Jedro

Dejanja, ki so izzvana z okoliščinami, v katerih se je znašel oškodovanec zaradi ravnanja oškodovalca, nimajo pomena pretrganja vzročne zveze. Ko brez zatrjevanega škodljivega ravnanja tudi dogodkov, ki so sledili, ne bi bilo, ni pretrganja vzročne zveze.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil v laboratoriju izdelan t.i. „master“ posnetek, kopija pa izročena tožeči stranki 6.9.1990 zvečer, in da bi zato tožeča stranka spričo le dneva in pol od trenutka prevzema posnete kasete do trenutka razmočenja imela možnost zahtevati izročitev „master“ posnetka ali izdelavo druge oziroma nadaljnjih kopij od izvajalca – za kar bi zadoščal en sam telefonski klic. Odločilnega pomena je pravilna presoja učinka tako ugotovljenih dejstev na materialnopravnem področju: slednja ne terjajo njihove obravnave kot opustitvenega ravnanja tožnikov v okviru njunega lastnega prispevka k domnevno bistveno večji oziroma nadaljnji škodi (in kar je po pravnomočni sodbi „ex abundante cautela“ razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka), temveč narekujejo (kot pravilen) materialnopravni sklep, da tožnikoma škoda v pomenu določbe 155. člena za ta primer še aktualnega ZOR, ki jo zatrjujeta in uveljavljata v tej pravdi, sploh ni nastala in da jima je bila ta z izplačilom prve tožene stranke pred pravdo (s povrnitvijo stroškov popravila videorekorderja in vrednosti prazne kasete) že v celoti poplačana.

Izrek

Revizija se v delu, v katerem tožnika z njo izpodbijata pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje glede odločitve o zavrnitvi zahtevka, ki se nanaša na prvo toženo stranko, zavrže; V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožnika in druga tožena stranka sami krijejo svoje stroške postopka z revizijo.

