Jedro

Tožnica že s slovensko dobo oziroma skupaj z bosansko dobo, ki se ji šteje kot slovenska doba, izpolnjuje pogoj gostote dobe iz 68. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do (samostojne) invalidske pokojnine. Zato ji pri priznanju te pravice na podlagi 9. člena Sporazuma o socialni varnosti s Kanado dobe, dopolnjene na Hrvaškem, ni mogoče upoštevati.

Tožnici dobe, dopolnjene na Hrvaškem, ni mogoče upoštevati niti kot slovenske dobe na podlagi predpisov, veljavnih do 31. 3. 1992, ker je v času vložitve zahteve za priznanje pravice do invalidske pokojnine že veljal Sporazum o socialnem zavarovanju med RS in RH.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (IV. in V. točka izreka).

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 7. 6. 2010 in št. ... z dne 21. 1. 2010 (I. točka izreka), naložilo tožencu, da tožnici na novo odmeri invalidsko pokojnino z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene v Bosni in Hercegovini, v trajanju 2 let, 5 mesecev in 6 dni, in ji izplača razliko med že izplačano invalidsko pokojnino in na podlagi sodbe pripadajočo invalidsko pokojnino ter ji izplača zakonske zamudne obresti, obračunane od zapadlosti vsakokratnega zneska razlike v invalidski pokojnini do plačila (II. in III. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da se tožnici invalidska pokojnina prizna od 8. 3. 2006 in se ji pri njenem izračunu upošteva tudi pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Hrvaški, je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 216,90 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe, to je zoper IV. in V. točko izreka, se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica dopolnila zavarovalno dobo tudi na Hrvaškem, in sicer v času od 20. 6. 1968 do 21. 9. 1971 v trajanju 3 let, 3 mesecev in 2 dni, vendar je zmotno odločilo, da ji odmera pokojnine od te dobe ne pripada, ker je bil v tem času že sklenjen sporazum o socialni varnosti s Hrvaško, ker ni upoštevalo, da je bila ta delovna doba dopolnjena pred 1. 3. 1992 in se ji po določbah Zakonov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz let 1983, 1992 in 1999 ta doba upošteva kot pokojninska doba, dopolnjena v RS. Tožnica je bila nazadnje zavarovana v Sloveniji in je slovenska državljanka. S sklenjenim sporazumom na podlagi 2., 14. in 50. člena Ustave RS ni mogla izgubiti do tedaj pridobljenih pravic. Zato sklicevanje na 22. člen sporazuma nima pravne podlage in odločitev sodišča prve stopnje ni utemeljena niti v 14. točki 1. člena sporazuma, ki zavarovalno dobo definira kot dobo plačevanja prispevkov, zaposlitve ali poklicne dejavnosti, kot tudi vse dobe, ki so ugotovljene ali priznane kot zavarovalne dobe ter vse posebne dobe, ki so priznane po pravnih predpisih držav pogodbenic, torej tudi dobo, ki so jo slovenski državljani dopolnili v SFRJ na delu v drugih republikah. Sklicujoč se na točko d 25. člena sporazuma, meni, da toženec pri odmeri pokojnine hrvaške dobe ne bi upošteval le, če bi seštevek delovnih dob presegal najdaljšo možno zavarovalno dobo v Sloveniji, torej 40 let. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj se ne strinja, da je njen uspeh v sporu le 50 %. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišč e je izpodbijano sodbo preizkusilo v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 7. 6. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 21. 1. 2010, s katero je toženec odločil, da ima tožnica, ki je bila s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 2773/2007 z dne 15. 10. 2009, razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 8. 3. 2006 dalje s pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, odločitev o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela invalidske pokojnine pa je bila naložena tožencu, pravico do invalidske pokojnine v znesku 306,06 EUR na mesec od dne 1. 5. 2006 dalje. Pri tem je toženec upošteval, da je tožnica do dneva nastanka invalidnosti dopolnila 54 let starosti in skupaj s prišteto dobo 18 let 7 mesecev in 14 dni pokojninske dobe, od tega 14 let, 6 mesecev in 14 dni delovne dobe. To dobo je tožnica, ki je slovenska državljanka, dopolnila v Sloveniji. Poleg te zavarovalne dobe je tožnica dopolnila 11 let in 8 mesecev zavarovalne dobe v Kanadi, 2 leti, 5 mesecev in 6 dni v Bosni in Hercegovini ter 3 leta, 3 mesece in 2 dni na Hrvaškem. Dobe, dopolnjene v tujini, toženec pri izdaji izpodbijane odločbe ni upošteval, sodišče prve stopnje pa je pravnomočno odločilo, da se tožnici upošteva (tudi pri odmeri) doba, dopolnjena v Bosni in Hercegovini.

