekaterih primerih pobudo podajo pristojni organi," in ta določba, kot je opozorjeno v točki 22 te sodbe, pomeni "dopolnitev člena 27(3) te uredbe, katerega namen je odložiti izvršitev odločitve o predaji."

Sodišče EU nato nadaljuje, če je odločba o predaji na prvi stopnji sojenja razglašena za nično, potem v okviru drugostopenjskega sredstva, ki so ga vložili pristojni upravni organi, odločitev o predaji, "ne obstaja več.

Ker Dublinska uredba ne vsebuje nobenega pravila v zvezi z možnostjo vložitve pritožbe zoper prvostopenjsko sodno odločbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji, ali ki bi izrecno urejalo sistem morebitne pritožbe, je treba ugotoviti, da je varstvo, zagotovljeno s členom 27(1) navedene uredbe v povezavi s členom 18 in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc".

18.Iz tega dela obrazložitve oziroma na podlagi razlage Sodišča EU do tega mesta, ob upoštevanju precej starejše zadeve Diouf, bi bilo sicer možno izpeljati ugotovitev, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Razumljivo je, da določilo člena prvega odstavka 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva prosilcu oziroma drugemu tujcu, kar je sicer skladno tudi z besedilom in konceptom varstva človekove pravice iz 47. člena Listine, ki pripada posamezniku (in zasebnim pravnim osebam) in ne državnemu organu. Vendar pa Sodišče EU ni ustavilo interpretacije na omenjeni točki, ampak je dodalo naslednje:

19."Glede na prej navedeno in ker na tem področju ni predpisov Unije, je treba torej na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice sprejeti odločitev o tem, da se morebiti določi drugostopenjska sodna instanca zoper sodbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu, ki se nanaša na odločbo o predaji, in po potrebi določiti postopkovna pravila za to drugostopenjsko sodno instanco, vključno z morebitno izdajo začasnih ukrepov, vendar pod pogojem, da ta pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložilni učinek pritožbe), C‑180/17, EU:C:2018:775, točki 34 in 35, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 42)."

Načelo učinkovitosti se torej nanaša na vprašanje, ali sporna pravila onemogočajo ali čezmerno otežujejo "uveljavljanje pravic, ki jih priznava pravo Unije", kar v predmetni zadevi pomeni uveljavljanje pravic za tožnika in ne za toženo stranko. Pogoja (oziroma načeli) enakovrednosti in učinkovitosti sta postavljena kumulativno. Mutatis mutandis to isto velja tudi za možnost pritožbe tožene stranke zoper sodbo, s katero je odpravljena odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito.

20.Upravno sodišče se zato vsekakor strinja z ugotovitvijo Vrhovnega sodišča v sodbah z dne 5. 7. 2023 in 6. 9. 2023, da je "morebitna določitev drugostopne sodne instance v procesni avtonomiji notranjega pravnega reda vsake države članice."

Vrhovno sodišče je v omenjeni sodni odločbi tudi pritrdilo Upravnemu sodišču, da mora biti procesna avtonomija države članica v skladu z dvema načeloma iz prava EU in sicer z načelom enakovrednosti in načelom učinkovitosti.

21.V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU v zvezi z načelom enakovrednosti ugotovilo, da se predmetna nacionalna ureditev glede dvostopenjskega sodnega postopka v nizozemskem pravnem redu uporablja "za vse postopke s pravnimi sredstvi v upravnem pravu" in da zato lahko taka nacionalna ureditev določa, da sodišče, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu, na predlog pristojnih organov izda začasne ukrepe.

22.V Sloveniji pa je po mnenju Upravnega sodišča pravna situacija glede upoštevanja pogoja oziroma načela enakovrednosti drugačna, kot je to presodilo Sodišče EU za primer ureditve pravnega sredstva na Nizozemskem, in zato uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu. Glede ureditve na Nizozemskem namreč Sodišče EU ni presojalo, ali je dostop do pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo v azilni zadevi urejen na enak način za toženo s stranko in za prosilca, na kar se je oprlo Vrhovno sodišče v omenjenih dveh zadevah. Sodišče EU je namreč ugotavljalo, ali je dostop do drugostopenjskega sodišča v azilnih zadevah urejen na enak način kot dostop do drugostopenjskega sodišča v azilu primerljivih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU. Slednje je bistveno in to je treba primerjati. To pomeni, da za uporabo načela enakovrednosti v tem primeru ni bistveno, da po Zakonu o tujcih tožena stranka nima pritožbe zoper ugodilno sodbo in da enako tudi tožnik po Zakonu o tujcih nima pritožbe zoper zavrnilno sodbo.