Obrazložitev

V tem postopku tožnika (drugi tožnik le formalno v tej vlogi, saj je svojo terjatev, ki pomeni polovico celotnega vtoževanega zneska, med pravdo cediral prvemu tožniku) sta bila po njunih trditvah udeležena kot razstavljalca na Mednarodnem obrtnem sejmu v Celju od vključno 7.9.1990 dalje, v noči na 8.9.1990 pa je v hudem neurju z dežjem prišlo do razkritja strehe na platnenem paviljonu (šotoru), v katerem sta med drugimi razstavljalci imela razstavni prostor tudi ona, in jima je dež namočil njun videorekorder ter VHS-kaseto, namenjeno filmskemu prikazu posebnih tehnologij sanacijskih postopkov in restavriranj zgradb (inovacijski dosežki obeh tožnikov kot izpričanih strokovnjakov). Sprva zaznavno le bagatelno škodo, ki jo je prva tožena stranka, pri kateri je imela druga tožena stranka svojo odgovornost limitirano zavarovano, štela za poravnano z izplačilom stroškov popravila rekorderja in vrednosti (prazne) kasete, sta tožnika predstavila v vseh njenih razsežnostih po obsegu z uveljavljanjem zahtevka za povrnitev stroškov dolgotrajnega in zahtevnega snemanja (tudi v tujini) uničenega promocijskega filma v višini 9.314.551 tedanjih SIT (po cenah iz leta 1993) s pripadki ter izgubljenega dobička v višini 1.338.932 tedanjih SIT (po cenah iz leta 1992) s pripadki. S tožbo sta zahtevala plačilo vsote obeh zneskov od druge tožene stranke kot organizatorja sejma, od prve tožene stranke solidarno z drugo toženo pa le do višine limitiranega a valoriziranega kritja v znesku 743.597 tedanjih SIT s pripadki.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo predvsem z obrazložitvijo, da je spričo malomarnosti druge tožene stranke pri postavljanju šotora prišlo le do škode zaradi razmočenja kasete, večja škoda pa da je posledica nadaljnjih nestrokovnih posegov, ki so privedli do pretrganja vzročne zveze, saj razmočen trak v kaseti ni bil strokovno osušen ter navit na kolute tako, da se ne bi lepil sam s seboj in z mehanizmom v videorekorderju. Sicer pa je ob teh razlogih sodišče prve stopnje „obiter dictum“ utemeljilo svojo odločitev še z ugotovljenimi ravnanji tožnikov neposredno pred in po škodnem dogodku (ko si nista zagotovila druge in nadaljnjih kopij za prikazovanje, ko sta edini izvod posnetka pustila čez noč na razstavnem prostoru in ko si nista, kljub možnosti z enim samim telefonskim klicem takoj po ugotovitvi poškodovanja sporne kasete, zagotovila od izvajalca bodisi izročitve t.i. master posnetka bodisi izdelave nadaljnjih kopij), ki jih je presojalo v okviru lastnega prispevka tožnikov k nastali jima škodi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo. Izpodbijata jo v celoti iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Iz njunih obširnih in mestoma ponavljajočih se revizijskih navedb je mogoče kot bistveno izluščiti predvsem grajo stališč sodišč prve in druge stopnje o pretrganju vzročne zveze med škodnim dogodkom in v tem postopku zatrjevano nastalo jima škodo. Nelogično in življenjsko nesprejemljivo se jima zdi razlogovanje v pravnomočni sodbi, da je podana odškodninska odgovornost toženih strank za škodo, nastalo z razmočenjem kasete, ne pa tudi za nadaljnjo, iz istega škodnega dejstva izvirajočo škodo. V sodbi pogrešata razloge o domnevno nestrokovnih posegih po vdoru vlage v kaseto, ki naj bi privedli do pretrganja vzročne zveze, v čemer vidita tudi obstoj bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Po mnenju tožnikov bi sleherni strokovnjak s področja video-snemalne tehnike preizkusil razmočen videorekorder najprej z vklopom naprave, da bi se prepričal ali sploh še deluje in ali je možen ogled posnetka na kaseti v videorekorderju; česar drugega pa tudi tožnika nista storila, saj je bila kaseta takoj po pregledu inšpektorja druge tožene stranke izročena po slednji izbranemu izvedencu. Tožnika grajata tudi stališče sodišč prve in druge stopnje o njunem lastnem prispevku k nastali jima škodi, ki bi v najslabšem primeru mogel privesti kvečjemu do sorazmernega znižanja odškodnine, ne pa do zavrnitve tožbenega zahtevka. Predlagata razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) vročena toženima strankama, izmed katerih je nanjo odgovorila le druga tožena stranka in ki se v odgovoru zavzema za zavrnitev revizije, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper zavrnilno pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko, ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O zavrženju revizije v nedovoljenem delu: Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, ki je v premoženjskih sporih spričo določbe drugega odstavka 367. člena ZPP dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Ta pogoj za dovoljenost revizije tožnikov zoper pravnomočno sodbo o zavrnitvi njunega zahtevka v razmerju do prve tožene stranke, od katere sta terjala solidarno z drugo toženo stranko kot navadno sospornico (primerjaj z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP) plačilo zneska le 743.597 tedanjih SIT (sedaj 3.102,98 EUR), ni izpolnjen. Vrednost tega dela z revizijo tožnikov izpodbijane pravnomočne sodbe namreč po pravkar obrazloženem ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. To pomeni, da je v tem delu vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (nedovoljena revizija po določbi drugega odstavka 374. člena ZPP) in da jo je zato bilo treba v temu ustreznem obsegu na podlagi določbe 377. člena ZPP s sklepom zavreči. O zavrnitvi revizije v dovoljenem delu: Sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta obširne razloge o domnevno nestrokovnih posegih po vdoru vlage v video-kaseto, ki naj bi privedli do pretrganja vzročne zveze med škodnim ravnanjem oziroma opustitvami druge tožene stranke kot prirediteljice sejma in v tem postopku zatrjevano tožnikoma nastalo škodo, saj je to nosilni argument obeh sodišč za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Zato ni nobenih ovir za preizkus izpodbijane odločitve, s tem pa tudi ne podlage za sklep o morebitni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo s tem v zvezi kot revizijski razlog uveljavljata tožnika. Slednja pa v reviziji utemeljeno problematizirata materialnopravno pravilnost takega stališča sodišč obeh stopenj – namreč o pretrganju vzročne zveze.