V pritožbenem postopku je tako sporno upoštevanje pokojninske dobe, ki jo je tožnica v času od 20. 6. 1968 do 21. 9. 1971, torej v trajanju 3 let, 3 mesecev in 2 dni, dopolnila na Hrvaškem, pri priznanju pravice do invalidske pokojnine oziroma njene odmere.

Postopek za priznanje pravice do invalidske pokojnine se je začel na podlagi določb Sporazuma o socialni varnosti med Vlado Republike Slovenije in Vlado Kanade (Ur. l. RS - MP, št. 21/2000, v nadaljevanju Sporazum s Kanado). Zahteva za priznanje pravice do pokojnine je bila vložena pri kanadskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja dne 30. 10. 2006. Pravno podlago za priznanje pravice do invalidske pokojnine zato predstavljajo določbe Sporazuma s Kanado.

V 1. odstavku 8. člena tega sporazuma je določeno, da če oseba ni upravičena do dajatve, ker nima dovolj zavarovalnih dob po zakonodaji ene pogodbenice, se upravičenost te osebe do te dajatve ugotovi s seštevanjem teh dob in dob iz 2. do 4. odstavka pod pogojem, da se dobe ne prekrivajo. To pomeni, da se doba dopolnjena v drugi državi pogodbenici, torej Kanadi, za priznanje pravice do pokojnine upošteva le v primeru, če zavarovanec s slovensko dobo, ne izpolnjuje pogojev, določenih v slovenskih predpisih, za priznanje pravice do pokojnine.

Upoštevanje dobe, dopolnjene v tretji državi, kar je po Sporazumu s Kanado tudi Hrvaška, je urejeno v 9. členu Sporazuma s Kanado, ki določa, da če državljan pogodbenice ni upravičen do dajatve na podlagi zavarovalnih dob po zakonodaji pogodbenic, ki so bile seštete po določbah 8. člena, se upravičenost te osebe do dajatve ugotovi, tako da se seštejejo te dobe in zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji tretje države, s katero sta pogodbenici vezani z akti o socialni varnosti, ki predvidevajo seštevanje dob. Zavarovalna doba, dopolnjena na Hrvaškem, bi se tako tožnici na podlagi določb Sporazuma s Kanado za priznanje pravice upoštevala le, če s slovensko (in kanadsko, če ne bi zadoščala že slovenska doba) dobo ne bi izpolnila pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela.

Invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni pridobi pravico do invalidske pokojnine skladno z 2. alinejo 68. člena ZPIZ-1, če je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta.

Tožnica že s slovensko dobo oziroma skupaj z bosansko dobo, ki se ji šteje kot slovenska doba, izpolnjuje pogoj gostote dobe iz 68. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do (samostojne) invalidske pokojnine. Zato tožnici pri priznanju te pravice na podlagi 9. člena Sporazuma s Kanado, dobe, dopolnjene na Hrvaškem, ni mogoče upoštevati.

Tožnici dobe, dopolnjene na Hrvaškem, ni mogoče upoštevati niti kot slovenske dobe na podlagi predpisov, veljavnih do 31. 3. 1992, pri čemer tožnica neutemeljeno vztraja v pritožbi.

V času vložitve tožničine zahteve za priznanje pravice do invalidske pokojnine je že veljal Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS-MP, št. 21/97, v nadaljevanju Sporazum s Hrvaško), ki je začel veljati dne 1. 2. 1998. V 1. odstavku 22. člena tega sporazuma je določeno, da če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, se pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatev le ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V koliki meri in na kakšen način se upošteva zavarovalna doba, določajo pravni predpisi tiste države pogodbenice, v kateri je zavarovanec to zavarovalno dobo dopolnil. Če z uporabo 1. odstavka tega člena niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dajatve, pristojni nosilec upošteva za državljane držav pogodbenic tudi zavarovalno dobo, dopolnjeno v tretjih državah, s katerimi imata obe državi pogodbenici sklenjene sporazume o socialnem zavarovanju ali socialni varnosti, v katerih je predvideno seštevanje zavarovalnih dob (2. odstavek 22. člena Sporazuma s Hrvaško).

Pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja, po 3. alineji 1. odstavka 187. člena ZPIZ-1 obsega čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno.