23.Kot že rečeno, na podlagi načela enakovrednosti v zvezi s procesno avtonomijo držav članic, ki je v pravu EU uveljavljeno že precej dolgo časa pred zadevo E.N., S.S., J.Y., država članica lahko določi postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi pred sodišči, s katerimi se zagotavlja "varstvo pravic upravičencev, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti)." Sodišče EU dodaja, da je treba ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, ugotoviti, da /.../ "ni razvidno, da bi za podobne položaje veljala nacionalna postopkovna pravila, ki so ugodnejša od tistih, ki so bila določena za izvajanje direktive EU."

24.Na tej točki, torej ob razlagi in uporabi načela enakovrednosti po pravu EU v konkretnem primeru možnosti pritožbe tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo, je prišlo do razlik med interpretacijo prava EU s strani Upravnega sodišča (v nekaterih zadevah) in Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče namreč izhaja iz predpostavke, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev" in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna "bolj ugodna" ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca; poleg tega Vrhovno sodišče stoji na stališču, da "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU sistemsko zgrešeno."

25.Upravno sodišče ne pozna pravne podlage za stališče, po katerem takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje nacionalnega sodišča na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU "sistemsko zgrešeno". Enako velja tudi za stališče Vrhovnega sodišča oziroma predpostavko, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev" in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna bolj ugodna ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca. Podlage za to v načelih uporabe in metodah razlage prava EU, kot jih je razvilo Sodišče EU v svoji praksi, Upravno sodišče ne pozna in tudi Vrhovno sodišče je ni navedlo.

26.Upravno sodišče zato v takih primerih uporablja načelo primarnosti prava EU in enotne razlage prava EU, kot to izhaja iz dolgoletne prakse Sodišča EU. Zaradi tega Upravno sodišče ni smelo oziroma ni moglo upoštevati navedenega stališča Vrhovnega sodišča v omenjenih dveh zadevah.

27.Druge od navedenega stališča Vrhovnega sodišča iz sodne prakse Sodišča EU namreč izhaja, da je treba primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca/ke do pravice, ki mu/ji pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za pristojni organ in upravičenca skupaj. Bistvena so torej pravila o pravnih sredstvih z vidika upravičenca do človekove pravice in sicer brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava. Kršitve prava pa uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli. Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU namreč pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah.

28.Upravno sodišče ni moglo slediti interpretaciji Vrhovnega sodišča tudi zato, ker Vrhovno sodišče odstavka 32., kjer Sodišče EU v zadevi E.N., S.S., J.Y. pojasni, kaj je treba pravzaprav primerjati, ni uporabilo, kakor tudi ne kakšnega drugega primerljivega vira iz sodne prakse Sodišča EU, ki bi morda drugače razjasnjeval, kaj je treba primerjati z vidika načela enakovrednosti.

29.Izmed do sedaj navedenih pravnih virov v zvezi z načelom enakovrednosti je morda najbolj jasno, natančno in razdelano stališče Sodišča EU v zadevi JP. Enakovrednost pravnih sredstev v azilnih zadevah in v domačih zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, je treba presojati po predmetu, podlagi in bistvenih elementih ureditve pravnih sredstev. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev Sodišče EU opozarja, da "mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči." Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati interpretacije iz omenjene sodbe Vrhovnega sodišča, po kateri "presoje, katero sredstvo je ugodnejše v smislu načela enakovrednosti, ni mogoče opraviti na ravni konkretnega primera, temveč je treba ureditvi primerjati na splošni in abstraktni ravni." To je ravno nasprotno interpretaciji Sodišča EU, ko v le-to v zadevi JP utemeljuje, da je treba narediti konkretno primerjavo v vsakem primeru.