Po razlogih izpodbijane sodbe je drugi toženi stranki pripisana malomarnost pri montaži šotorskega paviljona s posledicami razkritja strehe ob vremenski ujmi, vdora dežja v notranjost paviljona in namočenja traku v video-kaseti tožnikov. Ob takem izhodišču je na načelni ravni materialnopravno zgrešeno razbremenjevanje odgovornosti druge tožene stranke za „večjo“ (nadaljnjo) škodo tožnikov z upoštevanjem dogodkov, ki so sledili škodljivemu ravnanju, ki pa se ne bi pripetili, če zatrjevani oškodovalec ne bi storil očitanega škodljivega ravnanja. V obravnavanem primeru velja to konkretno za vklop že namočenega videorekorderja (z namenom preverjanja sploh njegovega poškodovanja ter ugotavljanja vrste in obsega morebitne škode), s tem povezanega lepljenja razmočenega magnetnega traku v kaseti, ki ni bil strokovno osušen in navit tako, da se ne bi lepil sam s seboj ali z mehanizmom v videorekorderju in podobno. Dejanja, ki so izzvana z okoliščinami, v katerih se je znašel oškodovanec zaradi ravnanja oškodovalca, nimajo pomena pretrganja vzročne zveze. Ko brez zatrjevanega škodljivega ravnanja tudi dogodkov, ki so sledili, ne bi bilo, ni pretrganja vzročne zveze; zato je revizijsko problematiziranje stališča sodišč prve in druge stopnje s tem v zvezi sicer utemeljeno.

Vendar pa iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja tudi še, da je bil v laboratoriju izdelan t.i. „master“ posnetek, kopija pa izročena tožeči stranki 6.9.1990 zvečer, in da bi zato tožeča stranka spričo le dneva in pol od trenutka prevzema posnete kasete do trenutka razmočenja imela možnost zahtevati izročitev „master“ posnetka ali izdelavo druge oziroma nadaljnjih kopij od izvajalca – za kar bi zadoščal en sam telefonski klic. Teh dejanskih ugotovitev tožnika v pritožbi nista izpodbijala (ali se sploh z njimi kakorkoli ukvarjala), sodišče druge stopnje pa jih je izrecno ponovilo tudi v razlogih svoje sodbe. Odločilnega pomena je pravilna presoja učinka tako ugotovljenih dejstev na materialnopravnem področju: slednja ne terjajo njihove obravnave kot opustitvenega ravnanja tožnikov v okviru njunega lastnega prispevka k domnevno bistveno večji oziroma nadaljnji škodi (in kar je po pravnomočni sodbi „ex abundante cautela“ razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka), temveč narekujejo (kot pravilen) materialnopravni sklep, da tožnikoma škoda v pomenu določbe 155. člena za ta primer še aktualnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki jo zatrjujeta in uveljavljata v tej pravdi, sploh ni nastala in da jima je bila ta z izplačilom prve tožene stranke pred pravdo (s povrnitvijo stroškov popravila videorekorderja in vrednosti prazne kasete) že v celoti poplačana. To pa je narekovalo zavrnitev revizije tožnikov v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljene – ne da bi bilo treba odgovarjati na še preostale revizijske navedbe tožnikov, ki se po obrazloženem izkažejo za takšne, ki niso odločilnega pomena.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. člena ZPP (glede stroškov tožnikov, ki z revizijo nista uspela) in prvega odstavka 155. člena ZPP (glede stroškov druge tožene stranke v zvezi z dogovorom na revizijo, ki jih spričo vsebine revizije, odločitve o njej in vsebine odgovora na revizijo ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).