V 2. alineji 3. odstavka 455. člena ZPIZ-1 je določeno, da se 1. in 2. odstavek 254. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) še uporabljata za državljane Republike Slovenije, ki so dopolnili pokojninsko dobo na območju drugih republik nekdanje SFRJ, dokler ne bodo sklenjeni mednarodni sporazumi o socialnem zavarovanju.

Po 2. alineji 1. odstavka 202. člena ZPIZ/92 se je v pokojninsko dobo štel tudi čas, dopolnjen do uveljavitve ZPIZ/92, ki se državljanu všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do 31. 3. 1992, razen če ni s tem zakonom ali z mednarodnim sporazumom določeno drugače. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja lahko uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana, in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih pogodb. Pravico do starostne, invalidske ali družinske pokojnine lahko uveljavi pri zavodu tudi državljan RS, ki je pretežni del svoje zavarovalne dobe prebil na območju zavoda razen, če je drugače določeno z mednarodno pogodbo (1. in 2. odstavek 254. člena ZPIZ/92).

Pred uveljavitvijo ZPIZ/92 sta Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ; Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami) in Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/83, Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami) določala, da se pravice iz tega zavarovanja uresničujejo v samoupravnih interesnih skupnostih (1. odstavek 8. člena ZTPPIZ in 124. člen ZPIZ83). Po 1. in 3. odstavku 75. člena ZTPPIZ je zavarovanec pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavljal v skupnosti, v kateri je bil nazadnje zavarovan ali je v njej dopolnil pretežni del zavarovalne dobe.

Vrhovno sodišče RS se je do vprašanja upoštevanja dobe, dopolnjene na Hrvaškem pred 31. 3. 1992, slovenskim državljanom, sklicujoč se na sklep Ustavnega sodišča RS, št. U-I-44/2001 z dne 18. 11. 2004, opredelilo že v sodbi, opr. št. VIII Ips 327/2005. Iz te sodbe izhaja, da so z uveljavitvijo Sporazuma s Hrvaško, za osebe, ki so del pokojninske dobe dopolnile na območju Republike Hrvaške, prenehale veljati določbe ZPIZ/92 v obsegu, v katerem Sporazum s Hrvaško za njih drugače ureja način ugotavljanja pravice do pokojnine in njeno odmero. Ko je ZPIZ-1 v 2. alineji 3. odstavka 455. člena določil, da se 1. in 2. odstavek 254. člena ZPIZ/92 še uporabljata za državljane Republike Slovenije, ki so dopolnili pokojninsko dobo na območju drugih republik nekdanje SFRJ, dokler ne bodo sklenjeni mednarodni sporazumi o socialnem zavarovanju, državljani RS, na katere se nanaša Sporazum s Hrvaško, v njem vsebinsko niso bili več zajeti.

Navedeno pomeni, da tožnici dobe, dopolnjene na Hrvaškem, ni mogoče upoštevati niti pri priznanju pravice do invalidske pokojnine niti pri njeni odmeri. Očitki o kršitvi 2., 14. in 50. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami) so zato neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi pravilno presodilo, da se tožnici invalidska pokojnina izplačuje od dne 1. 5. 2006 dalje, čeprav ji je bila priznana že od dne 8. 3. 2006 dalje. Pravico do invalidske pokojnine je tožnica pridobila z dnem nastanka invalidnosti. Po 1. odstavku 156. člena ZPIZ-1 namreč zavarovanec pridobi pravice iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. Pravice na podlagi invalidnosti pridobi zavarovanec z dnem nastanka invalidnosti (5. odstavek 156. člena ZPIZ-1). Njeno izplačevanje pa je urejeno v 157. členu ZPIZ-1, ki v 1. odstavku določa , da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, v 2. odstavku pa, da se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Ker tožnica ob vložitvi zahteve dne 30. 10. 2006 ni bila obvezno zavarovana, se ji pokojnina izplačuje od 1. 5. 2006 dalje.

Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela le delno (uspešno je uveljavljala bosansko zavarovalno dobo v trajanju 2 let, 5 mesecev in 6 dni, neuspešno pa hrvaško dobo v trajanju 3 let, 3 mesecev in 2 dni ter datum izplačevanja invalidske pokojnine), ji je sodišče prve stopnje na podlagi 154. člena ZPP utemeljeno priznalo le delno povrnitev stroškov postopka. Pri tem pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica uspela s polovico tožbenega zahtevka, in so neutemeljene tudi tožničine pritožbene navedbe glede povrnitve celotnih stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, stroške pritožbe krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).