30.Vrhovno sodišče v navedeni zadevi ni naredilo primerjave pravnega sredstva upravičenca po členu 27(1) Dublinske uredbe in 47(1) Listine v azilni zadevi in pravnega sredstva tožnika v drugem primerljivem upravnem sporu, ko ne gre za izvajanje prava EU, ampak je štelo za ključno, da tudi tožnik po ZTuj-1 nima možnosti pritožbe, in da imata tako tožena stranka kot tožnik možnost pritožbe v procesnem položaju po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 in da pravica do pritožbe po ZMZ-1 pripada obema. To pa ni vsebina načela enakovrednosti, kot jo razlaga Sodišče EU, kajti načelo enakovrednosti v pravu EU ni reducirano na vprašanje, ali imata obe stranki enakopraven položaj v postopku.

31.Nadalje ne gre zgolj za to, da bi Upravno sodišče v nekaterih tovrstnih zadevah (sicer v zvezi s pritožbo po Dublinski uredbi 604/2013) ugotovilo, da prvi odstavek 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva samo prosilcu, čemur Vrhovno sodišče dodaja, da je Upravno sodišče spregledalo, da svoje lastne odločitve državni organ logično ne more izpodbijati. Bistveno je, da tudi člen 47(1) in (2) Listine, ki ima neposredni učinek, daje pravico do pravnega sredstva vsakomur, komur so kršene pravice, zagotovljeno s pravom EU; to pa pristojni organ za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito v zgoraj opisanih pravnih okoliščinah v Sloveniji in v konkretnem primeru ne more biti. Zato sta določbi 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, ki pravi, da je zoper sodbe Upravnega sodišča, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, in člena 47(1) in (2) Listine bistveno različni in je treba določbo iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 razlagati v skladu z načelom enakovrednosti iz določbe člena 47(1) in (2) Listine.

32.Problem z vidika načela enakovrednosti je torej v tem, da je zakonodajalec Republike Slovenije v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1 samo za zadeve mednarodne zaščite (in za nobeno drugo primerljivo zadevo) predpisal naslednje: "Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče." Sodna praksa v Republiki Sloveniji je to določbo razlagala, da ima organ, ki je pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, pravico do pritožbe na Vrhovno sodišče RS zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je izpodbijani akt odpravljen in zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek.

33.Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga (primerljiva) pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih bolj ali manj primerljivih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU. In to velja tudi za tožnika v tem konkretnem primeru. In zato procesna avtonomija, ki jo izvršuje Slovenija na podlagi četrtega odstavka 70. člena ZUS-1, zahteva natančnejšo presojo, ali je predmetna zakonska ureditev v skladu z načelom enakovrednosti iz 47. člena Listine.

34.V zvezi z načelom enakovrednosti iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ni dovolj kakršna koli oziroma zgolj splošna primerjava z drugimi upravnimi spori, ampak sodišče EU v zadevi JP pravi, da je "treba na eni strani identificirati primerljive postopke ali pravna sredstva in na drugi strani ugotoviti, ali se pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu, obravnavajo ugodneje od pravnih sredstev, ki se nanašajo na varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije /.../. V zvezi s primerljivostjo pravnih sredstev mora nacionalno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, ki se uporabijo, preveriti, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni po predmetu, podlagi in bistvenih elementih /.../. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči."

35.Tudi upoštevajoč kasnejšo sodbo Sodišča EU v zadevi X, Upravno sodišče ne more priti do razlage, da bi se pridružilo stališču Vrhovnega sodišča. Iz sodbe v zadevi X v zvezi s procesno avtonomijo glede urejanja pritožbenega sodnega postopka namreč izhaja, da bi se morala postopkovna pravila za pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo "vedno" uporabljati za nadzor na drugi stopnji, ki ga sodišče opravlja, kadar položaj spada na področje uporabe prava EU in kadar spada na področje uporabe nacionalnega prava.

36.V slovenskem pravnem redu bi bilo mogoče primerjavo z odločanjem o mednarodni zaščiti narediti s področjem odločanja o različnih dovoljenjih tujcev, z odločanjem o vrnitvi tujcev, ki nezakonito bivajo v Sloveniji v izvorno državo, čeprav gre tudi tu največkrat za izvajanje prava EU, z odločanjem o izročitvah tujih državljanov, kjer pa večinoma ne gre za izvajanje prava EU. Vendar v nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je prevladujoča sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

