Jedro

Tožena stranka glede tožniku priznanega stroška sodne takse neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo tar. št. 2.3.1. ZST-1, po kateri se taksa za postopek zniža (s količnika 2, ki velja za postopek na splošno) na 0,70, če se postopek konča z umikom tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo. Do umika tožbe je namreč prišlo po razpisu naroka za glavno obravnavo, poleg tega je sodišče prve stopnje sodno takso pravilno odmerjalo le v zvezi z vrednostjo prvotnega zahtevka, s katerim je tožnik v pretežnem delu uspel. Zato je tudi strošek sodne takse utemeljeno zajelo med stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je v I. točki izreka postopek ustavilo, v II. točki izreka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 115,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper II. točko izreka sklepa se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker je tožnik prejel plačilo 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil šele 29. 10. 2018, tožbe ni umaknil takoj, kar zahteva 158. člen ZPP. S tem, ko sodišče ni upoštevalo tega dodatnega pogoja, je napačno uporabilo prvi odstavek 158. člena ZPP. Ker ni navedlo razloga za svojo odločitev, je kršilo tudi 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je zahteval dodatek v višini 356,06 EUR, plačano pa mu je bilo 325,99 EUR, zato bi mu moralo sodišče priznati le sorazmerni del stroškov. Toženi stranki bi moralo priznati strošek soglasja k umiku tožbe, o čemer v sklepu prav tako ni razlogov. Navaja še, da je sodišče tožniku priznalo previsok strošek sodne takse zaradi zmotne uporabe tar. št. 2.3.1. ZST-1. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).

6. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, tako da zavrača očitek neobrazloženosti oziroma kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Po prvem odstavku 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožena stranka poudarja, da do umika tistega dela tožbe, ki je posledica izpolnitve s strani tožene stranke, ni prišlo takoj po izpolnitvi zahtevka. Neutemeljeno uveljavlja, da je to razlog, zaradi katerega tožniku ni dolžna povrniti nobenih stroškov postopka oziroma, da je tožnik njej dolžan povrniti celotne stroške postopka. Sodišče namreč tožniku ni priznalo vseh stroškov postopka, ampak le tiste, ki se nanašajo na umik tožbe zaradi izpolnitve zahtevka, medtem ko je o stroških postopka, ki se nanašajo na povečan zahtevek, odločilo po pravilu kritja separatnih stroškov (156. člen ZPP), pri čemer tožnik takšne odločitve niti ne izpodbija.

8. S tem, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ampak več mesecev kasneje, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov. Pomembno je, da med izpolnitvijo in umikom tožbe ni bilo opravljeno procesno dejanje, kar bi omejilo uporabo 158. člena ZPP oziroma nalagalo uporabo 156. člena ZPP. Pojem takojšnje izpolnitve je torej potrebno tudi v tem sporu razlagati tako kot v drugih istovrstnih primerih zoper isto toženo stranko, ko so pripadniki Slovenske vojske v posledici izpolnitve zahtevka umaknili tožbo, pri čemer tega niso storili takoj po izpolnitvi, ampak kasneje, pa glede tega v vmesnem času niso bila opravljena procesna dejanja, da bi prišla v poštev odločitev o separatnih stroških. Enako stališče v zvezi z vprašanjem razlage pojma "takoj" iz prvega odstavka 158. člena ZPP je uveljavljeno tudi v sodni praksi sodišč splošne pristojnosti.

9. Tožena stranka poleg temelja izpodbija tudi višino stroškov, ki jih mora po odločitvi sodišča povrniti tožniku. Tožnik je prvotno vtoževal 356,06 EUR, plačano pa mu je bilo 325,99 EUR. Delež izpolnitve se šteje kot delež uspeha v pravdi, kar je v konkretnem primeru v višini 92 %. Po tretjem odstavku 154. člena ZPP lahko sodišče odloči, da mora ena stranka nasprotni stranki povrniti vse stroške, če ta ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožniku po drugem odstavku 154. člena ZPP priznati le sorazmeren del stroškov, saj le z majhnim delom prvotnega zahtevka ni uspel, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tretji odstavek 154. člena ZPP.

10. Tožena stranka glede tožniku priznanega stroška sodne takse neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo tar. št. 2.3.1. Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.), po kateri se taksa za postopek zniža (s količnika 2, ki velja za postopek na splošno) na 0,70, če se postopek konča z umikom tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo. Do umika tožbe je namreč prišlo po razpisu naroka za glavno obravnavo, poleg tega je sodišče prve stopnje sodno takso pravilno odmerjalo le v zvezi z vrednostjo prvotnega zahtevka, s katerim je tožnik v pretežnem delu uspel. Zato je tudi strošek sodne takse utemeljeno zajelo med stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku.

11. Sodišče prve stopnje je toženi stranki na podlagi 156. člena ZPP priznalo vse potrebne stroške (155. člen ZPP), ki jih je imela zaradi tožnikovega povišanja zahtevka. Med te po pravilnem razlogovanju sodišča prve stopnje ne sodi soglasje k umiku tožbe.

12. Upoštevaje stroške obeh strank je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo povračilo tožnikovih stroškov v višini 115,20 EUR.

13. Ker niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa zato, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).