37.Do te razlage in pravne posledice je Upravno sodišče prišlo z uporabo načel uporabe prava EU, po katerih, če zakonskim določbam ni mogoče dati pravu EU skladne razlage, Upravno sodišče ne sme prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo zakona z vidika določila člena 3.a Ustave, ker to ne bi bila učinkovita in lojalna uporaba prava EU, ampak mora bodisi razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU in paziti, da se ne opre na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije, ali pa mora Upravno sodišče ravnati, kot je odločilo Sodišče EU na primer v azilni zadevi Torubarov. Po stališču Sodišča EU v zadevi Torubarov

je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi. V konkretni zadevi je sodišče za potrebe potrebe pravnega pouka v zvezi s sodbo moralo uporabiti to drugo varianto v tem smislu, da se po stališču Upravnega sodišča določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ne uporablja za toženo stranko.

38.Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 v odstavkih 9 in 10, saj Upravno sodišče ne uspe podlage za vsebino argumentov v teh dveh odstavkih obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča najti v razlagi načela enakovrednosti, ki jo je podalo Sodišče EU v zgoraj citiranih sodbah. Kljub temu, da imajo države članice EU glede ureditve pravnega sredstva zoper prvostopenjsko sodbo procesno avtonomijo, to namreč ne pomeni, da pri obravnavi procesne avtonomije v zvezi s pravnimi sredstvi zoper prvostopenjsko sodbo niso vezane na razlago načela enakovrednosti iz 47. člena Listine, kot jo je podalo Sodišče EU.

39.V novejši zadevi I Up 227/2024 z dne 27. 11. 2024 se Vrhovno sodišče sklicuje na svoje prejšnje odločitve in na razlago tega pravnega vprašanja iz preteklih primerov, ko ugotavlja, kdo ima od pravice do pritožbe po četrtim odstavku 70. člena ZMZ-1 korist ali škodo in kdaj je skrčena možnost, da bo z nezakonito odločitvijo poseženo v pravice, ki jih zagotavlja pravo EU. To je Upravno sodišče že v predhodnih sodbah obravnavalo v tem smislu, da omenjeno ugotavljanje ni relevantno z vidika načela enakovrednosti iz 47. člena Listine, ampak je relevantno, ali je samo za azilne zadeve ureditev pritožbe drugačna, kot je za primerljive spore, kjer ne gre za izvajanje prava EU.

40.Že navedenemu pa je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 227/2024 dodalo nek nov argument in vir, do katerega se mora Upravno sodišče opredeliti v nadaljevanju. Nov argument je vzet iz mnenja Generalne pravobranilke Sharpston v zadevi D.H. z dne 31. 1. 2019, da v primerih, ko je za odločanje zadolženih več različnih prvostopenjskih sodišč, predmetna ureditev, kot jo razlaga Vrhovno sodišče, "omogoča razvoj usklajene sodne prakse na pritožbeni ravni, ki zagotavlja doslednost in pravno varnost za vsakogar".

41.Upravno sodišče se strinja, da je načeloma to lahko eden od argumentov v sodni presoji tudi, ko gre za presojo sprejemljivosti določenega načina izvedbe procesne avtonomije z vidika načela enakovrednosti. V Sloveniji velja, da je na prvi stopnji sojenja zaradi enotne sodne prakse in morda tudi zaradi kakovosti sojenja vpeljana centralizacija v tem smislu, da Upravno sodišče v Mariboru, Celju in Novi Gorici ne odloča o tožbah v zadevah mednarodne zaščite in da tudi zgolj eden specializirani oddelek (6 sodnikov) Upravnega sodišča v Ljubljani odloča o zadevah mednarodne zaščite. Zaradi zakonske spremembe, po katerih v azilnih zadevah odloča sodnik posameznik, in ne več senat treh sodnikov na Upravnem sodišču, so vzpostavljene možnosti, da prihaja večkrat do pomembnih razlik v sodni praksi na prvi stopnji sojenja. Eden od več možnih načinov zagotavljanja enotne sodne prakse na Upravnem sodišču, je - poleg na primer možnosti vzpostavljanja sistema kakovosti preko začetnega usposabljanja in kontinuiranega nadaljnjega (mednarodnega) usposabljanja sodnikov ter drugega ustreznega pretoka informacij, opomnikov, priporočil, mednarodnih standardov (znanja) in izkušenj med sodniki - tudi uveljavitev (redne) pritožbe v vseh zadevah na Vrhovno sodišče.

42.Vendar je pravno zavarovana vrednota, kadar gre za izvajanje prava EU v navezavi na procesno avtonomijo in načelo enakovrednosti iz 47. člena Listine, usklajena sodna praksa pod pogojem, če ta usklajena sodna praksa pomeni tudi razlago uporabo prava EU po metodologiji, ki jo uporablja Sodišče EU. Zaenkrat Sodišče EU pri razlagi načela enakovrednosti iz 47. člena Listine še ni vključilo argumenta o sprejemljivosti dvostopenjskega sodnega postopka tako, kot je ta urejen v upravnem sporu v azilnih zadevah Republike Slovenije in argumentu usklajenosti sodne prakse (še) ni dalo kakšne teže niti tega argumenta v sodni praksi (še) ni omenilo. Primer D.H. je bil tudi povsem drugačen od obravnavanega, kajti v zadevi D.H. je bila prosilcu odvzeta prostost, prvostopenjsko sodišče na Češkem je njegovo tožbo zoper akt pridržanja zavrnilo, ko pa je tožnik vložil revizijo na Vrhovno sodišče Češke, je prišlo do samodejne ustavitve sodnega postopka, ker je bil tožnik izpuščen. Vrhovno sodišče Češke Republike pa je bilo s tem onemogočeno, da bi uresničevalo tožnikovo pravico iz 47. člena Listin glede zakonitosti njegovega pridržanja. V zadevi D.H. je torej šlo za pravno vprašanje glede pravice do pravnega sredstva prosilca za mednarodno zaščito, ne pa za vprašanje pravnega sredstva države zoper prvostopenjsko sodbo, ki je za tožnika ugodna. V zadevi D.H. je torej Generalna pravobranilka podala mnenje, da je ureditev v Češki republiki v nasprotju z načelom učinkovitosti in se sploh ni izrekla o tem, ali je ureditev tudi v nasprotju z načelom enakovrednosti. V nadaljevanju postopka v tej zadevi Sodišče EU niti ni odločalo, ker je Vrhovno sodišče Republike Češke umaknilo predhodno vprašanje, tako da navedena zadeva v ničemer ne vpliva na izpeljavo interpretacije načela enakovrednosti Upravnega sodišča v tej zadevi.

43.Vrhovno sodišče v zadevi I Up 227/2024 (odst. 7) še pravi, da se uporaba prava EU glede tega vprašanja ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za razumen dvom (acte clair). Upravno sodišče meni, da v sodni praksi Republike Slovenije dvom glede razlage prava EU obstaja, saj na to kažeta že obe interpretaciji Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča, ki sta dokaj kompleksni, metodološko povsem različni in tudi po rezultatu nasprotujoči. Poleg tega določen dvom, ki ga ni mogoče spregledati, namreč obstaja, ali je primerjava ureditve pritožbe z vidika načela enakovrednosti iz 47. člena Listine v različnih upravnih sporih, ki so si do neke mere podobni, dovolj ustrezna in zato z vidika prava EU sprejemljiva, ker je Upravno sodišče v tej zadevi in v predhodnih zadevah uporabilo dovolj podobne primere upravnih sporov; ali pa bi bilo treba na področju mednarodne zaščite upoštevati izjemo, ki ni z nobenim drugim področjem dovolj primerljiva, in sprejeti, da je v skladu z načelom enakovrednosti iz 47. člena Listine, če ima tožena stranka v situaciji, kakršna je obravnavana, pravico do pritožbe, četudi je nima v nobeni drugi vsaj malo primerljivi zadevi, kjer ne gre za izvajanje prava EU. Vendar pa bi se v tem primeru odprlo novo in dodatno pravno vprašanje, kajti pravica Ministrstva za notranje zadeve do pritožbe ne more biti utemeljena v 47. členu Listine, ker ministrstvo ne more imeti človekove pravice. To bi pomenilo, da je treba določbo četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1, po kateri ima tožena stranka pravico do pritožbe, presojati tudi z vidika načela učinkovitosti in sorazmernosti posega (prvi odstavek 52. člena Listine), saj bi takšna razlaga četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 pomenila poseg v pravico prosilca do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine, če bi tožena stranka imela v skladu z načelom enakovrednosti pravico do pritožbe zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Možnost pritožbe tožene stranke zoper sodbo, s katero Upravno sodišče tožbi ugodi, in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, namreč ne more imeti podlage v pravici iz 47. člena Listine, ker - poenostavljeno povedano - človekove pravice pripadajo posamezniku nasproti državi, ne pa državi nasproti posamezniku.

44.Vendar pa Upravno sodišče, kadar obstaja določen dvom o razlagi prava EU, ni dolžno postaviti predhodnega vprašanja, ampak ima avtonomijo in vprašanje postavi, ali pa ne, vsekakor pa mora uporabiti metodologijo pravne interpretacije, kot velja v pravu EU (drugi pod-odstavek člena 267 PDEU). Slednje je v konkretnem primeru naredilo Upravno sodišče in ni postavilo predhodnega vprašanja. Stališče Vrhovnega sodišča namreč ne sme omejiti avtonomije oziroma pristojnosti sodišča nižje stopnje na podlagi drugega pod-odstavka 267. člena PDEU, da postavi, ali ne postavi predhodnega vprašanja Sodišču EU.

45.Poleg tega, da je Upravno sodišče v tej zadevi na podlagi metod razlage prava EU prišlo do avtonomne in drugačne razlage prava EU, kot predmetno ureditev prava EU razlaga Vrhovno sodišče, Upravno sodišče za izrek sodbe v tej zadevi ne potrebuje odgovora na predhodno vprašanje s strani Sodišča EU. To pomeni, da Upravno sodišče niti ne izpolnjuje pogojev za postavitev predhodnega vprašanja v tej zadevi. Po ustaljeni praksi Sodišča EU mora namreč nacionalno sodišče v predložitveni odločbi "navesti natančne razloge, iz katerih meni, da je odgovor na njegova vprašanja glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije potreben za rešitev spora." Za rešitev spora na prvi stopnji sojenja razlaga načela enakovrednosti iz 47. člena Listine v navezavi na četrti odstavek 70. člena ZMZ-1 ni potrebna, kakor tudi ne za odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj med strankama ni več sporno, da tožnik ne bo predan Nemčiji. Zato Upravno sodišče v tej zadevi podaja zgolj obrazloženi pravni pouk glede pravnih sredstev, med tem ko (bo) o tem, ali ima tožena stranka pravico do pritožbe, ali ne, odloča(lo) Vrhovno sodišče Republike Slovenije in praksa je na tem področju očitno ustaljena, le pravna stališča med Vrhovnim sodiščem in Upravnim sodiščem zgolj v nekaterih primerih niso usklajena.

46.Pri upoštevanju te razlage in pri izdaji te sodbe mora namreč prvostopenjsko sodišče paziti tudina načelo sodniške neodvisnosti iz 47. člena Listine v zvezi z drugim odstavkom člena 19(1) pogodbe o EU, saj mora po potrebi odstopiti od presoje hierarhično višjega nacionalnega sodišča, če glede na razlago, ki jo je podalo Sodišče EU, meni, da presoja hierarhično višjega sodišča ni skladna s pravom EU. To je še posebej relevantno, ko gre za t.i. sodniški dialog po določilu 267. člena PDEU, saj sodišče ni dolžno spoštovati ne samo zakonodaje ali prakse, ki po mnenju sodišča ni skladna s pravom EU, ampak tudi ne sme uporabiti ustaljene sodne prakse države članice, ki ni skladna s pravom EU. Zato Upravno sodišče ne more slediti stališču Vrhovnega sodišča, da je Upravno sodišče glede razlage četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 vezano na razlago, ki jo je podalo Vrhovno sodišče. Za takšno (ob)vez(a)nost namreč Upravno sodišče ne pozna pravne podlage v pravu EU in Vrhovno sodišče je v odločbi I Up 227/2024 (in v odločbi I Up 273/2024) tudi ni navedlo.

47.Upravnemu sodišču je poznana zgolj ustaljena sodna praksa Sodišča EU ne samo, ko gre za izvajanje prava EU v smislu določila člena 51(1) Listine, ampak tudi, ko se določena določba nanaša na področja, ki jih ureja pravo EU, ne glede na položaj, v katerem države članice izvajajo to pravo v smislu člena 51(1) Listine, ki se nanaša na notranjo sodniško neodvisnost, a tudi ta ne nalaga Upravnemu sodišču, da sledi razlagi prava EU s strani Vrhovnega sodišče, če se Upravno sodišče s to razlago ne strinja, pod pogojem, da Upravno sodišče ob tem uporabi metode razlage in in načela uporabe prava EU (tretji odstavek 3.a. člena Ustave RS).

-------------------------------

1Sklepa Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 238/2024, odst. 8-10, I Up 245/2024, 9-13.

2H.R., C-582/17 in 583/17, 2. 4. 2019, odst. 52.

3Halaf, C-528/11, 30. 5. 2013, odst. 36.

4Glej mutatis mutandis. B F K, C-323/21, C-324/21, 12. 1. 2023, odst. 55.

5Shiri, C-201/16, 25. 10. 2017, odst. 44-46; H. A., C-194/19, 15. 4. 2021, odst. 49; B F K, C-323/21, C-324/21, 12. 1. 2023, odst. 92.

6O vprašanju teka roka iz člena 29(1) Dublinske uredbe glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023, odst. 47-57.

7Glej sodbe v zadevah: I U 443/2023, 26. 4. 2023, odst. 83-95; I U 688/2023, odst. 53-64; I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023, odst. 84-95; I U 828/2023 z dne 10. 8. 2023, odst. 13-34.

8C-556/21.

9Glej na primer: I Up 227/2024, 27. 11. 2024, odst. 7-8.

10V tej sodbi se v delu interpretacije, ki je pomembna za obravnavani upravni spor, Sodišče EU sicer sklicuje na 41. in 42. odstavek iz starejše sodbe v zadevi MA, PB, LE (C-245/21) z dne 22. 9. 2022. V teh dveh odstavkih je Sodišče EU v septembru leta 2022 navedlo (zgolj) naslednje: "S členom 27(3) Uredbe Dublin III se tako zahteva, da države članice zadevnim osebam zagotovijo pravno sredstvo, ki lahko privede do odloga izvršitve odločitve o predaji, sprejete zoper njih. V skladu s to določbo morajo države članice določiti, prvič, da pritožba zoper odločitev o predaji zadevni osebi daje pravico ostati v državi članici, ki je sprejela to odločitev, do zaključka postopka pritožbe ali, drugič, da se po vložitvi pritožbe zoper odločitev o predaji predaja avtomatično odloži za razumno obdobje, v katerem sodišče odloči, ali tej pritožbi odobri odložilni učinek, ali tretjič, da ima zadevna oseba možnost vložiti pritožbo, da bi dosegla odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se njena pritožba zoper to odločitev obravnava."

11C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 27.

12Ibid. odst. 28.

13Ibid. odst. 29.

14Ibid. odst. 30.

15Po sodbi Sodišča EU v zadevi Diouf načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja "posamezniku" pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva (C-69/10, 28. 7. 2011, odst. 69).

16E.N., S.S., J.Y., C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 31.

18.Sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 9, 11 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, odst. 9, 11.

19.I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 11; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 11.

20.C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 32.

21.Na to se sklicuje Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 13.

22.LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36.

23.Sodni odločbi Vrhovega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 12 in I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

24.I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

25.Glej na primer sodbe Sodišča EU o teh načelih iz različnih pravnih področij: Internationale Handelsgesellschaft, 11/70, 17.12.1979, odst. 3; Winner Wetten, C-409/06, 8. 9. 2010, odst. 54-56, 60; Križan in ostali, C-416/10, 15. 1. 2013, odst. 69-70; Melloni, C-399/11, odst. 35-64; Minister for Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 36, 49; AB in ostali, C-824/18, 2. 3. 2021, odst. 144-145, 148; več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1754/2022, 27.3.2023, odst. 55-58.

26.O tem glej stališča Sodišča EU iz različnih pravnih področij, kot na primer: El Hassani, C-403/16, 13. 12. 2017, odst. 28-29; Alassini, C-317/08 do C-320/08, 18. 3. 2010, odst. odst. 49-51; Aquino, C-3/16, odst. 50; UI, C-300/21, 5. 5. 2023, odst. 53-57; Uniqa Versicherungen AG, C-18/21, odst. 36-38; Manfredi in drugi, C-295/04 do C-298/04, odst. 92-98; LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36-37.

27.Glej člen 47(1) Listine.

28.JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 38.

29.Ibid. odst. 39.

30.I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13, I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14.

31.Glej: JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 40-47.

32.I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13-14; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 (odst. 9), kjer Vrhovno sodišče doda argument, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela.

33.Sodba Vrhovnega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 15; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. S pravno interpretacijo, da mora biti pritožba na podlagi člena 27(1) Dublinske uredbe dana na voljo naslovniku odločbe o predaji, pri čemer pristojni organi nimajo nobenega interesa za izpodbijanje svojih odločitev, se je ukvarjalo tudi Sodišče EU (in ne samo Upravno sodišče). Kajti Dublinska uredba zakonodajalcu daje možnost, da uredi možnost, da pristojni organ po uradni dolžnosti odloči, da se odloži izvršitev odločitve tega istega organa o predaji, če bi moralo biti zadevni osebi dovoljeno, da ostane na ozemlju države članice do sprejetja dokončne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper to odločitev (E.N., S.S., J.Y, C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 22, 26).

34.JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 37-39.

35.X, C-756/21, 29. 6. 2023, odst. 67-68.

36.Simmenthal, 106/77, 9. 3. 1978, odst. 24; RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51-53.

37.N. S. in M. E. (C-411/10 in C-493/10), tč. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 2012/08-18, 5. 3. 2009, odst. 9.

38.Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; Minister For Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38; glej tudi: Randstad Italia SpA, C-497/20, odst. 54, 79.

39.V teh dveh odstavkih Vrhovno sodišče med drugim pravi, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela in da je Upravno sodišče zaradi načela pravne države in enakega varstva pravic (22. člen in 2. člen ustave) vezana na stališče Vrhovnega sodišča glede dovoljenosti pritožbe države zoper sodno odločbo Upravnega sodišča, s katero je bilo tožbi tožnika ugodeno in zadeva vrnjena v ponovni postopek.

40.I Up 227/2024, 27. 1. 2024, odst. 7.

41.Sklepni predlogi generalne pravobranilke Eleanor Sharpston, 31. 1. 2019, odst. 78-91.

42.D.H., C-704/17, Odronnance de président de la cour, 8. 3. 2019.

43.Glej na primer: Slovenia v Croatia, App. no. 54155/16, 18. 11. 2020, odst. 66. Z vidika prava EU velja izjema, če gre za tožnika, ki uveljavlja sodno varstvo v zvezi z določilom 275. člena PDEU, in gre za subjekt, ki je sicer pod vplivom države, ki pa ni članica EU (Bank Mellat, C-176/13 P, 18. 2. 2016, odst. 48-51; Kala Naft, C-348/12 P, 28. 11. 2013, odst. 50-51; bank Saderat Iran, C-200/13 P, 21. 4. 2016, odst. 46-50).

44.Mutatis mutandis: Cartesio, C-210/06, 16. 12. 2008, odst. 93-95.

45.ASJP, C-64/16, 27. 2.2018, odst. 20.

46.Po tej določbi morajo države članice "vzpostaviti pravna sredstva potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva" na področjih, ki jih ureja pravo Unije.

47.RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 75.

48.Torubarov, C-

49.I Up 227/2024, 27. 11. 2024, odst. 8.

50.ASJP, C-64/16, 27.2.2018, odst. 29; odst. 60.

51.Gre za širše vidike notranje sodniške neodvisnosti, ki niso vezani samo na uporabo 267. člena PDEU; glej na primer: ASJP, C-64/16, 27.2.2018, YN, C-216/21, 7.9.2023, odst. 44; YN, C-216/21, Sklepni predlogi Generalnega pravobranilca Nicholasa Emiliouja, 16. 2. 2023, odst. 61-62 in sodba Sodišča EU v tej isti zadevi YN, odst. 64-65, 70, 77; glej tudi: Guđmundur Andri Ástráđsson v Iceland, App. no. 26374/18, 1. 12. 2020, ost. 226; Reczkowicz v Poland, App. no. 43447/19, 22.7.2021, odst. 218; Baka v Hungary, App. no. 20261/12, 23.6.2016, Concurring opinion of Judge Sicilianos, odst. 4-5.

52.Za drugačno pravno stališče glede tega glej sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah (na primer): I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023, odst. 9-15 in I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 9-15; I Up 227/2024, 27. 1. 2024, odst. 7; I Up 273/2024, 19. 12. 2024, odst. 8-9.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51, 51/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.